Lep pozdrav!

Pišem Vam v upanju,da mi boste znali pomagati oz. me znali napotiti kam kjer lahko pomagajo.

Bom kar prešla k bistvu.
Stara sem 21 let in do petka sem imela fanta(star je 22 let), s katerim sva bila skupaj 4 leta pa pol.Imela sva se super, vse je teklo kot namazano, imela sva načrte za naprej, ko bova živela skupaj,družina enkrat,….
Potem pa je pred 3 tedni nenadoma umrla njegova mamica, stara le 43 let, zato je bil to za nas vse velik šok. Normalno da sem mu stala ob strani ves čas in prvi teden je bil še kar normalen za razmere kakršne so bile, želel je da greva z nekim parom s katerimi sva se družila, na oddih v gore za cel vikend. Vse lepo in prav, dokler ga ni klicala bivša punca (skupaj sta bila ko je bil star 15 let in ves čas ko je bil že z mano je ta punca imela stike z njegovo mamico in želela na takšen ali drugačen način priti do njega), če bi šla na ena pijačo.
Ker nisem ljubosumen tip sem ga pustila iti.Tisti večer sta bila skupaj 6 ur in se pogovarjala o vse mogočem, potem pa je prišel k meni prespat(meni pa od smrti mamice ni povedal niti enega občutka- to sem nekako sprejela,ker je bolj zaprte narave).
Naslednje jutro sem pa jaz odšla s prijateljico po nakupih in jo je poklical če se lahko dobita in sta tudi se.
Tisto popoldne sem odlšla k njemu domov, ker sem želela bit ob njem, vendar je bil zaprt kot školjka.izrekla sva mogoče 2 besedi to je pa bilo to..
Zvečer pa je spet prišel k meni in sva spet brez besed zaspala.Naslednje jutro pa je prosil, če bi lahko odšla tja ker sva začela in sem pristala.
Tam mi je pa povedal da sta se prejšnji dan dobila,da je on poslal sms če ima ta punce slučajno čas in da ga je poljubila, vendar je on prenehal.
Ko mi je to povedal je rekel da ne more več tko, bit z mano in to, da je preveč vsega. Rekel je tudi, da ga edino ona razume kako je to, če zgubiš bljižnega(zgubila je namreč brata) in da ga nekaj vleče k njej.To sem razumela da je trenutno zmeden in da ne ve kaj čuti do koga in tako…
Potem sva odšla popoldan na sprehod in se pogovarjala, rekla sem mu da mu dam čas,sam da nočem da je z njo, ker je zgleda tako šibek da ne ve niti kaj se vse lahko zgodi v njeni bližini.In tako sva se dogovorila da prekine stike z njo, da ji to lahko pove v živo in da se bova skupaj potrudila pemagat izgubo mami. Res je šel z njo ven ji vse lepo razložil in prišel nazaj k meni, da ne ve kaj mu je bilo, da mu naj oprostim, da ima le mene rad,najrajs na svetu…Naslednji dan sem se počutila kot da bi se zbudila iz najhujše nočne more in da je zdaj vse ok…
Potem je bilo tri dni vse ok, potem v četrek je pa spet prišel iz službe totalno brez volje(namreč hodi v službo preko študenta in dela redno fax) in tudi brez besed sva spet zaspala, ce sem pa slučajno kaj rekla sem pa rinila vanj, tako je rekel.
naslednji dan sem pa odšla ponj na postajo mu kupila kinderjajček(nor je nanje) in ni niti reagiral, lupčka nisem dobila,spet brez volje.peljala sem ga domov in zvečer je prišel k meni in se spet jokal in na koncu rekel le to da ne zmore,da ne more bit več z mano..da je enostavno preveč!in da bi rad bil v druzbi bivse punce in mogoce tudi da zacneta na novo
Tega ne razumem povsem, ker že če zgubiš eno osebo,zakaj bi še drugo odrinil.logočno bi bilo, da bi jo še bolj potreboval v takšnih trenutkih..
In je odšel…Celo noč sem ga klicala, vendar se ni oglašal, šla sem k njemu in sem vidla da njegovga avta ni in da je nekam šel.Bilo mi je res hudo ker sem res močno navezana nanj in tud on je bil name zelo…in tega ne razumem povsem kako se lahko v 3 tednih mu tako spremenijo čustva do mene.Še isti večer pa mi je rekel, ko sem ga vprašala kaj še čuti do mene in je rekel da me ima rad, da ljubi me pa ne več(še 1 teden nazaj pa je rekel da me ljubi????).In da mora zdaj biti z njo..To je vse kar je rekel
Zvečer sva se spet dobila in sva bila skupaj 2,5 ure, od tega sva se oba jokala 2 ure na koncu je pa rekel da za naju ni več možnosti, da je raje iskren, pa da mi ne daje lažnih upanj.Sam pravi da je zdaj prišel nov on in da starega ki je hotel mene ni več.kot bi se hotel kaznovati(z njegovo mamo je bilo pa tako.moj fant-bivši je bil sin nekega moškega s katerim je pač zanosila,vnedar poročila se je pa z drugim in je že od njegovega rojstva živel z njim tako da mu je bil pravi oče..ni mu skratka nič manjkalo.Lansko leto pa so se skregali nekaj in od takrat z očimom ni več govoril sploh, z mamo pa le malo.Vsi smo mu pa govorili naj se pogovori naj reši problem s pogovorom in naj se ne trma.Njegova mami si je tolk želela da bi se pobotala, da je razmišljala že o terapevtu..vendar ni bilo nič iz tega.Tisto jutro ko pa smo izvedeli da je umrla se je očimu takoj opravičil in priznal napako.)Zanima me če ga slučajno muči občutek da zdaj njegova mami ne ve da sta se pobotala, da ga muči krivda kako neumno se je trmal in da zdaj ne more tega več popraviti…Ker sam pravi da mu nekaj govori da mora zdaj ubrati svojo pot,drugačno pot…

