Moram dati iz sebe…

Z možem sva skupaj deset let, imava dva otroka, ki sta že v šoli. Že na začetku zveze sva sklenila “pakt”, da bova odkrita drug z drugim in toliko poštena, da bo drugi partner prvi izvedel, če se bo “kaj dogajalo”. Sama sem imela prej precej burno ljubezensko življenje, kup fantov, ki so bili sicer zelo v redu, ampak nikakor se nisem mogla navezati samo na enega ali ga jemati stoprocentno resno kot svojega partnerja.
V zvezi so bili tako kot povsod vzponi in padci, možu lahko očitam kar precej napak, ampak te se v glavnem nanašajo na praktične plati življenja (je izredno len človek in moram vse narediti sama ali pa ga vsaj priganjati, da se loti kakšnega opravila). Zaradi takšnih stvari sva se tudi največkrat skregala. Nisva pa imela težav pri rečeh, ki so bistvene za zvezo – pogovori, izkazovanje čustev, spolnost.
A zgodilo se je, da me je začel varati. Najprej z neko sodelavko. Rekel je, da ni bilo nič, da se je ona zaljubila vanj, njemu je pa to godilo, ker da ga jaz itak vedno dajem v nič, da ve, da mi ni preveč všeč, ker se je zredil (prej sem hodila s samimi postavnimi športniki in tega nekako ne more preboleti). Skratka, kriva sem bila jaz. No, to sva nekako rešila. Pred kakim letom dni pa me je začel varati z neko bivšo sošolko. Izvedela sem tako, da me je poklical njen mož…. Tisti dan me je takšna panika, da sem se odpeljala od doma, ker sem se bala, da mi bo prišel zvonit na vrata. Hotel je, da greva skupaj zasledovat ljubimca in ju zasačiva. Meni je bilo to čisto pod častjo, tudi če sta bila res skupaj, niti na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi komu tako upadla, samo zato, da bi potem lahko rekla Aha, pa vaju imam…
Ampak mož spet vse zanika. Jaz pa v nasprotju z njegovo prvo avanturo čutim, da me ne ljubi več, pogosto mu grem na živce in se zadira name (prej tega ni nikoli naredil), ne ljubi se mu pogovarjat z menoj. Kaj so njegovi objemi, poljubi, sploh ne vem več.
Pravi, da se ne dogaja nič, da sta samo prijatelja. Začel je bolj gledati na svojo zunanjost, kupuje si draga oblačila (in veliko), parfume (ima jih več kot jaz). No, pred kratkim sem prebrala nekaj sms na njegovem telefonu. Očitno nista samo prijatelja. Poleg tega se je začel iti neke skrivalnice z denarjem in ne prispeva več vsega na skupni račun (njegova oblačila gredo seveda s skupnega). Povedala sem mu, da trenutno jaz prispevam bistveno več za skupni proračun in da mora nakazati nekaj denarja. Predlagal je varčevanje (pri čemer je prav on največji zapravljivec v družini). Zadnjič sem mu razložila, da si vse to privošči na naš račun – če bi tudi jaz kupovala tako drage stvari zase in za otroke, nam ne bi ostalo niti za hrano. Pa se ga niti ni dotaknilo.
Ne razumem, zakaj je sploh še z mano. Kaj se je zgodilo z obljubo, da mi bo povedal, če se bo kaj dogajalo? Kako lahko živi z menoj, če bi bil v resnici rad z drugo? Vem, da bom morala načeti ta pogovor, ampak že vnaprej sem prepričana, da se bo končalo tako, da sem itak za vse kriva jaz, ker to in ono in tretje. On je pa seveda popoln.
Kakšna ironija! Kako vzvišenega se je počutil nad menoj, ker sem jaz pač v preteklosti letala s cveta na cvet, on pa je bil v dolgotrajni zvezi. Zdaj pa sem jaz tista, ki sem zvesta in si sploh ne more predstavljati, da bi bila še kdaj s kom drugim, on pa… Berem, tudi na tem forumu, kako je treba garati za uspešno zvezo. Mislim, da sva midva že prešla to stopnjo in da nama ni več rešitve. Preden zaspim, vedno pomislim na to, velikokrat mi gre na jok in me tišči v prsih, nimam še poguma za naslednji korak.

