Moja prijateljica (27 let) živi sama z mamo (oče je pred leti umrl), pred kratkim pa je spoznala človeka, s katerim je srečna in si nameravata ustvariti skupno življenje. Fant ne živi v bližini, zato vikende in praznike preživi pri njem, ali on pri njej. Že kot otrok in tudi najstnica ni smela nikamor, vsak njen korak je bil strogo nadzorovan in tudi kot polnoletna se ni smela dobivati s fanti. Ko je oče umrl, je mama na novo zaživela, na videz je dinamična, moderna, naredila je izpit za avto, ima svoj krog prijateljic in na videz izgleda, da uživa življenje. Prijateljica si je v mamini hiši s prejšnjim fantom uredila stanovanje, sedaj ko ima novega sopotnika, pa se namerava v letu dni preseliti k njemu. Mama je navajena, da ji je hči vedno pri roki in da naredi vse in točno takrat, ko ona to hoče. V prepiru ji je mama rekla, da je prej bila srečna, zdaj pa je nesrečna, ker je 27 let skrbela zanjo in jo vzgajala, zdaj pa jo bo na stara leta samo pustila. Kadar ni po njeno, izsiljuje, grozi in ji vzbuja slabo vest, češ da je ona kriva za njen visok pritisk…celo zdravila namenoma ne vzame, če ni po njeno. Včeraj ji je rekla, da če se bo odselila, da bosta postavili meje. Prijateljica je rekla, da si ne bo odpustila, če se mami zaradi njenega ravnanja kaj zgodi.

Naj še povem, da je mama fanta spoznala. Fant je učitelj, prekrbljen, priden, s svojim stanovanjem, s prijateljico se super ujemata, kar mama tudi ve, je pa res, da se njuna zveza v primerjavi z “običajnimi” razvija zelo hitro, saj sta že dorekla nekatera življenjska vprašanja, ki običajno pridejo na vrsto precej kasneje. Verjameta, da sta drug za drugega idealna partnerja in zato nima smisla čakati, oba sta tudi za svoja leta zelo zrela, imata enako izobrazbo, poglede ter pričakovanja.

Kaj svetujete, kakšen je pravilen pristop? Vsekakor pa ne bi želela pretrgati stikov z materjo, saj jo ima brezpogojno rada, in v tem je tudi težava, kaj ne? Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem. Mateja

Spoštovani!

Vaša prijateljica je res v zelo težki situaciji. Do 27 leta je živela skupaj z mamo, s katero sta bili zelo navezani, saj sta imeli le druga drugo, v tem času pa sta tudi vsaka po svoje prebolevali izgubo očeta in moža. Čuti se njuno veliko medsebojno zvezanost in ob tem globoko bolečino vaše prijateljice. Ko pa poskuša urediti življenje po svoje, se osamosvojiti, stopiti v resen partnerski odnos, ki ni odvisen, oziroma katere mama ni del, se začne njun odnos boleče rušiti.

Iz napisanega se da razumeti, da se mama v svoji stiski, bolečini, strahu pred osamljenostjo, soočenjem z žalostjo, izgubo, (pravzaprav lahko le ugibamo zakaj), oklepa na svojo hčerko. Vse to do te mere, da hčerko popolnoma zveže v čustvenem smislu in le-ta postane odgovorna za mamino bolečino in celo življenje in srečo, kar ji tudi da jasno vedeti. To je najhujša zloraba hčerke s strani mame, saj hčerka za vse to po naravi ne more biti odgovorna. Mama ji v svoji stiski in nemoči grozi in se nerazumljivo odziva, hčerka, vaša prijateljica, je papopolnma razdvojena in razbolena. Kako posrbeti za mamo in hkrati iti svojo pot? Ta partner je prva resna grožnja za to mamo, da bo hčerka odšla. Kaj bo potem s to mamo? Ponovno se postavi vprašanje – Ali lahko hčerka poskrbi za mamo in njene bolečine? Kako se z njimi soočiti, o njih spregovoriti, ko pa mama za to ne da prostora?

Ali se s tem res konča njuno življenje in sreča? Saj je največje priznanje strašem, da njihovi otroci postanejo samostojni in oddidejo v svet. In da uspejo v svojem domu ohraniti prostor z njih, za svoje otroke, ko se vrnejo, mirno pridejo na obisk in mirno, brez občutka krivde spet odidejo v svet. In otroci lahko mirno odidejo, ko vidijo, da starši lahko poskrbijo zase, imajo svoj krog prijateljev, dejavnosti in lepo polno živijo.

Ali se z odhodom prijateljice od doma res vse konča? Ali lahko mama še naprej ohrani svoje dostojanstvo, svojo vlogo mame in ne ranjene ženske, uživa življenje, se druži s svojimi prijateljicami, poskrbi zase, in sprejema in se veseli korakov svoje hčerke, ohrani v svojem domu in srcu prezpogojen prostor za njo?

