to sem jaz
zjutraj vstanem in si “oblečem” nasmeh in dobro voljo.
vsi me sprašujejo od kje jemljem vso energijo, kako mi uspe v vsaki malenkosti najti zadovoljstvo.
ko me kdo vpraša kako sem vedno odgovorim “dobro”.
pa ni tako. zelo sem žalostna. včasih komaj čakam na tistih nekaj trenutkov, ko sem sama…ko se mi ni treba pretvarjati kako sem srečna in dobre volje.
kdo je bil tisti tepec, ki se je tako grdo zlagal, da čas celi vse rane?!
Ce se navzven kazes zadovoljna in se potrudis za nasmesek, ti bo vendarle lazje in bos prej prebolela kot drugi, ki se samo kisajo doma.
Tvoje zivljenje ni samo bolecina. Verjetno imas v zivljenju se vse kaj drugega – druzino, prijatelje, sluzbo, zanimanja … Evo stiri stvari, gotovo jih lahko se kaj dodas. Ni vse samo tisto, za cimer zalujes, in brez veze je, da se v glavi zreduciras samo na to.
Znaš živet življenje, kar je izjemna kvaliteta. Zato najdeš zadovoljstvo v vsaki malenkosti.
Si pa žalostna in pridejo trenutki, ko to čustvo pride na dan z vso silo… običajno je to zvečer, ko si sama in lahko razmišljaš sama s seboj…
Čez dan je itak vse noro, službe, šole, itd… zvečer se pa umiriš in pride na dan tisto, kar je čez dan nekako skrito.
Sej pri meni je zelo podobno. Čez dan delujem, kot da je vse v redu, pa v resnici ni. Zvečer je tudi meni hudo, ker sem pač sam (ljubezensko gledano). In takrat pride to ven… podnevi je zaradi vsega cirkusa ki me (nas) obdaja to nekako skrito. V bistvu sem tudi jaz “zamaskiran” na podoben način. To so stvari, ki jih podzavestno (nenamenoma) tlačimo v sebi… enkrat pa pridejo ven.
In čas nikoli ne zaceli vseh ran… mogoče nekatere, vseh pa ne…
LP, Mel
Tinka! Kaj naj ti napišem duša nesrečna. Življenje je prekratko, da se obremenjuješ z bilokom in bilo čem. Lepo je. Enkratno. Zakaj tak pesimizem in obup? Kaj pa so ti storili hudega?
Duša draga. Živi življenje tako kot je, ne ga idealizirat in postavljat v svoje okvire, ker je to nemogoče. Trošiš energijo v nulo. Vsak dan, ki ga preživiš je tvoj, ne sprašuj zakaj. Tvoje je življenje, enkratno in neponovljivo. Ne sprašuj se zakaj. Tako pač je.
Včasih tudi mene obidejo črne misli. Kar ne vem kaj bi. Ne vidim smisla. Takrat si zavrtim Bethowna in njegovo deveto. Veš, da je bil on pri svojih štiridesetih popolnoma gluh, imel je bedno seksualno življenje, nihče ga ni ne razumel ne maral…pa je vendar napisal Deveto. Še slišal je ni.
Kakšne črne misli in depresije.
Če bi imela denar, bi najela slovensko filharmonijo in orkester. Taki pravi z vsemi inštrumenti in glasbeniki. Potem bi prosila, če lahko jaz dirigiram deveto. Tako za štos. Za svojo dušo. Mogoče bi pozabila kako krut je tale svet, kako polen laži, prevar, goljufilj, strahu, tesnob, grdobij vseh vrst in ljudi, ki so obupali nad vsem in vsemu. To kar pišeš ti, se dogaja vsem. Včasih. Pozabi duša draga. “Naše življenje je samo pekel enega drugega planeta”, je nekdo nekoč napisal…
Metka,
saj niso vse moje misli take. še zdaleč ne. le sledi mi to, kot nekakšna senca. se ne morem znebiti. in če je ob meni 3 mesece polno ljudi je vse ok. ko pa sem sama pa vse to udari ven in če se še tako trudim preusmeriti misli ne gre in ne gre.
pri meni sploh ne gre za to, da bi obupala ali da ne bi več videla smisla. le tega imam, pa še kako pomemben je. le ta žalost, ko sem sama. to me ubija. no, k sreči nimam prav veliko trenutkov, ko sem le sama s sabo. pride pa tak dan. in ta je tak.
T.
Razumem. Najtežje na svetu je biti sam. Nekoč sem brala eno zgodbo, ki govorila o tem, kako nek osamljenec živi iz dneva v dan varen v svojem stanovanju. Vse ve: kje ima zobno krtačko, kje si poteši želodček, varen v svojem svetu živi v osami… Potem se nekoč zazre skozi okno in opazi nekoga, ki popravlja avto. Ta intenzivna dejavnost nekoga ga tako prevzame, da gre iz varnega okolja ven, spregovori z neznancem in počuti se enkratno fino in popolno. Ko se vrne zopet v varno okolje doma šele spozna, kako zelo pogreša tistega neznanca in pogovor z njim. Nič več v njegovem stanovanju ga ne osrečuje. Pogreša pogovor in občutke, ki jih je delil z neznancem. Samota doma ga ubija.
Odpreti okno, prezračiti sobo, prezračiti dušo in oditi me ljudi, je edino zdravilo. Zaposliti misli, zaposliti telo. Smisel našega življenja ni vedno le partnerstvo in ljubezen. Smisel je tudi otročji pogovor s sosedo, prijateljico…Saj pravim: Najtežeje od vsega pa je biti sam.
mislim,da že to ,da si lahko nadeneš nasmeh je že veliko,samo še ustrajati moraš ,tudi,ko boš sama.tudi jaz dajem travmo življenja čez,moški v katerega sem vedno 100% verjela me je prevarov,razočarov,vendar se pobiram in si ponavljam moje načelo:vsaka stvar je za nekaj dobra in mogoče me čaka po tej slabi stvari nekaj super in čudovitega.
SREČNO!