Glede na to kar si napisala, ti lahko samo rečem, da pač moraš storiti naslednji korak.

Če res ne moreš drugače rešiti, potem si na pravem forumu, zakaj bi se obremenjevala, če eden pač noče.

primož

Sem imela cmok v grlu, ko sem brala tvojo zgodbo.
Ko sem prišla približno do te točke, kjer si zdaj ti, sem mu nekega jutra rekla; “Jaz izstopam iz tega trikotnika.”
Od takrat naprej delam in živim za svojo svobodo in dobrobit otrok. Nimam rožnatih časov. Imam pa mirne noči, neprecenljivo vrednost imajo, veš…

Jaz tudi mislim, da si si sama kriva, če ljubezen ali nežnost in pozornost išče drugje. Ti vendar sama priznaš, da vidiš samo napake (debelost, lenobo…) in ob tebi je najbrž človek izgubil ves ponos in samozavest, kar si zdaj nazaj pridobiva pri drugi ženski. Tako pač je. Kar ne dobi doma, poišče drugje.

Draga Ranjena!

Vem, da se grozno počutiš, vendar si za takos tanje v veliki meri sama zaslužna. Preveč si vlagala v odnos in mož te je postopoma začel izkoriščati. Ni se mogel upirati tvoji delaželjnosti in ljubeznivosti.

Varanje je posledica vajinega nezdravega odnosa – ti si se pripravljena maksimalno potruditi in veliko preveč delaš za vajino skupnost, on pa skoraj nič. Podpirala si njegovo lenobo sto na uro.

To lahko uravnotežiš le tako, da odnehaš s svojimi prizadevanji. Ne trudi se več. Ne kuhaj, ne peri, zahtevaj plačilo polovice stroškov, naj plača položnice, naj da pol za hrano. Če ne bo hotel, pusti, da vam odklopijo telefon in internet, bo živ dolgčas postal za moža.

Popoldne pojdi kam in mu prepusti otroke. Pa kupi si kaj dragega namesto da vse zapraviš za špecerijo in gospodinjske predmete. Otroci naj jedo v vrtcu ali šoli, ti v službi, pa doma ne bo treba kuhati. Koliko prostega časa boš naenkrat imela. Pa nič pranja in likanja srajc, pojdi raje na vesel sprehod z mularijo ali sama nekam s kakšno prijateljico. Živi svoje življenje, uresniči svoje sanje. Nauči se pogledat stran, ko te prime, da bi spet preveč delala.

Ne glede na prihodnost – moraš se naučiti skrbeti najprej zase, potem za druge. Morda bo tvoja sprememba celo vplivala na vedenje tvojega moža. Ali pa je že prepozno. Nič ne de, to lekcijo moraš osvojiti, če želiš živeti samostojno in srečno življenje. Sicer te ne čaka nič dobrega. Če ne boš mogla pedenati in streči možu, boš to isto delala svojim otrokom. In jih totalno pokvarila. To vem, ker je nekaj takega naredila moja mama mojemu bratu. Iz prevelike ljubezni ga je naredila za popolnoma nesamostojnega človeka, ki je pri petdesetih naredil samomor.

Potreba pa delu za druge je tvoja notranja potreba, ki izvira iz pomanjkanja ljubezni v otroštvu. Prepoznati jo moraš in se postaviti na svoje noge.

Veliko ti lahko pove knjiga “Ženske ki preveč ljubijo” Robin Noorwood.

Upam, da si lahko slišala, kaj sem ti želela povedati in LP!

