Pozdravljeni,
imam tri letnega sina z diGeorgi syndromom. Psihološki testi pri dveh letih so pokazali normalen razvoj glede na njegovo starost, zanima pa me razvoj govora ki zaostaja, saj uporablja samo nekaj besed.Pediatrinja pravi, da če razume bo tudi govoril. Pa sem šla še samoplačniško do logopeda,
kjer pa sva dobila kontrolo čez pol leta. Kaj mi svetujete, saj me močno skrbi da moj otrok ne bo govoril.
Hvala za odgovore!

Nataša,

če prav razumem, ste na pregledu pri logopedu že bili?

Tole kar pravi pediatrinja :” če razume, bo tudi govoril”, čisto ne drži.
Če vas govor zelo skrbi, se obrnite na logopeda v drugem kraju.

Spoštovani,

tudi jaz sem laično sklepala, da če otrok razume, da bo tudi spregovoril – kakšni pa so najpogostejši znaki težav z govorom – kdaj bi nas moralo skrbeti in obiskati logopeda?

Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni!

Tiba,

Na razvoj govora in jezika vpliva vrsta različnih dejavnikov. Res je, da se razumevanje in govor nekako razvijata vzporedno (če smo natančni pa otrok govor, besede razume veliko prej, kot jih je sposoben sam govoriti, po nekaterih raziskavah 3, po dr pa celo 6 mesecev prej).
Za odgovor dajem v branje moj članek: Kdaj k logopedu?«

»Kdaj k logopedu?
Veliko staršev bega vprašanje, kdaj se je treba z otrokom odpraviti k logopedu. Na splošno bi lahko rekli, da je logopedova pomoč potrebna takrat, ko govor (ali razvoj govora), razumevanje in/ali izražanje otroka odstopa od govora (in razvoja govora) vrstnikov, ko otrok ne obvlada večine jezikovnih veščin, ki se predvidevajo za njegovo starostno obdobje, in to odstopanje zlahka opazi okolica (in starši).

Razvoj govora in jezika je zelo kompleksen proces, ki poteka pod vplivom različnih senzoričnih, motoričnih, anatomskih, socialnih in drugih dejavnikov.

Na razvoj govora in jezika vplivajo tudi genetski faktorji, potek nosečnosti in poroda. Tako naj bi npr. pri izgubah sluha, večjih motoričnih težavah, shizah (razcepih neba in ustnic), downovem sindromu in podobnem otroka v logopedsko terapijo vključili čim prej (idealno je takoj po postavljeni diagnozi), in ne šele takrat, ko njegov govor začne zaostajati za vrstniki. V teh primerih zgodnejša vključitev v logopedsko terapijo daje veliko pozitivnih rezultatov, zmanjšuje morebitne kasnejše razvojne zaostanke ter pomaga otroku razvijati primerne komunikacijske in jezikovne veščine.
Logopeda poiščemo tudi, če se določen glas sicer pojavi, a je nepravilen (npr. »francoski« R), da preprečimo fiksiranje (utrjevanje) nepravilne izreke.

RAZVOJ PO KORAKIH
Da bi starši laže spremljali govorno-jezikovni razvoj svojega otroka, je pomembno, da vedo, kako ta poteka. Samo tako bodo lahko kontrolirali, primerjali in spodbujali otrokov razvoj ter poiskali strokovno pomoč, če naletijo na težave ali zaostanke.
Razvoj govora in jezika poteka v določenih fazah oziroma etapah, kjer se izmenjavajo različna obdobja. Tako enkrat otrok napreduje hitreje, drugič počasneje. Počasneje v govoru napreduje zlasti takrat, ko ga zaposli kakšna aktivnost (npr. hoja). Vsi otroci ne napredujejo enako hitro, prav tako razvoj govora pri različnih otrocih ne poteka vedno po istem »vzorcu«. Kljub temu pa mora otrok v govornem razvoju preiti vse govorne faze.
Na začetku je dojenčkova komunikacija sestavljena iz pretežno neverbalnih ali gibalnih odzivov, s starostjo pa se večata število in raznolikost govornih izrazov. Če najprej otrokove želje in potrebe razberemo iz njegovih odzivov (npr. gibanja telesa, joka, smeha, glasov), nam kasneje želeni predmet pokaže in – še kasneje – poimenuje.
Postopoma vsaka beseda dobi točno določen pomen, narašča število besed, širita se otrokov aktivni (kar pove) in pasivni (kar razume) besednjak, pojavijo se stavki. S starostjo otrok vedno bolj obvladuje (in uporablja) različne jezikovne oblike in postaja v komunikaciji vse bolj aktiven.

