Pozdravljeni, obračam se na ta forum, ker se mi v tej stiski zdi najbolj primeren.

Sama sem v zadnjih 10 letih utrpela izgubo dveh bližnjih oseb-svoja otroka, ki jih po porodu
nisem niti videla. Stiske, žalovanje, jeza, negotovost je bilo tisto, kar sem v teh letih
na veliko doživljala. Ob tem sem izgubila tudi partnerja, kar mi je predstavljalo novo žalovanje za
mojimi pričakovanji, ki se niso uresničili. Za partnerjem sem žalovala tako, kot bi umrl, tako
je bilo hudo. In imela sem občutek, da je celo hujše, kot da bi umrl, saj sem ga vsake toliko časa
tudi srečala-kot tujca z že novo družino.

Ob tem sem zapadla v še hujšo depresijo, kot ob izgubi otrok, tako da sem se mukoma
pobirala kar dve leti. Ob tem sem tudi telesno obolevala. Ampak ob različnih nasvetih in pomoči
sem vstala in spet začela zavestno živeti življenje, opazovati majhne radosti kot so rast rastlin,
pozitivna energija živali, delati dobro ljudem, kar se vse povrne…
10 let mojih mladih let je bilo prežeto z žalovanjem…

Seveda pa ljudje nismo ustvarjeni za biti sami in prej kot slej sem začela spet spoznavati
nasprotni spol, kar pa mi povzroča težave, saj po novem ne vem, kaj naj iščem, saj so se moja
stara pričakovanja in načela sesuli v prah.
Spoznala sem fanta, do katerega ne čutim neke velike privlačnosti, mi je pa simpatičen kot
človek, saj je vse tisto, kar pri prejšnjem partnerju nisem bila navajena-skrbnost, prijaznost,
pripravljenost na dogovore, nežnost…on mi je tudi priznal, da me ima zelo rad in da čuti
do mene veliko privlačnost. Da bi rad, da bi dala te težke stvari, ki so se mi zgodile na stran
in začela uživati. Uživati v lepih trenutkih tudi z njim.

Ne razumem, sva se našla v bolečini? Namreč, tudi on je pred enim letom doživel osebno
tragedijo. Umrla mu je žena, po 7 letih skupnega življenja. Na začetku mi je povedal, da
sta živela v sožitju in ljubezni, da sta bila zelo srečna, nikoli se jima ni bilo potrebno kregati.
Z njo je odšel en njegov del, ki pa ga mora sedaj, ko je ostal živ in na svetu, ta del zamenjati
z nečim drugim, saj tistega ne bo nikoli več nazaj.
V tem letu sem jaz tretja ženska, ki se z njim srečuje. Prejšnji dve sta po določenem času
se ustrašili tega in so sporazumno prekinili.

Že to mi je neskončno nerazumljivo, kako lahko že po nekaj mesecih išče novo spremljevalko…

On pravi, da je v tistih mesecih odžaloval, ko je skrbel za ženo, ki mu je v naročju umirala za
rakom. Skrbel je zanjo od jutra do večera in ker je ona imela ogromno upanja, da se izvleče,
je imel upanje z njo tudi on, hkrat pa je preživljal hude čase, ko jo je pred očmi izgubljal.
Jaz seveda tega niti ne morem razumeti, saj takšne situacije nisem nikoli doživela. Pravzaprav
ga zelo cenim in občudujem, ker je tako skrbel zanjo, marsikdo drug tega ne bi zmogel.
No in on se meni zdi res človek, na katerega bi se lahko zanesla, opora, ampak ta zadeva
me straši. Predvsem sedaj, ko sem bila prvič pri njemu doma za kratek čas.
Po sprehodu sem se šla preobleč v njegovo spalnico in že tam sem čutila neizmerno
žalost, on ni nič spremenil po njeni smrti. Ista postelja, jogiji, prevleke…je pa spraznil
omare njenih oblačil…ko sem sedela na postelji, sem se spraševala, ali je ona tam
ležala…potem sem šla v njegovo sobo, kjer ima računalnik. Na polici ima sliko v prelepem
okvirju. Ona. Mogla sem jo vzeti v roke in pogledati od blizu…na sliki je prelepa, nasmejana,
hudomušna…