Ne razmišljaj preveč temveč se loči čimprej , bo bolelo nekaj časa če pa ostaneta bo bolelo in bolelo vsakič ,ko se bo stran obrnu.

Za Klementino: če nimaš takšnega partnerja, ne moreš vedeti, o čem govorim. Zaradi njegove lenobe smo bili v teh desetih letih na družinskih izletih, torej vsi štirje skupaj, manjkrat, kot je prstov na eni roki. Zakaj? Ker mož spi do 11., 12., če nima službenih obveznosti. Dela popoldne, se pravi, da mu dan mine tako, da se zbudi, popije kavo, gre delat in ga do večera ni…. Cele noči preždi pred TV in računalnikom (igrice). No, zdaj sta otroka že toliko velika, da se odpravimo sami, ne znata pa recimo smučat, ker si doslej sama pač nisem upala z njima na smučišče (ker ne znata smučat, če bi znala, bi šla tudi z majhnima). Tako hodimo naokrog sami.
Dajanca, tako mi je svetoval tudi njegov najboljši prijatelj. Naj vidi, koliko dela je z vsakdanjim življenjem. Žal je moj mož tipični predstavnik moških, ki so svoje umazano perilo zgolj začeli metati v drug koš v drugi kopalnici.

Draga Ranjena!

Če res ne moreš nič storiti, potem pa trpi. Sama izbiraš svoje življenje in svoje ravnanje.

Kar lepo mu peri nove drage srajce in lepo jih zlikaj, da ne bo z zmečkanimi hodil na randi z drugo žensko. Ti boš pa imela dovolj časa, da boš tačas stanovanje pospravila in mu skuhala okusno večerjo!!!

LP

Pa naj napolni vse koše s perilom dokler mu ne bo zmanjkalo srajc in gat! Enkrat bo že pogruntal, kaj mu hočeš povedati. Najbrž pa si tipična ženska, ki misli, da mora bit stanovanje cel čas v nulo spedenano in da se brez tvojega vsakodnevnega garanja in razdajanja hiša posuje. Se ceniš toliko kolikor je zglancana bajta? Napaka, draga moja, tudi v malo razmetanem se da čisto lepo živet, oz. še lepše, saj imaš več časa za prijetne stvari…

Sicer pa mislim, da je ta vajin odnos precej katastrofalen. Najbrž primanjkuje spoštovanja z obeh strani. Pogovorita se, če je možno še kaj rešit. Če ja, pojdita po pomoč. Če ne, pa se čimprej ločita, ker tole ni nobeni stvari podobno.

Ti pa tudi jaz svetujem, da se daš na prvo mesto in začneš živet kot ti paše. Jaz za dedcem, ki bi me varal (v kar si prepričana), še krožnika ne bi pospravila. Kaj šele da bi mu cunje prala in kosila kuhala. Malo morgen!

Draga Ranjena!
Zavedaj se, da bo on ostal enak (lahko še slabši) in če ne želiš biti več nesrečna, lahko edino ti storiš spremembo. Družina je vredna toliko, kolikor so srečni ljudje v njej (je zapisano v eni izmed knjih Sanje Rozman) in drži kot pribito. Najlažje je samo reči, saj bo že boljše, je pa tudi najslabše, verjemi, ker nikoli ne bo boljše samo od sebe!!!
Želim ti srečno, tebi in tvojim!

Ti si ena sitna baba,ki ne ve kaj hoče,zato mori,vse okoli sebe,zato jo vsi mrzijIO!

Ravno berem to knjigo dr. Sanje Rozman, nasvete dragi ljudje si lahko kar prišparate, ženske zvlečejo na kup razne svetovalce, csd, policijo, prijatelje, vsem tarnajo, kako hudo je, blablabla, čez dva dni pa jih vidiš v gostilni z rožami in šampanjcem, s svojim dragim seveda, ki jim je obljubil, da bo boljše, da se bo popravil, skratka, ključi in ključavnice, trpijo pa otroci.