RAZLIKE SO POGOSTE
Čeprav razvoj govora in jezika poteka pri večini otrok podobno, so med otroki individualne razlike. Od 10 do 20 odstotkov (po mnenju nekaterih celo 30 odstotkov) raznolikosti pri osvajanju jezika je posledica vpliva otrokovega temperamenta in osebnosti ter tudi vpliva kulturnega, jezikovnega in ideološkega porekla otrokove družine in širše okolice.
V različnih kulturah obstajajo različna jezikovna pravila in norme, ki se jih je treba naučiti (in jih upoštevati). Primeri takšnih norm so denimo, da lahko govoriš šele, ko si »na vrsti«, da je vljudno, da sogovornika gledaš v oči in podobno.
Prav zaradi individualnih razlik in prepletanja različnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj govora in jezika, ne spregovorijo prav vsi otroci prve besede ob 1. letu. Nekateri jo spregovorijo tudi prej, nekateri pa kasneje.
Z določanjem spodnje (ki zajame le peščico otrok) in zgornje (kjer so navadno že vsi otroci) starostne meje opredelimo meje pričakovanega, običajnega in »normalnega« razvoja.
Čeprav večina otrok prvo besedo spregovori ob starosti 12 mesecev, razpon za »normalno« sega od starosti 8 do 14, po mnenju nekaterih celo do 15 mesecev. Seveda obstajajo tudi otroci, ki prvo besedo (zaradi takšnih ali drugačnih razlogov) spregovorijo mnogo kasneje, torej po določeni skrajni zgornji starostni meji.
V različnih knjigah in na internetu je mogoče najti različne lestvice razvoja, ki so staršem v pomoč pri spremljanju in ocenjevanju razvoja govora in jezika njihovega otroka.

ZMOTE O RAZVOJU GOVORA IN JEZIKA
Kljub množici različnih poljudnih in strokovnih knjig o razvoju otroka, dostopnosti interneta in navsezadnje tudi vedno večji obveščenosti staršev se žal niso zmanjšali stereotipi, ki so pri spremljanju razvoju govora in jezika v naši kulturi še vedno zelo prisotni.
Najpogostejše zmote o razvoju govora in jezika so:
– Razvoj in jezika se začne z prvo besedo.
Razvoj govora in jezika se v resnici začne že veliko prej. Pravzaprav se osnov komunikacijskih veščin (jezikovnih pravil) in interakcije otrok začne učiti takoj po rojstvu.
Do 1. leta starosti otrok komunicira z okolico prek joka, različnih glasov, zlogov, krikov, kašlja, vzdihljajev, gibov celega telesa ali posameznih delov telesa, mimike, intonacije in vokalne igre ter na svoj način sodeluje v govoru. To so predhodniki prve besede in otrok jih uporablja toliko časa, dokler ne odkrije čarobnosti besed.
V času do prve besede otrok osvaja, razvija in uporablja različne veščine, ki jih bo uporabljal tudi kasneje – ob govoru. Uči se npr. pogledati sogovornika v oči ali spreminjati smer pogleda. Tako bo npr. okoli 8. meseca te sposobnosti s pridom izkoristil, da mu boste npr. podali želeno igračko (pogledal bo vas, pa igračko, pa spet vas – »Daj mi jo!«).

– Tudi jaz sem kasneje začel govoriti, zato ni čudno, da tudi moj otrok v govoru kasni.
Čeprav vpliv dednosti zanemarljiv, je razvoj jezika posledica prepletanja različnih dejavnikov. Po mnenju večine strokovnjakov, ki raziskujejo razvoj jezika, jezik ni prirojena, temveč pridobljena veščina, ki jo otrok razvije s posnemanjem okolice. Res pa je, da se dedujejo nekatere lastnosti, ki posredno vplivajo na razvoj govora (npr. anatomske značilnosti).