Ko sva se potem odpeljala, so mi začele teči solze…jokala sem in jokala in si želela, da
bi njegova žena prišla nazaj. Zakaj, zakaj sem se spraševala, je to nasmejano dekle
moralo oditi iz njegovega objema? Zakaj?
Tako mi je bilo hudo, da me je moral on tolažiti, hkrati pa je bil zelo pretresen in razočaran,
saj pravi, da mu vsi okoli njega govorimo, da bi moral še intenzivno žalovati vse svoje dni, ampak on
je vse to spravil skozi že v mesecih njene bolezni, vsako minuto posebej…
In sedaj želi živeti. Ne strinja se pa, da mora dati zdaj vse spomine na njo stran. Zakaj
ne bi imel slike na polici? Ali je to res tako narobe, se sprašuje. Pravi, da bi mi vsi očitno
radi, da pozabi na ta del svojega življenja in da vse zažgati. Ampak ta del njegovega
življenja je bil. Ko bo zgradil novo hišo, tam ne bo njenih stvari in slike. V stari hiši, kjer
so starši, pa bo ostala tudi njena slika. Da se lahko da tja kakšna roža ob
obletnicah ali kar tako. In seveda bo hodil na grob.
Sprašujem se, zakaj sem jaz tako jokala in nekako pogrešala to krasno punco? Komaj sem malo prenehala žalovati, pa bom žalovala z njim?
Če jo ne bi videla na sliki, verjetno ne bi bilo tako hudo.
Kot da ne bi mogla verjeti, da jo ni več.

Kaj mi svetujete, danes sem z globokimi podočnjaki od joka in ne vem, kaj naj
storim. Vem, da bi mogla po toliko letih storiti tako, da bo prav zame, a ne vem, kaj
sploh je prav. Tako čudno se mi zdi, da je tako kratek čas od izgube, pa ne žaluje več…kaj če so bile včerajšnje moje solze pravzaprav njegove solze?
Kakršenkoli nasvet ali izkušnja iz tega področja mi bo prišla prav…
Hvala.

Draga Lenya, minilo je že 2 leti in pol od smrti mojega moža, tudi on je imel raka. Leto in pol je vedel kakšna usoda ga je doletela, s tem, da mu je zdravnica prvi dan, ko je videla slike, povedala, da je vse zamudil, da če drugače ne bi bil v tako dobrem stanju, sploh nebi začeli z nobenim zdravljenjem. Po tem so se začeli tedni in meseci kemoterapij, obsevanj, slabosti, za nekaj časa se mu je stanje celo malo izboljšalo potem pa, zadnjega pol leta vidno slabšanje, tako fizično kot psihično. zadnji mesec ni mogel niti govoriti več, sam si ni mogel ničesar več pomagati. Zakaj ti vse to pripovedujem. Mogoče res ljudje, ki niso sami doživeli počasnega umiranja ljubljene osebe, nemoči pri bolečinah, videti želje po življenju v očeh, potem ko ni mogel več povedati z besedo, vedenja, da ve, da umira, pa si popolnoma nemočen, to se ti tako globoko vsadi v dušo, da še sedaj po tolikem času čutim doživljanje tistega časa. Ko je umrl, sem tudi jaz vedela, da je del življenja odšel z njim, bila sem zraven ko je umrl, in ko sem potem prve mesece zelo pogosto hodila na pokopališče, sem mislila samo na to, da se je vsaj rešil trpljenja, da bi bila tudi jaz najbolj srečna, če bi se lahko poslovila od življenja.

Na zunaj ni nihče vedel kaj se dogaja z menoj, marsikdo mi je rekel, da se zelo dobro držim, nihče pa ni vedel, da sem velik del žalovanja dala skozi že med boleznijo. Tudi danes še nisem v nič kaj boljšem stanju, tudi jaz imam še vedno nekaj njegovih stvari, slik in ostalega, pa čeprav še tako govorijo, da je treba obrniti nov list, iti naprej, ampak določeni spomini ostanejo, to pa vpliva na naš odnos do drugih ljudi. Tudi če tvoj znanec ne žaluje vidno, solze niso merilo žalosti, še jaz, ki sem ženska, ne morem jokati pred drugimi. V njegovih mislih pa bo še dolgo časa, če tega ne boš mogla prenesti, je bolje, da končaš še predno se globlje zapleteš. drugače bosta oba trpela.