Popoln nesmisel je vztrajati z nekom, ki te nima rad. Iskati vzroke zakaj, opravičila zase, da ostajaš… Človeka je tako strah, da bo kar padel v črno brezno, če bo ostal sam. In se moral soočiti – predvsem s sabo.
Lahko si prelepa, urejena, vse pospravljeno, duhovita, tri magisterije…
lahko si samo topla, in ti… pa vseeno, nobena stvar ne bo pomagala, če te nima rad. tega se ne da pričarati. In tudi če se, je kratkega roka in usodnih posledic.
Zato je treba oditi, se spopasti z vsem kar sledi. Kar je strahoten stres. Boj za preživetje (ne finančno). Vendar se da zmagati. je pa težko in hudo samotno početje. Nihče in nič ne more kaj prida pomagati. Le čas. In ti. Drobne stvari, ki jih najdeš na svoji poti naprej.
Najhujša je jeza. Na samega sebe, na laganje samemu sebi, da je vse v redu… samo da imam dom, družino.
Traja dolgo, preden se odločiš. Vsak si mora prisluhniti in vzeti čas. Saj začutiš, kdaj, kako. Potem spet traja zelo dolgo. Pri meni je bilo šest let. Vendar sem zdaj brez strahu. Svobodna. In otrok je postal sproščen, radosten. Še celo stiki z očetom so se počasi vzpostavili..sorazmerno s tem, kako je šlo meni na bolje. Nevarno je preveč secirati preteklost. Stopi naprej. In se boš nekoč, ko si od vsega odpočiješ, prebudila, brez cmoka v grlu in zagrenjenosti, da spet ne boš dobila poljuba. Dosti bolje je tako, boš videla. Morda te bo pa zbudil kdo po telefonu. Ki mu boš všeč taka kot si. In te bo imel pač enostavno rad. Srečno..