Ker se tud z očimom nista pogovorila o zdajšnjih njegovih razmišljanjih sem mu jaz vse razložila…

Vem da bo zdaj z njo ampak tudi vem da bo naredil največjo napako v življenju.

Povejte mi kaj naj naredim jaz? Rekel je naj ga pustim pri miru nekaj čaasa, da me še vedno hoče v življenju, vendar ne kot punco….

Kako naj pomagam sebi in njemu.pustiti ga ne morem kar tako, ker ga ljubim in si trenutno ne prestavljem življenja brez njega..Ne razumem kako on lahko, ko pa sva bila tako srečna.Predlagala sem mu tudi psihologa vendar pravi da ne da bo sam to rešil…Samo to zelo dvomim, ker je totalno zmeden(pred tem je bil zelo močan fant, skoraj nič mu ni prišlo do živega)
zakaj se vraca k njej?kako naj prenesem biti le njegova prijateljica, to si namrec on zeli…mislila sem da bom lahko vendar ko pomislim na trenutke ko je z njo in kaj pocneta in ko ga zagleam bi mu kar padla v objem in nikol spustila…

Pomagajte prosim

Hvala za kakršen koli odgovor

Ko človeku umre ljubljena oseba s katero je povezan celo življene (mati ali oče), je vsak najprej v šoku. Stvari takrat počnemo nekontrolirano, brez logike, brez zavedanja. Po šoku sledi faza žalovanja. Obujamo spomine, ki so nas vezali na mrtvo osebo, pa če so ti lepi ali kruti. Kako preboleti vse kar si očitamo, da smo pokojni osebi storili dobrega, lepega, slabega in hudega, je stvar posamaznika. Žalovanje je huda reč. Tako kot smrt, ki je za vse nas neizbežna. Razumeti osebo, ki žaluje je težko, ker je oseba v svojem svetu. Lepo je taki osebi stati ob strani, ga poskušatai razumeti, z njim žalovati in sočustvovati. Kako dolgo to traja, je odvisno od posameznika. Nekateri se zapro vase in želijo žalovati sami, drugi iščejo oporo v drugih najbolj ljubljenih osebah. To ni logike nobene.
Prelomnica v življenju je za mlado osebo kot je tvoj fant izguba matere. Razumi, čeprav ti v biti ne morem napisati nobenega nasveta, da je žalovanje proces, ki zahteva od človeka, ki mu stoji ob strani veliko energije, razumevanja in potrplenja. Mislim, da te ima fant vseeno rad, le zmeden je. Daj mu čas, da preboli in mu tako kot do sedaj stoj ob strani. S tem boš storila največ, kar lahko.
Vso srečo vama želim.

joj, ne vem, kako je, če ti kdo umre…

jaz tudi ne bi bila srečna, če bi se mi fant v taki situaciji metal za bivšo. res se vprašaš, odkod ravno ona. lahko da sta sedaj na isti frekvenci, ker oba poznata izgubo drage osebe, mislim pa da lahko hitro zatoneta v kaj več.