Krivično bi bilo za njiju, da bi pretrgali stike, ogromno bi izgubili. Prijateljica ima mamo brezogojno rada, ja, starši so za vse otroke svetinje.In to je naravno. Brezpogojna pa naj bi bila tudi in predvsem starševska ljubezen. Ko pa se v to ljubezen vnesejo druge vsebine, potrebe od drugod, pa prihaja do zlorab, bolečine in neprimerne skrbi otrok do staršev, lahko rečemo, da se njihove vloge zamenjajo. So se pa v tej situaciji zbudili boleči občutki, katerim bi bilo potrebno dati svoje mesto in o njih spregovoriti. Ovrednotiti njuni vlogi, saj sta mama in hči za vse življenje, ne glede na to, na katerem delu sveta se nahajata. Potrebno bo tvegati in nagovoriti vse to, kar obe z mamo ob tem dogajanju čutita. Če pa čutita da semi ne bosta mogli varno in na primeren način, brez groženj, dodatnih pritiskov in čustvenih zapletov o tem govoriti, pa seveda lahko poiščeta terapevtsko pomoč.

Vsekakor pa vaša prijateljica tudi od partnerja in prijateljev potrebuje veliko mero varnosti, podpore, razumevanja in sprejemanja.

Vsem želim vse dobro!

tudi jaz imam podoben primer,namrec mati me zahteva samo zase,ce slucajno grem za kako uro na kavo,ze vpije,da je ona pa sama,da nima nic od mene,grozi da nebom nic dedovala,s komerkoli sem v stiku je slab,pokvarjen clovek,ki me hoce zmolzt,ce ji recem da nima prav,zacne obsojat kar x osebe da me suntajo,da bodo ze videl,se je znala tudi znest na koga,ga ozmerjat…katastrofa. skratka postaja vse hujsa,ona ima vse prav. moti jo tudi moja zival,ker se z njo ukvarjam,je ze narobe,da nisem raje z njo…bolno po mojem mnenju.ce kam grem klice,ces da se slabo pocuti,ce to ne vzge sledi napad grozenj in zmerjanja.kaj storiti s taksno osebo….

tudi jaz imam podoben primer,namrec mati me zahteva samo zase,ce slucajno grem za kako uro na kavo,ze vpije,da je ona pa sama,da nima nic od mene,grozi da nebom nic dedovala,s komerkoli sem v stiku je slab,pokvarjen clovek,ki me hoce zmolzt,ce ji recem da nima prav,zacne obsojat kar x osebe da me suntajo,da bodo ze videl,se je znala tudi znest na koga,ga ozmerjat…katastrofa. skratka postaja vse hujsa,ona ima vse prav. moti jo tudi moja zival,ker se z njo ukvarjam,je ze narobe,da nisem raje z njo…bolno po mojem mnenju.ce kam grem klice,ces da se slabo pocuti,ce to ne vzge sledi napad grozenj in zmerjanja.kaj storiti s taksno osebo….

Spoštovana 5alenka55,
Opisujete mamino vedenje ob vašem odmiku – fizičnem ali čustvenem. Mami je vaš odmik nevzdržen do te mere, da vas poskuša zadržati na različne načine, preko groženj, pritiskov, vzbujanja krivde in odgovornosti za njo in njeno zdravje, napadalnostjo nad vami in ljudmi s katerimi se družite. Verjamem, da vas njeno vedenje spravlja v stisko, da ste razdvojeni med sabo in svojimi interesi in tem, da ustrežete mami. Morda vas kdaj spravi tudi v zadrego in sram, morda vas ujezi. A zdi se, da mama s čustvenim izsiljevanjem in manipuliranjem z občutkom krivde in dolžnosti, okoli vas splete verigo, s katero doseže, da ste ves čas ali čim več v njeni bližini in njej na očeh. Zahteva vas samo zase.
Težko reči, kaj se dogaja z mamo, kaj za njo pomeni vaš odhod, da pride do takega čustvovanja in vedenja do vas. Na nek način izraža nemoč (bodi tukaj ob meni, rabim te) in hkrati tudi moč (ne boš dedovala če me ne ubogaš). Gre za čustveno zlorabo, ki vam ne dovoljuje sproščenosti, svobodnega izražanja, svojega lastnega razvoja. Tak odnos je namreč zastrupljajoč.
Vsekakor je krivično do vaju, da med vama, kot mamo in hčerko, ni možen prijazen, spoštljiv, nežen pogovor, da iz mamine strani ni vzpodbude, podpore, ljubeznivosti….
Po vsej verjetnosti pa je mama z nečim tako zelo zasedena, da ne zmore niti takega odnosa do sebe, da bi zmogla biti ljubeča mama do vas.
Mama bi vsekakor potrebovala nekoga s katerem bi razreševala svoje osebne stiske – to niste vi. Morda njen partner, prijateljica, zdravnik, terapevt. Svetujem vam, da se poskušate z mamo pogovoriti in ji povedati, kakšno je njeno vedenje do vas in kako je to za vas. Poveste kaj vas obremenjuje. Predlagajte ji, da poskrbi za svoj duševni mir, da gre k zdravniku, morda k psihiatru. Če sama ne bi zmogla ali pogovor ne bi bil možen, morda sami kontaktirajte zdravnika in spregovorite o težavah, včasih po tej poti zdravniki tudi povabijo osebo na pogovor, pregled.
Vsekakor pa je v prvi vrsti pomembno, da vi poskrbite sami zase, se vključite v kakšno obliko terapije. Namreč verjamem, da vas taka oblika odnosa lahko zelo razjeda in boli. Pomembno je, da tudi vi sama poskrbite za svoj duševni mir, za meje v odnosu z mamo, da si pomagate do te mere, da vas ta odnos ne zastruplja.
Želim Vam vse dobro in veliko moči, da se usmerite vase in poskrbite zase!

Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
[email protected]
07 33 21 133 / 031 489 309 / www.zdi-nm.si
Obiščite nas tudi na facebook-u