Živčen
Nisem vedela kam naj pišem, saj problem ne zadeva samo naju s partnerjem, temveč vse bližnje.
Menim, da ima moj fant velik problem. Za vsako malenkost se hudo razjezi, ne zna obvladat svojih čustev in ko ga preplavi jeza se resnično ne obvlada več. Problem pa je, da ga moti vsaka malenkost, ena napačna beseda, ki mu morda ni všeč, da se vsedem na fotelj, pa mu ne paše, da slučajno preslišim kaj je rekel in mora ponoviti..
včeraj sva imela situacijo, ki se je nadaljevala v hud spor. Peljala sva se po pizzo, imela sem jo na kolenih ker je on vozil,ko sva parkirala, sem ga vprašala, če bo nesel on (5.nadstropje, imela sem polne roke in sem želela da je kavalir-nič posebnega), on ni hotel nesti, jaz pa sem ga samo čudno pogledala in on je naredil iz muhe slona. Celo pot sva se prepirala, kako da sama ne morem nesti pizze itd.Ko sva prišla v stanovanje je prišlo že tako daleč da je kričal name, ker pa seveda ne maram da me kdo zmerja in ne morem biti vedno tiho se zgovarjam nazaj,sploh pa zato, ker vpije name zaradi neke bedne malenkosti. Bil je tako živčen da če bi rekla še besedo bi me lahko razbil. V takem ˝transu˝je, da se sploh ne zaveda kaj dela.
Hočem povedati, da ga čisto vsaka stvar razburi. Neverjetno je, da je fant pri 20ih letih tako živčen.Obremenjuje ga vsaka malenkost. Ne prenese nobenega pritiska, rad bi da gre vse po njegovem, karkoli mu ne paše, ga dobesedno razpizdi in že kriči.
ne pišem zaradi tega, da bi bil to najin osebni problem, enako se obnaša do mame in sestre, ne samo mene. Tudi prijatelja kdaj nadere, a ne jemlje tega tako osebno kot jaz. Včeraj mi je bilo več kot preveč in sem se odločila da mu poiščem pomoč, sam je na koncu priznal,da je res. Nevem na koga se naj obrnem. Naj obišče terapevta? Koga in kje? Naj mu kupim pomirjevala, da ga bodo le še bolj zastrupljala? Star je šele 20 let in to se mi ne zdi normalno.
Prosim za kak nasvet, jaz se zelo trudim da ga ne vznemirjam, imama se zelo rada, on me ljubi a me skrbi, da lahko stvar pride še dlje, ker zna biti tudi nevarno. Zna se zelo dobro pogovoriti ko se pomiri in razume.
Hvala, lp
Ena beseda: kolerik. Ne trudi se, ni ozdravljivo, ne prenesejo argumentiranega pogovora, brala sem, da se začnejo umirjat……po petdesetem letu.
Stara si 20, teci, dekle, teci hitro. K terapevtu pa naj za vsak slučaj le stopi, napotnice ne rabiš.
ps. Pa da se trudiš, da ga ne vznemirjaš, ti res nisi normalna. Če se komu kdaj zgodi, da v prepiru preveč dvigne jakost glasu (ne vpije ali zmerja), se meni zdi prav, da se tej osebi opravči, in obljubi, da se bo trudil tako vedenje odpraviti….to velja tako zame, kot za vse vpletene, ne vem kako lahko ti verbalno zlorabo mirno požreš.
To je v njegovem značaju, prirojeno. Imela takšnega moža. Ker sem jaz pravo nasprotje takšnih izpadov, sem običajno izklopila možgane, sicer sem slišala, kaj vpije in grozi, vendar se nisem spuščala na njegov nivo. Ko je videl, da mu ne dajem povoda, da še naprej kriči, je bil običajno užaljen, včasih tudi več dni ni govoril z menoj. Ko sem mu nekoč omenila, da sicer vem, da nisem zanj prava, da bi moral imeti takšno ženo, kot je njegova sestra, mu je po značaju zelo podobna, mi je odgovoril, dobesedno: Če bi bil poročen z njo, potem bi se prvi teden skupnega življenja pobila. To ti pišem zato, ker imaš sedaj še čas, da oceniš, ali želiš tako nadaljevati, sčasoma, če se boš udeleževala v njegovih izpadih, bo le še hujše, samo vprašanje časa je, kdaj te bo v izbruhu tudi udaril.
Pod odgovor, ki ti ga je nekdo napisal se podpišem. Kolerik.
Kje je izvor takega značaja ne vedo niti psihiatri. Mogoče travme iz otroštva ali pa trenutni dogodki. Terapevt mogoče lahko pomaga v tem, da taki osebi odpre oči. Če bi se namreč ljudje ne znali brzdati, verjemi, da bi bilo po svetu še več vojn in nasilja. Mislim, da nekdo, ki ima nekoga resnično rad, ne more in ne sme s svojim vednjem drugega zmerjati, prisiljevati, tepsti, mantretirati…Premisli, če te ima sploh rad in če je sploh sposoben ljubezni do tebe.