najtežje razumem, da ta hip razmišlja, da bi začel na novo z bivšo. morda je sploh nima rad, le nekakšno izgubo bi si nadomestil, da bi bilo nekaj drugače. možno, da bo naredil s tem napako, očitno je trenutno malo zmeden, sigurno pa to ni trenutek, da začneš novo vezo.

na tebi je, da poveš, da ga ljubiš. ali ga boš sprejela nazaj čez čas? ali ga boš sprejela, tudi če bosta onedva kaj imela. jaz ga ziher ne bi.

razmisli, zakaj se nate ni naslonil v takih težkih trenutkih? včasih se niti ne zavedaš, da kaj delaš narobe tudi sam. Je pa res, da zveza ni tisto, ko je vse fajn, znati moraš preživeti v težkih trenutkih in ravno ti te na poseben način zbližajo in si še močnejši.

želim ti vse dobro.
ne rini preveč vanj. saj veš, zanj ne odgovarjaš ti, ampak izključno on sam. in če se je nekaj odločil, mu lahko poveš samo, da se ne strinjaš, kaj več pa ne.

lp

Upam, da se ti bo izteklo kaj najbolje zate.
Jaz nevem res ne kaj bi nardila….bila bi me groza ampak res groza.
Morda pa le nista bila tako povezana…. Ampak vedno se sprašujem zakaj v neki krizi začno partnerji iskat bivše…?? Ni mi jasno – zraven sebe imaš osebo, ki te ljubi… tisti pa gre gnajvit bivše partnerje..nevem no….

Kaj naj rečem, stoj mu ob strani, razumi ga….. Če ti bo sploh pustil, če nima bivše zato..

Jaz ti odkrito povem, da nebi mogla…, da sem na tvojem mestu… vrjetnu bi vse skupaj poslala k vragu… Žal – na koncu moram gledat nase tudi, sebi v dobro, ker potem pa že nisem tistemu nič vredna…Škoda – včasih ljubljene tiščiš stran od sebe – kasneje pa to obžaluješ.

Noro. Za identičen primer vem. Fantu umre mama, punci da dvojko in začne z novo deklico… Kako se je zadeva zaključila – ne vem. Ampak po mojem bo to res en čuden način žalovanja. Nenaden presek z vsem življenjem in iskanje nekoga z enako izkušnjo ???

Čez eno leto bo vse drugače. Prej se ne bo pošlihtal. Pusti ga pri miru, to je največ kar lahko storiš zanj in tudi zase.

Ampak dejstvo je, da je to grozno dejanje – no saj je tudi dogodek grozen… Ampak vseeno.. že načrtuješ skupno življenje…skoraj 5 let ni mala doba… vse ti gre adijo… Lahko pa gledaš tudi tako, si še zelo mlada..imaš izkušnjo, ki si se iz nje veliko naučila..in sreča, da si to videla sedaj…prdstavljaj si, da že imata skupno stanovanje, morda še otroka ali pa si noseča..pa se zgodi kaj takega pa on odpeketa k eni od bivših ali celo k kaki ljubici….