Ranjena – naslov pravi: ne ljubi me več. Prva stvar, ki jo moraš v takšnem primeru narediti je, da se vprašaš ali je v vajinem odnosu sploh še možnost, da te bo kdaj imel rad in te predvsem spoštoval. Pri ljubezni ni tako, da imamo gumb, ki ga lahko pritisnemo na »da« ali »ne« – torej zdaj imam rad, zdaj nimam. Precej časa traja, da pride z »da« na »ne« in prehod nazaj je težak in pri tem morata oba partnerja izkazati veliko mero pripravljenosti in dela. Vendar če te je varal, te nima rad, te ne ljubi, predvsem pa je hudo to, da te ne spoštuje … ni nič več kar bi bilo srčnega v odnosu … Jaz sem mnenja, da kdor enkrat vara, bo varal vedno. Zakaj? Kaj je zvestoba? Zvestoba je vrednota. Vrednote pridobimo tekom življenja in so v nas zakoreninjene in jih je izredno, izredno težko spreminjati. So velikokrat nezavedne in na njih ne moremo sklepati takoj, ko človeka spoznamo. Če boš prebrala kakšno knjigo, ki govori o vrednotah, potrebah … boš videla zakaj trdim, to kar trdim in tudi verjamem. Če je bil nekdo vzgojen, da je odnos »sveta« stvar oz. si tekom življenja ni pridobil odgovornosti, ki jo je treba sprejeti v odnosu, kar pomeni tudi, da ne vara (a ni to obljuba tudi na poroki – zakaj ljudem izrečene besede nič več ne pomenijo?!), bo takšna dejanja tudi ponavljal. Ampak seveda je lažja pot, če si najdemo ljubico …Pa še popestritev je … Pa zopet čutimo metuljčke v trebuhu … Zakaj torej ne? Zato, ker ne!
Ker je potrebno, če pride do težav reševati odnos – zato ker je odnos, ki temelji na zaupanju, spoštovanju in zvestobi veliko lepši, trdnejši kot le bežna, površinska razmerja, ki temeljijo na seksualni privlačnosti, ki jo podpirajo skrivanje, laganje, celo intrige. Če boš prebirala literaturo, boš ugotovila, da se vseskozi ponavlja, da je za zdrav, pristen odnos pomembna monogamija. Tu so tudi otroci! Ali jih bomo vzgojili v slabiče, ki bomo skočili čez plot takoj, ko se bodo pokazale težave v odnosu? Ali mislite, da ne vidijo neverbalne komunikacije, tudi če skušate verbalno prikrivati? Zanimivo se mi zdi dejstvo, da se nekaterim skakanje čez plot ne zdi nič nemoralnega. Če pa takšne ljudi vprašaš: ali bi ti bilo všeč, če bi tvoj očka to delal tvoji mamici … slišim … tišino. Le zakaj?
Če pa težav ne želimo reševati, je prav, da se usedemo in pogovorimo s partnerjem, da je ljubezen minila in se poslovimo na pošten način.
Malo sem zašla s poti … samo obtožuješ sama sebe in ni potrebno. Če je tako kot pišeš si bila dobra žena in mama, ki si bila pripravljena zelo dobro poskrbeti za družino. Ko berem, da spi do 11, 12 dopoldne, stalno na računalniku, pred TV-jem – veliko je prav on kriv, da je prišlo do težav. A se zavedaš, da si imela pacienta ob sebi??? Jaz pravim, da je prav, da si delala tako kot si, vendar pa z njegove strani ni prav, da je takšen lenuh! Če bi bil dečko in kavalir, bi ti z veseljem in brez prošenj pomagal. Ne pozabit, kako se znajo moški truditi za žensko …
Jaz ne vidim razloga zakaj bi ostala skupaj … Že spet se boš ukvarjala z njim, pa še obremenjevala povrhu, tudi če mu ne boš prala, likala … To ne bo vrnilo ljubezni. Če boš to naredila, boš mogoče ugotovila, da se bo malce postavil na noge, mogoče pa pokazal še svojo temnenjšo stran – postal nesramen, zadirčen … kar bi torej pomenilo, da je njegova kvazi prijaznost osnova tvojih gospodinjskim uslugam.
Rada bi povedala še to: moj naj naj najboljši prijatelj iz mladosti je poročen 12 let. Ima prej ne lepo kot lepo ženo, a je zelo pridna in poštena. On je luškan, simpatičen, ima veliko denarja, dober avto .. saj veste vse tiste stvari, ki bi jih nekateri kar prilepili ljubico zdraven. Zadnjič sem se srečala z njim, ker je šel na eno drugo »Šmarno goro« in sva se imela čas pogovarjati. Vprašala sem ga, če ima kakšno ljubico, saj se verjetno kar lepijo nanga. Pa mi je rekel – približno takole: Ne, nikoli ne bi naredil tega moji družini. Ni vredno, da bi zaradi avanture zapravil odnos. Nikoli ne bo vredno, da zapravim, to kar imam. Vem, da brez nje (žene) nikoli ne bi bil to, kar danes sem. Nikoli ne bom varal.
Takšni fantje so med nami – prijetni, pridni, pošteni, lepi ali pa manj lepi – to je manj pomembno … Glede na to, da sem tudi jaz ločena sem si rekla – tudi jaz si zaslužim takšnega parterja.
Pišem pa zato, ker je moja zgodba zelo pomembna tvoji – tudi jaz v mladosti divja, ampak sem prišla in ostala v »zakonu« poštena in zvesta. In tako bo vedno. Zame je bila to prelomnica. Do zakona sem si dovolila neumnosti, v zakonu pa ne več. Pri mojemu in tvojemu pa bilo obratno … vedno priden, samo resno punco, v zakonu pa varanje, ne samo enkrat. Ugotovila sem, da si ob sebi zaslužim boljšega – predvsem poštenega moškega. Razšla sva se in še zdaj so moje rane globoke, ker sem ga imela zelo, zelo rada. Vendar bom preživela, ni konec sveta in tudi če bi (pa ne bom!) v življenju ostala sama bi vedela, da sem ravnala prav: bolje nič kot to, kar ni dovolj dobro zame!!!
Je tvoj partner dovolj dober zate? Boš zadovoljna, da bo nekaj, ampak ne bo to to? Ali veš, da takšne stvari pri ženskah sčasoma povzročajo težke depresije? Pa ena stvar je zelo pomembna, da se jo vedno vprašamo in mislim, da v svoji notrajnosti vedno vemo odgovor: ali mi bo res stal ob strani, če bom čez deset let npr. zbolela za rakom – ali se bo potuhnil – češ – prehudo zame…?
Pa srečno in predvsem pogumno! Javi se …