Draga Lenya
tudi jaz sem imela meni drago osebo – očeta – ki je dve leti umiral za rakom. Njegova smrt je bila, naj se še tako grozno sliši, odrešitev zanj in ne nazadnje tudi za nas. Celi ta čas smo po tihem in na skrito žalovali še v času njegovega življenja. Nikoli pred njim. Pred njim smo bili močni in veseli in polni optimizma in upanja zanj. Verjemi da ni lahko ko dan za dnem živiš v strahu da se bo danes zgodilo. In ko se zgodi še en lep čas ne veš ali je to kar čutiš olajšanje in pri tem imaš slabo vest ali je žalovanje in imaš slabo vest ker vseeno čutiš olajšanje. Ta tvoj novi prijatelj je dal svojo kalvarijo skozi še časa njenega življenja. On se je že izjokal, shranil spomin nanjo v en kotiček svojega srca in tam bo za vedno ostala. Tudi če se na novo zaljubi. On je že vse dal na mesto.
Ti si tista ki nisi prebolela smrti svojih otročičkov. Ti se moraš s tem sprijaznit. Njih ni več. Ti pa moraš živet naprej. Poslovi se od njih. V svoji duši. Naredi en obred. Kakršen koli. Tisti ki ti je bližji. Npr. Če imaš kaj njihovega (copatki……) ali pa kupi, Zakoplji, zažgi….karkoli, moli…..in se poslovi od njih. Tudi ti jih ne boš nikoli pozabila pa če boš kdaj imela še kaj otrok, bodo vedno v tvojem srcu. Zato ni to da se rešiš spomina nanje ampak žalosti.
Poskusi.

To pa je pretresljiva zgodba življenja dveh oseb,ki sta usodno zaznamovani.
Človek bi se kar razjokal,ob enem pa ve,da to ni rešitev in da je treba živeti naprej.
Lenya,ti si zelo čustvena oseba in te je pretresla slika na lepo,mlado in polno upanja željno dekle.To pa se ji je vse sesulo ob spoznanju,da ji ni pomoči,ker je bolezen močnejša od njenega hrepenenja po življenju.
Njen mož,oziroma tvoj novi prijatelj,se je že v času njene bolezni psihično pripravljal na to,da bo treba naprej brez nje.Če on pravi in razume,da je to ena od oblik žalovanja ima potem prav.Za njega je to način,da zapre stari list v knjigi življenja in obrne novega.
Kdo bi mu lahko kaj zameril?Bolje je,da se je pobral,kot,da bi začel toniti v alkoholu in podobno.
Spominu ne more nihče vzeti niti tebi,niti njemu.In zakaj bi kurili slike in predmete,ki so spomin na neko obdobje,ki je minilo?

Obema želim,če imata namen ostati skupaj,da najprej se sprijazneta,da je del življenjskega poglavja za vama.Imata velike možnosti,da ostaneta dobra opora eden drugemu.Če bo pa zraven vzklilo še kaj več pod tvojim srčkom,pa toliko bolje.

Živeti bo treba naprej,čeprav bo zasedba druga.Tako je in tukaj ni kaj spremeniti.

pred dvema letoma mi je umrl oče. ker hodim k psihiatru (zaradi drugih razlogov) sem mu omenil, da mi ob smrti in po njej v resnici ni bilo tako hudo in da se zaradi tega počutim malo krivega. odvrnil je s tem ni nič narobe, ker sem že prej žaloval na obroke (z očetom je šlo dol že dlje časa). njegova smrt je bila bolj odrešitev zanj kot pa šok zame.

Ob tvoji zgodbi vidim, kako različni so načini žalovanja … ne vem, ali je to odvisno od posameznika, ali pa moški in ženske žalujemo drugače. Pri meni je drugače kot pri tvojem prijatelju. A verjetno je pač tako, da ni ene same “prave” poti, ampak je vsaka pot prava. Nimam nasveta zate, ker preprosto ne vem. Prebrala sem tvoje vprašanje tudi na forumu o žalovanju – in odgovarjam ti bolj zato, da ne bi mislila, da je bilo vprašanje spregledano. Sem premišljevala o tvojih besedah, a pravega nasveta še vedno nimam.

Živijo,
Pred štirimi leti sem izgubil oba starša za rakom. Bil sem sredi študija, bilo je precej negotovo, včasih polno groze, strahu… saj razumete. Povezal sem se z društvom Hospic. Niso mi mogli veliko pomagati, zaradi oddaljenosti iz LJ, a nekajkrat sta prišli 2 prostovoljki – ga. Bernarda in ga. Martina – bili sta čudoviti in zaradi njiju je bilo marsikaj lažje. Nista ničesar olepševali, bili pa sta zraven in bili kot lučki v temnih časih, ko so bežali celo nekateri sorodniki.

Moja izkušnja z žalovanjem je takšna, da se je potrebno soočiti s svojo žalostjo, občutiti bolečino izgube, jo ozavestiti in s tem omogočiti, da se začne proces sprejemanja izgube, ki je po mojem glavni pogoj za celjenje. Izguba je nepreklicna, boli odsotnost ljubljene osebe in za tisoč reči se izkaže, da ‘ne bodo nikoli več’. Žalovanje terja svoj čas in prav je, da si ga vzamemo.