– Ko otrok začne govoriti, mora vse besede izgovarjati pravilno (kot odrasli).
Prve besede so lahko podobne »pravim«, lahko pa otrok izpusti, doda ali zamenja kakšen zlog. Otrokova prva beseda je lahko tudi skovanka. Čeprav večina otrok najprej poimenuje družinske člane (najpogostejša prva beseda je mama), na izbor otrokovih prvih besed vpliva več dejavnikov (npr. besede, ki jih pogosto sliši; vrste besed, praktična korist, otrokov interes itd.).
Otrokova govornomotorična spretnost se razvija počasi. Triletnik po navadi večino glasov (izjema so R, L, šumniki in sičniki) izgovarja pravilno, petletnik (do pet let in pol) naj bi pravilno izgovarjal večino glasov. Nekateri otroci potrebujejo tudi več časa, da osvojijo izgovarjavo daljših in težjih besed. Vsekakor pa naj bi pred vstopom v šolo otrok pravilno izgovarjal vse glasove in uporabljal slovnično pravilen govor.

– Tudi sosedov je začel pozno govoriti, potem pa se mu je odprlo.
Kadar starše skrbi otrokov govor, pogosto podležejo različnim »dobronamernim« nasvetom in mnenjem okolice. Razvoj govora in jezika gre po določenih stopnjah, a je kljub temu individualen. Vsi otroci se ne razvijajo enako, obstajajo pa določene norme, kaj naj bi otrok v določenem starostnem obdobju znal. Če ste negotovi, nikar ne odlašajte, ko pri svojem otroku opazite težave. Zavedajte se, da o njem veste več kot kdorkoli drug!

Veliko napačnih mišljenj in sodb je povezanih z razvojem govora, jezika in komunikacije pri otrocih s posebnimi potrebami. Žal pogosto tudi med različnimi strokovnjaki, ki se s to populacijo na takšen ali drugačen način srečujejo.

POGOVARJAJMO SE!
Da bo otrok obvladal in razvijal jezikovne spretnosti, ne potrebuje posebnih metod, načinov ali pripomočkov. Glavno sredstvo, ki ga pri razvoju govora potrebuje, smo mi – starši. Starši smo otrokov prvi jezikovni vzor. Naše aktivno sodelovanje razvija in bogati otrokove jezikovne sposobnosti.

Osnovna navodila za razvoj govora in jezika
– Z otrokom se (od rojstva naprej!) čim več pogovarjajmo.
Pripovedujmo mu, kaj delamo (mi sami, otrok ali kaj počnemo skupaj) ali kako smo preživeli dan. Opisujmo aktivnosti, vsakdanja opravila, posnemajmo živali (zvoke) – govorimo torej o vsem, kar otrok tudi sam dela in vidi.
Pogovor (besede, stavke) prilagodimo otrokovim interesom in njegovi starosti. Govora se otrok nauči s poslušanjem, zato bodimo pozorni na lastni govor. Govorimo razločno in preprosto, izogibajmo se pomanjševalnicam in uporabljajmo vsakdanje besede. Spodbujajmo otroka k izražanju in razširimo njegovo komunikacijo.
– Nesmiselno je od otroka zahtevati, da besede ponavlja za vami ali da vas posnema.
Samo ponavljanje otroka ne nauči, zakaj in kako mora izgovoriti določen glas, besedo ali stavek. Pomembno je, da otrok sliši, kako se beseda izgovori pravilno. Čimvečkrat jo bo slišal (pravilno), tem hitreje si jo bo vtisnil v spomin. Ko bo besedo slišal v različnih kombinacijah ali besednih zvezah, bo spoznaval njen pomen in njeno povezavo s predmeti. Ne pozabimo: jezikovne spretnosti se ne uči, temveč se jo razvija!
– Bodimo aktiven sogovornik, ki budno spremlja otrokovo komunikacijo in se odziva nanjo.
Pokažimo otroku (z nasmehom, dotikom, besedami, vprašanji itd.), da smo opazili njegovo komunikacijo. Odgovorimo na njegove govorne poskuse – dajmo mu vedeti, da smo ga slišali in (razumeli). Pustimo otroku čas, da »po svoje« odgovori na naš govor.
– Ker se otrokova govornomotorična sposobnost razvija počasi, bodimo tolerantni do
njegovih morebitnih govornih napak.
Če otrok pove kaj narobe, besedo le še enkrat pravilno ponovimo, brez zahteve, da jo ponovi. Tako damo otroku vedeti, da je za nas pomembna vsebina (torej to, kar govori), in ne način.
– Otroku čim več berimo.
Z branjem se otrok uči marsikaj, npr. določenih povedi, ki jih ne sliši v vsakdanjem pogovoru, vrstnega reda besed, časovnega zaporedja itd.
– V otrokovo življenje vključimo tudi glasbo.
Izberimo glasbo, ki ustreza tako nam kot otroku. Ob različnih ritmih plešemo, korakamo, dirigiramo, ploskamo itd. Lahko se tudi preizkusimo v igranju inštrumentov, mnoge lahko na preprost način izdelamo tudi sami.
– Če mislimo, da ima naš otrok težave (ali smo negotovi), poiščimo strokovno pomoč.
Obrnite se na pediatra ali psihologa, ki bo otroka (po potrebi) poslal na pregled k logopedu.