Majčija,

zelo vzpodbudna zgodba in mislim, da pravilno razmišljaš.

Samo nekaj me moti, ali si ti postala zvesta po poroki, kar pomeni, da si pred poroko poleg svojega moža imela še druge moške, ali si s tem prekinila po sklenitvi zakonske zveze.

Zakaj me to namreč zanima? Moja žena mi je rekla, da je pred poroko bilo, kar je bilo. Sedaj, ko pa je vezana-poročena pa da ne misli več imeti drugega ampak se samo predati meni in otroku. Lahko prebereš mojo zgodbo in mi svetuješ?

Sam imam namreč drugačna načela. Kar je do partnerskega odnosa pač je. Tudi sam nisem svetnik, ampak takoj, ko sem stopil v partnerski odnos, sem zapustil ostale. Z bivšimi partnericami nimam kontakta. Če se srečamo na cesti se pozdravimo, spregovorimo morda o vremenu in se razidemo. Z nobeno ne hodim na napovedane zmenke, oziroma, če se srečam z drugo ali grem z njo na pijačo, to takoj povem partnerici.

Se ti zdim preveč konzervativen, dolgočasen?

Že vnaprej hvala za tvoj odgovor!

LPE

Evgen, prebrala sem tvojo kratko zgodbico.

Moje mnenje je, da je normalno, da preden skočimo v zakonski stan iščemo pravega in si s tega vidika dovolimo, da smo odprti za več poznanstev, več vez, raziskovanje sebe, odnosov … Sem mnenja, da se je treba znoret v mladih letih, če nam seveda to ustreza. Sama sem začela hoditi ven z 18 leti. S prvim fantom sem hodila tri mesece in ugotovila, da to ni to in ga zapustila. Našla sem si drugega, pa spoznala drugega in odšla od njega itd itd. V glavnem sem imela kar nekaj takšnih vez, čeprav nisem bila z vsakim fantom intimna, tudi če sem bila po več mesecev z njim, vendar pa sem si dovolila tudi lubčkanje in srečevanje z drugimi. Šlo je za raziskovanje … in vedno imam lepe spomine na to obdobje. Moram poudariti, da predvsem zato, ker sem imela mejo in se nisem spala s fantom kar tako. Dala sem toliko skozi, da sem ugotovila, da sosedova trava pač ni nič bolj zelena.

Ko sem spoznala resnejšega fanta, pri 24-tih, h kateremu sem začela hoditi tudi domov in on k meni, pa se je vse spremenilo. To je zame pomenilo resno zvezo in s tega vidika prepoved varanja, tudi poljubljanja in dobivanja z drugimi. S tem, da sem prišla in ostala poštena v zakon sem mislila ravno to. Nikoli ga nisem prevarala niti pred niti po poroki.