Lenya
Z mojo pisarijo gotovo ne boš tako zadovoljna, kot z odgovori mojih predhodnikov, kajti ponudili so ti sočustvovanje. Od mene ne boš dobila sočustvovanja, ampak predlog za spremembo, kar pa pomeni, da tisto kar počneš sedaj ni najbolje. Se mi zdi, da te življenje nekam na veliko preizkuša in da se zelo ponavljajo preizkušnje istega tipa. Res je, da vsak pride na zemljo s svojim namenom in s svojo nalogo, vendar se mi zdi skoraj neverjetno, da bi bila ta naloga samo žalovanje. Zato ti priporočam opravi s to nalogo na hitro in temeljito, da življenju ne bo treba organizirat še več testov iz iste snovi posebej zate in zaživi polno, spoznaj še druge plati tega lepega življenja.

Žalost je čustvo. Čustva so v osnovi nekaj lepega in koristnega. Aktivirajo te in spravijo v pogon kot nič drugega, vendar to velja dokler so nova in sveža. Tudi žalosti ne jemljem kot negativno čustvo, s tem pokažemo, da nam je nekdo ali nekaj dragoceno. Ko smo žalostni imamo močne občutke in se zelo zavedamo, da smo živi. Izkoristimo lepoto novega čustva, izkoristimo njegovo moč, doživimo trenutek, potem pa stran z njim. Tisto, kar je narobe je, da želimo v čustvu ostati neskončno dolgo in ga nikoli spustiti. V spominu na lep začetek čustva, hočemo izsiliti takšno počutje tudi kasneje. Ampak začetno počutje je neponovljivo in enkratno, z istim starim čustvom ga ni več mogoče priklicati. Zadrževanje starega čustva je nesmiselno in škodljivo, to je kot bi nekaj pokvarjenega in starega gnilo ter razpadalo znotraj nas. Dovolimo čustvu, da odide in napravimo prostor za kaj novega – svežega. Le tako bomo spet doživeli tisti prvi najmočnejši občutek.

Iz vidika otročička
Draga Lenya, kadar se zgodi, da dušica pride prvič na svet je popolnoma brez izkušenj, rojstvo zanjo predstavlja izredno preizkušnjo. Nič ni tako zelo hudega, če se prvi poizkus ponesreči, saj si nabere izkušnje in ji bo drugič lažje. Spoštovati je potrebno usodo te male dušice na samo njeni poti in ji dovoliti, da jo opravi tako kot ona najbolje zna. Šele ko nehaš žalovati ne priklepaš več te male dušice nase, ampak ji dovoliš neobremenjeno nadaljevanje in ponovni poizkus.

Iz vidika tebe:
Žalovanje ti ponuja mnogo navideznih ugodnosti. Od ljudi si z žalovanjem izprosiš mnogo pozornosti in sočutja, ni ti potrebno opravljati celo vrsto drugih nalog, v katerih nisi siguren in se jih na ta način udobno izogneš, kajti ti si tista, ki ima status žalujočega. Ni ti potrebno v družbo, ni ti potrebno po nakupih, obleka je lahko preprosta, ni ti potrebno na izlete, potovanja. Ni ti potrebno iskati novega partnerja. Ni ti potrebno biti družaben, niti hoditi na zabave. Takega načina življenja se navadiš in ga sprejmeš. Vendar notranje nisi zadovoljen, kajti duši nikoli ni všeč životarjenje. Duša hoče doživetja in izkušnje. Normalno življenje lahko zaživiš šele, ko nehaš žalovati.
Žalovanje je prav tako čustvo, kot neuslišana zaljubljenost. Prednost žalovanja pred zaljubljenostjo pa je v tem, da naša družba žalovanje nekako odobrava in ga ceni. V žalovanju si varen pred drugimi, v zaljubljenosti pa izpostavljen.

Novi fant
Strah te je novega načina življenja, negotova si in nesigurna, navadila si se udobnega žalovanja…dvomiš v vse, kar je izven ustaljenega. Glede novega partnerja jaz ne bi toliko premišljeval in premleval o njegovem, pa o tvojem žalovanju. Pozabi preteklost in jo ne vleči ven, se ne pogovarjaj o njej in ne razmišljaj o njej in ji ne posvečaj nobene pozornost več, niti tvoje, niti fantove. Živi v sedanjosti in se vprašaj, a mi je danes lepo z njim in ostani z njim ali pojdi od njega na podlagi sedanjih izkušenj.

Ko boš uvidela, da dolgo nepotrebno zadrževanje čustva žalosti škodi najbolj tebi, hkrati pa tudi vsem okoli tebe, sem prepričan, da boš sama lažje našla način (če pa ne, pa še kaj povprašaj), da začneš živeti drugače. Spomini lahko ostanejo in so trajni, čustva pa se morajo zamenjati z novimi sedanjimi.
Vitomir