Prvi korak na dobro je že to – da se on zaveda, da ima problem. res veliko je že, da je to priznal in rekle, da je res… …, če se pa strinja, da poiščeta pomoč pa je toliko bolje… Tako kot si rekla…ta stvar se ne tiče samo vaju ampak vsega – ko bo iskal službo, ko se bo moral vključit v kak team… … situacij je mnogo… …
Pač ne more preko sebe brez kakšne pomoči….
Težko ti rečem kje posikat pomoč…pri kakšnem psihologu… ali privatnem ali v bolnici…kakšne skupine za samodisciplino… Malo pobskaj po netu pa boš našla kaj…
Lp
drago dekle,
zakaj misliš, da moraš ti paziti, kaj delaš, kaj rečeš? že sedaj si samo na preži in ugibaš, kaj bi ga lahko prizadelo (mislim res, na keri sedežni boš sedela, je res stvar užaljenosti).
glej, to je zelo bolestno. predstavljaj si, da imata otroke, kako bo mali dojenček vedel, kaj vse besni očeta. kako bo šele takrat? a dojenčka, ki dostikrat joka za brezveze, bo pa kar nažgal ali kaj.
doma sem imela očeta, ki ni bil tako strašen kolerik. mi pa še sedaj preseda njegovo muhasto obnašanje, užaljenosti ki se jih gre, brez da bi vedel pravega razloga (morda ga je maloprej mama “razjezila” ali pa podrejeni ni bil “priden”). povem ti, breveze! mama je cunja, v katero se lahko obriše po želji. saj shajata, ampaj ko seštejem vse popodlneve, ki sta si jih uničila zaradi bedarij, mi je slabo. to ni ljubezen!
pa tale tvoj je fejst naporen!!
lahko poskusiš s strokovnjakom, terapevtom, če se boš slabo počutila, pa raje pojdi.
lp, p
jst sm bla s takmu 2 let,,sicer je bil dost zivcn ja, mislm dost mi je tko dau pa dost se je ukvarju z mano,tko da sm nekak probala bl na pluse gledat,, v bistvu je bil sam to minus da je bil zivcn, ko me je pa udaru sm pa sla
tko da ce bos loh to prenasala pa je ostalo uredu ok, ampak verjem on more dobit zensko k bo kimala z glavo pa nc mu nazaj rekla tko da…pac loh si z njim par let sam sla bos slej al prej stran
Hm…newem če ste me prav razumeli oz sem se js narobe izrazila. Sej ni tako hudo kot zgleda, nikoli se me še ni dotaknu(da bi mi prizadejal bolečino), nikoli me ni zmerjal na tak način da bi mi kaj grdega rekel (pras*ca ip.), nikoli, le kriči,midva se super razumema drugače, on je zelo komunikativen…edina napaka je, da je tako živčen. Ne pazim na besede, pazim da se ne brezveze kregama, kar je pogosto pri večina parih na začetku. Skupaj sma 2 leti. Zdej še ni tako hudo, skrbi me da bo čez čas slabše.
On bo vedno imel vse prav, delal bo vedno samo to, kar njemu paše.
Ti boš delala vedno samo to, kar bo on hotel.
Otroci bodo delali samo to, kar bo on dovolil in hotel.
Drugače jih boste slej ko prej dobili.
In, ko bo udaril prvič, drugič ne bo več pomišljal, ali je prav – če boš še tam.
Si res želiš takšno življenje?
Ne poznam nobenega moškega, ki bi z leti postajal bolj razumevajoč in toleranten. Vsi so z leti bolj vase zaverovani in trmasti. Tudi taki cukerčki, ki jih je v prvih letih skupnega življenja sama milina postanejo z leti trdobučneži.
Tvoj kolerik pa je tipični nasilnež. Nesiguren in totalno razvajen moški, ki pozna le sebe in svoje interese. Ne splača se ti ubadati z njim, res ne.
Beži čimprej in za vedno.
Kako lahko pustiš, da te tako nadira? Ej, šele 2 leti sta skupaj, po rokah bi moral nosit tebe, ne pa samo pico. Ne vem, jaz ne bi nikomur pustila takega obnašanja. To ni obnašanje človeka, ki te ima rad. Ni. In še nekaj – te ni strah biti s tako neuravnovešenim človekom? Mene je postalo strah zate, ko se te brala.
Se pridružujem mnenju ostalih – sedaj mogoče še ni prestopil meje, a jo bo, udaril bo, tlačil te bo, ….ti pa boš kontrolirala svoje poglede, gibe, besede………kot da si v nekakšni kletki. In kaj če jutri zanosiš? Imaš s takim fantom otroka? Si predstavljaš????
Ja, pojdi stran, sedaj ti še ne bo razbil oken, stolkel avta, te premlatil totalno itn itn. Beži!