K LOGOPEDU DOVOLJ ZGODAJ
Kljub prevladujočemu mnenju, da je primeren čas za obisk logopeda s 4. ali 5. letom, češ da otrok prej ne sodeluje – to že zdaleč ni res. Res je, da čim mlajši je otrok, tem bolj logopedska terapija poteka v obliki svetovanja in vodenja staršev. S starostjo pa se povečuje otrokova aktivnost. Toda pravočasen obisk logopeda lahko olajša marsikatero težavo. Zelo pomembno pa je, da naloge in vaje, ki vam jih svetuje logoped, vzamete resno in jih z otrokom redno izvajate.
Logoped je strokovnjak, ki je najbolj kompetenten za ocenitev, ali gre pri otroku res za govorno-jezikovno težavo ali ne. Če je stanje v mejah normale, bo pregled starše pomiril, če ni, pa bodo tako dobili potrebne informacije in možnost, da pravočasno ukrepajo.

Raziskave kažejo, da ima približno 5 do 10 odstotkov otrok resnejše težave v razvoju govora. Včasih so težave manjše, a kljub temu zahtevajo strokovno pomoč; takšne so npr. motnje izreke posameznih glasov, ki naj bi jih imelo med 20 do 25 odstotkov predšolskih otrok.

Preglednica (Povzeta – prirejena po lestvici Apel & Mastreson, 2003 prikazuje povprečno starost, v kateri večina otrok določeno jezikovno spretnost obvlada. Lestvica je le orientacijska in še zdaleč ne zajema vseh veščin, ki jih otrok v določeni starosti zna. Navadno otrok obvlada vse veščine znotraj posamezne starostne kategorije, ko doseže zgornjo mejo starosti. Za spremljanje otrokovega razvoja označite z »da« ali »ne« izjave za njegovo starostno obdobje. Če ste z »ne« odgovorili na večino izjav, poiščite pomoč logopeda. Pod znakom ! se skrivajo opozorila, ko bi nas otrokov govorno-jezikovni razvoj moral še posebej skrbeti. Razen prvega časovnega obdobja se pri znaku ! ravnamo po zgornji starostni meji.