Poroka se mi pa zdi ključni dogodek, ki mora spremeniti morebitno varanje v zvestobo. Vendar sem mnenja, da ni prav, da se poročimo z osebo, ki smo jo varali že pred poroko. Moje razmišljanje se sklada s tvojim. Kako je pa v tvojem primeru? Če veš in čutiš, da ti je tvoja žena zdaj zvesta in če ji zaupaš kljub temu, da je bilo z njene strani prisotno varanje pred poroko (saj sem prav razumela, a ne?) … Kaj naj ti rečem? Meni se ne zdi grozno narobe, če je potegnila res dovolj debelo črto. …

Konzervativnost je v mnogih pogledih čisto ok, tudi sama sem bolj konzervativna kot ne. Če si dolgočasen – zakaj le? Če izhajam iz napisanega, bi rekla, da si pošten moški, ki ve kaj hoče in kaj je prav ter imaš »zdrava« stališča!

Lep dan, M.

V šoli otroka vpiši na vse izlete, smučarske tečaje in ju lepo opremi. Tudi nase glej, da se boš počutila dobro v svoji koži. Z otroci ga mirno zaposli, ti pa pojdi v kino za 2 uri.

Tako se obnašaš, kot podaljšana roka njegove mame, kot da bi imela mlinski kamen za vratom. On pa čuti tvojo nemoč in te še tleskne po glavi, da zlezeš globje, ker misli, da boš otrokom na ljubo naredila vse, ker si samo ena ponižna, domača delavka, ki čaka, da bo stara mama in ji bo življenje minilo.

Začni osmišljati svoje dragoceno življenje in si naredi vsebinsko bogate plane za prihodnost. On pa naj pride vsak vikend po otroka in se z njima ukvarja kot pravi oče, da bosta zrasla v zdravi osebnosti. To, da ima pri vas prenočišče, je slab zgled in poniževanje tebe.Najlepše je imeti poročenega, ki mu kuha in pere u.gate ženka, potem, ko se odreže, gre pa domov počivat in težit (ampak tebi tega ni treba prenašat!).

To, da te tišči v prsih je depresija.Samo težavo reši, pa boš zdrava.Poišči pomoč. Srečno!

Prebrala sem vse odgovore….
Težko je narediti ta korak. Zdaj šele vidim, kako zelo in kako pogumni so vsi tisti, ki se odločijo, da je treba iti narazen. Zaenkrat nimam poguma niti načeti te teme. Tudi zato, ker že slutim, kaj bom slišala – da sem kriva jaz (tako kot sem že slišala). Kar pa pravzaprav ni pomembno. Napake, ki sem jih delala, so takšne, da se dajo popraviti, takšne, kot jih delajo vsi partnerji. To, kar je naredil on, pa je čisto druga kategorija napak. Ampak tako je spreten z besedami, vse tako lepo obrne v svojo korist, da bo na koncu izpadlo, da sem ga jaz pognala drugi v objem.
Majčija, hvala za tvojo zgodbo. In tudi drugim, ki ste razumeli, o čem sem pisala. Ne vem, kdaj bo sledilo nadaljevanje. Bom pa napisala, ko bo.

zelo dobro nice! se podpišem pod tvoj post.
edino to bi še dodala: draga ranjena: poišči si prijatelje/ice ni važno in skupaj se imejte lepo. pojdite kam. lahko si omisliš moškega prijatelja (ni nujno, da je kaj med vama – samo da se imata lepo npr. kot je rekla nice v kinu). začni Živeti in medtem, ko boš živela, bo on spoznal, da ga je polomil…. takrat pa bo tebi preveč lepo, da bi še šla nazaj. in prav bo tako. zaslužiš si nekaj več. srečno

Majčija,

na žalost ne bom mogel spraviti svojega zakona na trdna tla, ker se je žena odločila oditi in sploh ni pripravljena na pogovore in kompromise. Prebrala si mojo zgodbo in povej mi ali ji res nisem veliko odpustil? Pa včasih se počutim prazno, rad bi se z nekom pogovoril… S takim, ki podobno razmišlja kot jaz…

Sicer pa se lahko kdaj dobiva na kavi?

LPE