Če bi njegova bivša bila takšna kot jaz, ne bi odgovarjala na njegove klice, ne bi nudila ramen za jok, in ostal bi pri tebi. Pa ni kriva bivša, vidva se morata pogovorit.

Te si pa ti ena redkih biviših, ki so fajn in normalne – večina jih težiii in težiii….

uhhh ta bo pa huda,pravimaš ..najhujše je to ker se ni uspel pobotati z mamico,joj to zna za človek bit hujše kot sama smrt….. moji prijateljici je tako umrl oče, s katerim ni imela stikov oz. on je hotel stike z njo ona pa ne..razni razlogi..in ko je oče umrl v prometni nesreči ,je to bil tak hud šok, da še zdaj jemlje antidepresive in obiskuje psihoterapije(je pa že2 leti od tega).
fant je po mojem sedaj poln jeze,jeze in še enkrat jeze do sebe ,ker se ni na lep način “poslovil” od matere.ta občutek je po mojem tako hud ,da ne vem če lahko v življenju občutiš večjo jezo do samega sebe. lahko se samo sprijazneš z njo,kar pa je za človeka najtežja naloga,saj ti ena stran govori zakaj si takrat tako in tako ravnal, druga pa ti popolnoma onemogoča to stvar popravit. verjetno on vidi edini izhod tako , da “zamenja” življenje, tukaj pa na žalost spadaš tudi ti. ne ga obsojat.Je pa res ,da ga verjetno bivša punca kar dobro pozna in je prišla oz. čakala na pravi trenutek!verjetno tudi to ne bo trajalo dolgo.

Kaj pa če bi mu probala nekako pojasnit (pismo?),oz. mu najdet kako knjigo na to temo..?mislim da bi res moral do psihologa, ker se sam iz tega ne bo rešil.
Srečno!

Sočustvujem s tabo in si predstavljam, kako hudo ti mora biti. Težko ti svetujem, kaj naj narediš, ker nihče ne ve, kaj se plete po njegovi glavi. Vem, da ga ne bi rada izgubila, čeprav te on odriva stran. A kaj še lahko narediš v taki situaciji? Povedala si mu, kaj čutiš in rada bi mu stala ob strani, če bi on tako hotel. Zato mislim, da tu ne moreš narediti nič več. S prigovarjanjem, prošnjami in podobnim ne boš ničesar dosegla, le še bolj ga boš odrinila od sebe. Mislim, da je trenutno najbolje, da mu daš čas, da vsaj malo prebrodi svojo žalost in da premisli o vsem skupaj. Naj te ne bo strah narediti tega in ne misli, da ga boš pa s tem res izgubila. Sama verjamem v to, da se vedno zgodi tisto, kar se mora zgoditi.
Vso srečo ti želim.

Tu dam prav eni bivši. Maja, vzet bivšega nazaj, to ti je isto, kot (kruto rečeno) da svoje bruhanje poješ nazaj.

Marjetkica to vse drži kar si napisala 100%. Ampak ona dva sta bila skupaj skoraj 5 let – v tem času zelo dobro spoznaš človeka. Ta bivša pa je bila z njim, ko sta bila stara 15… Napisala je, da je on sedaj 21…. torej sta bila ondva skupaj lahko največ 2 leti… …. Po koje je to, da pač išče izhode pri bivši – to dela dosti moških – sicer ne vem zakaj…

Najbolje, da pomaga najprej samo sebi in se ne obremenjuje preveč s tem, če ne vidi v tebi, ki ga ljubiš opre je on na slabšem… …

ja tumpika – saj jaz tudi pravimin vedno bom, da bivši so bivši…. nevem zakaj se vedno še dreza v njih… … Dala si pa zelo dobro primerjavo. 🙂

Ko človeka ljubiš, pomeni, da delaš v njegovo dobro zaradi tega, ker tako sam želiš.