OD ROJSTVA DO 3. MESECA
Sluh in razumevanje:
• Se odziva na glasne zvoke in govor.
• Zdi se, da prepozna naš glas, in navadno se pomiri, ko ga zasliši.
• Ob glasnih zvokih se zdrzne
Govor in jezik
• Gruli (izpušča različne glasove).
• Se nasmeji, ko nas vidi.
• Vzpostavlja stik z očmi.
• Poskuša posnemati našo obrazno mimiko
!!!!
• večje motorične težave – npr. celebralna paraliza
• večje težave pri hranjenju
različna obolenja in sindromi (npr. westov, downov)

OD 4. DO 6. MESECA
Sluh in razumevanje:
• Z očmi se obrne proti zvoku.
• Reagira na spremembe intonacije v našem glasu.
• Začnejo ga zanimati zvočne igrače in glasba
Govor in jezik:
• Čeblja – glasovi so vedno bolj podobni »pravim«.
• V izražanju se pojavita ritem, intonacija.
• Oglaša se tudi, če je v sobi sam.
• Zdi se srečen ali zadovoljen, ko nas vidi: gleda nas, se smeje, glasovno oglaša.
!!!!
• Ne reagira na hrup.
• Ne vzpostavi očesnega stika.
• Je tiho, ko je sam.
Je preveč miren ali preveč jokav.

Od 7. MESECA DO 1. LETA:
Sluh in razumevanje:
• Obrne glavo (in gleda) v smeri zvoka.
• Posluša, ko mu govorimo.
• Uživa v skrivalnicah in prstnih igrah.
• Prepozna nekaj vsakdanjih besed.
• Začne odgovarjati na npr.: »Boš še?«, »Pridi sem.«
Govor in jezik:
• Čebljanje vsebuje dolge in kratke skupine glasov in zlogov.
• Oponaša različne glasove in posnema naš govor.
• Uporablja določne geste (npr. pomaha ali dvigne roke, če želi v naročje).
• Z govorom ali glasovi poskuša pritegniti našo pozornost.
Uporablja 1 ali 2 besedi, čeprav ni nujno, da ju izgovarja čisto pravilno
!!!!
• Ne reagira na hrup.
• Ni glasovne igre.
• Ne uporablja različnih intonacij in glasov.
• Na čeblja ali naenkrat neha čebljati.
• Ne reagira na vprašanja – npr. kje je mama.

OD 1. DO 2. LETA
Sluh in razumevanje:
• Na zahtevo pokaže nekaj delov telesa.
• Razume preprosta navodila (npr. »Prinesi žogo!«) in vprašanja (»Kje je žoga?«).
• Posluša pravljice, pesmice in rime.
• Pokaže (znan) predmet, ki ga poimenujemo.
Govor in jezik
• Narašča število novih besed.
• Povezuje besede.
• Na začetku besede začne uporabljati različne soglasnike.
!!!! Ne uporablja govora ali gest.
• Ne razume preprostih navodil.
Ne posnema govora ali mimike odraslih.

OD 2. DO 3. LETA
Sluh in razumevanje:
• Razume razlike in določena razmerja, npr. veliko – majhno, zunaj – notri itd.
• Razume sestavljeno navodilo, npr.: »Poberi žogo in jo vrzi v koš.«
Govor in jezik:
• Poimenuje večino predmetov iz bližnje okolice.
• V pripovedovanju poveže 2 do 3 besede.
• Želje in zahteve po predmetih izraža z govorom.
• Starši ga v glavnem razumejo.

!!!!
• Ne povezuje besed v stavke.
• Starši njegov govor težko razumejo (ali ga sploh ne razumejo).
• Ne razume sestavljenih navodil.
• Ne postavlja vprašanj.

OD 3. DO 4. LETA
Sluh in razumevanje:
• Radio in televizijo posluša pri enaki jakosti kot domači.
• Sliši vas, če ga pokličete iz sosednje sobe.
• Odgovarja na preprosta vprašanja, npr. kaj, kdo, kje, zakaj.
Govor in jezik:
• Pripoveduje, kaj je delal.
• Njegov govor je navadno razumljiv tudi nedomačim.
• Stavek vsebuje 4 ali več besed.
• Navadno govori tekoče, brez ponavljanja zlogov, glasov ali besed.
!!!!
• Uporablja le nekaj besed.
• Namesto govora še vedno uporablja geste.
• Govor je nerazumljiv.
• Ne razume navodil in preprostih stavkov.
• Ne odgovarja na preprosta vprašanja.
• Namesto odgovorov ponavlja vprašanja.
• Pogosto ponavlja (posnema) govor, geste odraslih

