Oj, Vitomir, preberem včasih kakšen tvoj prispevek, razmišljam zelo podobno, tudi življenje mi je z leti prineslo podobne izkušnje, vendar:večkrat se zalotim, da teorijo kar dobro obvladam, tudi drugim znam prisluhnit, tudi svetovat…ko pa pride lekcija name, pa spet pogrnem. Saj se poberem, gotovo, sam hočem rečt da marsikatero spoznanje v praksi težko najde pot. Pa mi daj ti povej-vse to kar pišeš:ali tudi to živiš????

Mikica, me veseli, da včasih najdeš kaj koristnega med mojim razmišljanjem.

V tisto kar pišem verjamem. Vedno poskušam tako živeti, včasih mi uspe malo bolj, včasih malo manj. Zavisi od trenutne moči in volje – saj veš, vsi se učimo. Spreminjanje sebe se zdi v začetku nemogoče, potem pa postane prav zabavno.

Zakoni narave, se precej razlikujejo od zakonov potrošniške družbe. Družba nam ponudi kredit in dobrino, ki nam jo da v naprej, samo da nas pritegne in na ta način zasužnji.

Narava pa ne da ničesar na kredit, najprej seješ, nato neguješ in šele na koncu žanješ. Kar nekaj samodiscipline je potrebno, da se navadiš najprej dajati in tako živeti po naravnih zakonih. Najtežja je prva setev – začetni korak, takrat samo slutiš da je tako prav, če sadov ni kmalu nazaj pa ti zmanjka volje. Če vztrajaš sadovi pridejo prej ko slej, če ne iz te pa iz druge strani in ko prvi sadovi pridejo, takrat verjameš in ko je sadov še več, potem zagotovo veš in takrat ni več težko.

Mikica, mogoče si pa malo preveč zahtevna sama do sebe, sem prepričan, da si tudi ti že mnogo tega uresničila. Vendar tisto, kar že znaš, potem jemlješ kot samo umevno. Včasih se je dobro malo oddahnit od vsega skupaj in si naštet dosežene uspehe – verjamem, da jih ni malo.
Čimveč uresničenih načrtov ti želim!
Vitomir

Hvala ker si odgovoril. Imaš prav-spisek narejenega je dolg, spisek dodatnega dela ki me še čaka pa tudi. Lep pozdrav.

Aha, se mi je kar zdelo, da imaš kar nekaj tega že uspešno narejenega. A zdaj greš pa delat, praviš. Ali uživaš v delu, ki ga delaš?

Ja, uživam. Oziroma: tudi uživam.Z mano je tako, da pri delu, kakor tudi na vseh ostalih področjih življenja, občutim celo paleto zelo intenzivnih, mavričnih občutkov. Poznaš to?

Tudi jaz uživam ob delu, ob vseh vrstah dela se počutim prijetno. Če se kje ne, pa preprosto neham delati tisto delo. Potem se zgodi včasih, da kdo drug namesto mene naredi, včasih se zgodi, da nihče z mano vred sploh ne opazi, da bi bilo kaj narobe – tisto delo je pač nepotrebno. Nekaj dela pa pride nazaj, enostavno ga je nujno potrebno narediti. Tisto delo naredim, zraven pa se potrudim najti kaj lepega v njem, vsaj rezultate in si dopovem, da je koristno in čez nekaj časa se potem dobro počutim ob njem.
Kadar uživaš (in užitek ni samemu sebi namen) si zagotovo na pravi poti. Poskušal si bom predstavljati tvoje mavrične občutke, tako na prvi pogled se zdijo močna stvar – hvala za idejo.

O delu, v današnjem Delu, Iskrica na zadnji strani pravi:

“Nobena stvar me ne prevzame tako kot delo:ure in ure lahko opazujem koga ki dela! (Jerome Klapka)

🙂

Misel ni slaba, je malce hudomušna, ampak jaz sem pa vedno bil rajši na igrišču, kot na tribuni.

Bil?

Tribuna je kdaj zaželjena perspektiva za pogled na svoje delo iz drugega zornega kota.

>Bil?
Imaš pa ostro oko Mikica. Pomota seveda, ni preteklost, še vedno je tako in strinjam se, da tudi kakšna sprememba kdaj pa kdaj ne škodi.