Tvoj fant je trenutno čustveno prizadet, begajočega neresnega obnašanja in se išče v vseh pogledih. Kakšnih odločitev v takšnem trenutku ni sposoben sprejemati. Njegova volja se izmenjuje v kratkih časovnih intervalih. Kot praviš trenutno, želi imeti mir. To pa je ravno nasprotno od tega kar ti želiš – kajti ti si ga želiš ob sebi in želiš biti z njim.

Torej se nahajaš med dvema svojima različnima interesoma:
1)Delati fantu v dobro, izpolniti njegovo željo – pustiti ga na miru.
2)Delati po svoji želji – biti s fantom (iskati ga, telefonirati mu, tolažiti ga…)

Če ga zares ljubiš, je tvoja največja želja, ki zasenči vse ostale tvoje želje, izpolniti njegovo željo in ga boš kot si sam želi pustila na miru. Pri tem boš občutila srečo in zadovoljstvo. To bo tvoje darilo ljubezni njemu.

Enostavno napisati, vendar silno težko uresničiti. Takšen nasvet si upam napisati zelo redkim – kajti redki ga razumejo. Spustiti svoj ego tako nizko, da se iz ljubezni odpoveš ljubljeni osebi njej v dobro – to zmorejo samo redki. Stara si komaj 21 let, iz tvojega pisma pa odseva takšna zrelost in toliko razumevanja, da se ne morem načudit. Nobene zamere. Nobenega obsojanja. Nobenega govora o varanju. Samo korekten, umirjen in resničen pogled v nastalo situacijo. Čestitam in ni me strah zate.

Mimogrede, če boš zares ravnala tako, je največ možnosti, da se fant po določenem času, ko se malo umiri vrne k tebi, je pa veliko vprašanje, če ga boš takrat sploh še hotela nazaj.
Vitomir

Smrt je sestavni del življenja ravno tako kot rojstvo in njegovo trajanje. Če hočemo razumeti življenje moramo sprejeti njegov začetek, trajanje in konec kot nujne faze in se sprijazniti z vsemi fazami. Vsak človek ima svoje življenje, če je tekom življenja uspel uresničiti namen s katerim je prišel na zemljo, bo njegova smrt enostavna, pričakovana in mirna. Poznam žensko, ki je točno vedela, da prihaja zadnja ura. Poklicala je svojo hčerko in ji rekla: tole kavo še spijem in umrem, hotela sem ti povedat, da je bilo lepo. Hčerka ji seveda ni verjela, ženska pa je spila kavo, odložila skodelico in mirno sede za vedno zaspala.
Drugi spet pa umirajo v hudem strahu, v boleznih in bolečinah. Prepričan sem, da ima vsak posameznik zelo velik vpliv na zaključek svojega življenja, kakor tudi na njegov potek. Nekateri se lahko celo sami odločijo in umrejo, ne da bi se kakorkoli telesno poškodovali. Zakaj to pišem? Poudaril bi rad, da je smrt samo naravni vsakdanji življenjski pojav in kot tako jo moramo obravnavati. Prav nič ni priviligirana in nič strašnejša, niti vredna kakšne večje pozornosti, kot ostali deli življenja.