OD 4. DO 5. LETA
Sluh in razumevanje:
• Posluša krajšo zgodbo in odgovarja na preprosta vprašanja.
• Sliši in razume večino tega, kar sliši doma ali v vrtcu.
Govor in jezik:
• Brez težav komunicira z drugimi otroki in odraslimi.
• V pripovedovanju se drži teme.
• Njegovi opisi so vedno bolj natančni, uporablja več pridevnikov, zaimkov.
• Večino glasov izgovarja pravilno.
• Upošteva večino slovničnih pravil.
!!!!
• Nerazumljiv in netekoč govor.
• Ne zna pripovedovati.
• Pogosto stvari opisuje, in ne poimenuje.
• Veliko glasov še ne izgovarja pravilno.

Nekaj namigov za spodbujanje govorno-jezikovnega razvoja za posamezno starosT:
Od rojstva do 12. meseca:
 Izkoristimo aktivnosti, ki se vsakodnevno ponavljajo (npr. kopanje, menjava plenic, dojenje itd.). Ponavljanje besed, stavkov in razgovori ob vsakdanjih aktivnostih otroku omogočajo, da prepozna besede, ki se nanašajo na določene predmete in dejavnosti, pomagajo pa mu tudi pri osvajanju rutine.
 Reagiramo na vse odzive (tudi negovorne – npr. gibi, nasmeh) otroka: z nasmehom ali besedami. Lahko npr. nadaljujemo otrokovo komunikacijo in njegovemu govornemu poskusu dodamo nekaj svojega ter mu razširimo pomen (npr. »aaaah«, »ahhhh – kako je to lepo«) ali pa ga razširimo v smislu dodajanja in ponavljanja (npr. »aaah« – »aaahaaaah«). S tem pokažemo, da nas zanima tako otrokovo govorjenje kot tudi on sam.
 Dojenčki zelo radi opazujejo naš obraz in grimase, zato ne bo nič narobe, če malce pretiravate v pačenju ali kakšen prizor tudi zaigrate.
 Čim manjši je otrok, tem bolj je pomembno, da ga gledamo v oči, ko se z njim pogovarjamo. Optimalna oddaljenost je 20 cm. Tako bo otrok najlaže opazoval naše grimase, oči, nos in usta, pa tudi sence, ki jih na našem obrazu ustvarja svetloba.

od 1. do 3. leta:
 Spodbujamo otrokovo govorno izražanje. Pustimo mu, da svoje misli izrazi na svoj način. Ne skočimo takoj, še preden nam pove svoje želje.
 Če otroku še nismo začeli brati pravljic (pesmi), je prav, da to storimo zdaj. Začnimo s krajšimi slikanicami (npr. Piki).
 Bogatimo otrokove besede, tako da jim dodajamo različne informacije, npr. občutke, barve, lastnosti itd. (npr. »Avto.« – »Avto. Velik avto.«), ali vprašanja. Pri tem lahko lastnosti tudi ponazorimo (z gibi).

od 4. do 5. leta:
 Branje pesmic (če jih niste vključili že prej).
 Usmerjanje pozornosti na črke v besedilu (5 let ali prej, če otrok kaže zanimanje za črke): branemu besedilu sledimo s svojim prstom.
 Vaje za razgibavanje govoril (pačenje pred ogledalom, lizanje sladoleda, pihanje mehurčkov itd.).”

Še tole sem pozabila dodati:
Čeprav se govor in razumevanje razvijata nekako vzporedno, lahko govor ali razumevanje (ali oboje) zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov pri otroku zaostaja, kasni.
Npr. otrok z večjimi motoričnimi težavami, bo govor lahko razumel, ne bo pa mogel (prav zaradi motoričnih težav) sam govoriti.
Prav zato, če otrok razume, še ni nujno, da bo tudi govoril. To še posebej velja za otroke, ki se že sicer srečeujejo z zaostajanjem v razvoju, različnimi sidromi in itd.

imam otroka z diGeorgi sindromom star je 4 lete imamo še kup težav.spoznala bi nekoga da ima iste težave da se pomenimo.

Pozdravljena,

lahko se mi javite na privat mail
[email protected]
pa si tam izmenjava telefonski številki oz. si piševa.

Srečno