Kaj bi si želel umrli, si najlažje predstavljamo, če se vživimo v njegovo kožo. Kaj bi si jaz želel, od drugih po moji smrti? Vsekakor bi rad, da se me ljudje spominjajo po kakšnem dobrem delu še nekaj časa, potem pa mi dovolijo, da odidem svojo pot kamorkoli že in živijo naprej svoja življenja. Ne bi rad, da ne vem kako žalujejo za menoj, kaj šele, da zaradi žalosti zbolijo, ali menjajo svoj način življenja, ali zapuščajo partnerje. Privoščim jim lepo, normalno življenje tudi po svoji smrti, želim da uživajo in da se veselijo življenja ravno tako, kot so to počeli z menoj. Verjamem, da bi si tudi mama tvojega fanta želela nekaj podobnega. Kadar spoštujemo umrlega in njegovo pot torej nimamo prave osnove za žalost. Žalost tudi ni ljubezen, to je čisto drugo čustvo. Biti žalosten zaradi ljubezni, to je huda zmota. Ljubezen je stvar duše, zanjo ne potrebuješ telesa – ampak to je že druga zgodba.

Od kod torej izvira žalost?
Vedno iz nas samih. Iz našega ega. Z izgubo ljubljene osebe izgubimo tudi cel kup korist, ki nam jih je ta oseba nudila. Še zlasti je to primer pri izgubi staršev – izgubiš občutek varnosti in sigurnosti – če tudi nisi več živel pri njih – gre samo za občutek. Bližje ko smo umrli osebi, več smo imeli koristi od nje, večja je naša žalost, včasih smo že kar jezni, kako se nam?! je moralo kaj takega zgoditi, da nam je umrl svojec. Bolj ko smo odvisni od umrlega večja je žalost. Da ne govorim o tem, če so tu še nerazrešena vprašanja in se žalosti pridruži še slaba vest.

A bova sedaj povedala tvojemu fantu za kaj v resnici gre? Ne, ni govora, ker ni pravi čas, njegov trenutni nivo ne bi prenesel resnice, tako bi se razjezil na naju, da nas ne bi hotel več videt. Pravijo, da je trpljenje adrenalinska zadeva, da po nekaj časa postane užitek posebne sorte, ki se mu ne moreš odpovedati – kot bi bil zasvojen. Užitek v neuživanju?!, kaj vse si naš ego ne izmisli, samo da smo v središču pozornosti.
Za fanta bi bilo dobro, da nekaj časa preživi v miru in sam uvidi za kaj gre. Žalost mora ven, da napravi prostor za kaj novega, za kaj lepšega. Zavedati se je treba, da je vsak konec vedno začetek nečesa drugega, največkrat še lepšega, se sprijazniti s tem in se imeti lepo.

Ampak ni samo smrt konec, koncev je še več. Na primer konec partnerske zveze. Ljudje mnogokrat mislimo, da je uspešna veza, ki traja vse življenje. V resnici pa ima čas zelo majhen vpliv na uspešnost. Uspešna je veza v kateri lahko napredujemo in se učimo, spoznamo nove stvari – pa čeprav traja samo en dan.

Vijolica16, ali najdeš kaj skupnih točk pri izgubi ljubljene osebe ne glede na vzrok? (ali ti nekdo umre, ali pa preprosto odide stran)
Vitomir

To je vse res kar si napisal.Po eni strani razumem kaj se mu dogaja, po drugi strani bi se jaz oszivala na te reči po eni strani podobno kot on, vendar ne bi zbezala, ker v tej stvari kako se spopasti s tezavo sva si pa povsem razlicna.
Recimo jaz zelim vse razčistiti takoj in zdaj on pa niti poskusi ne. Kot z mano je kar rekel da ne more bit več z mano.Ko bi 1 mesec vsaj poskusil zdrzati in se njej upreti in bi mi po 1 mesecu rekel, glej jst tko ne morm, morm bit z njo in bi bila cisto srugacna slika.se je pa kar vdal.to ni v moji naravi.to mi ni domače.
Od nekdaj se ze borim za katerokoli stvar , on pa tega ni navajen ali pa je to ze v njegovem karakterju ne vem.
Vem samo to, da bo imel čas da razmisli o sveh stvareh.Vendar ko pa se bo vrnil in to vem da se bo, ker taksne punce ne dobis kjerkoli, mu moja vrata ne bodo odprta več.V bistvu sem izgubila bodočo taščo in še fanta..Ker pa na tem svtu vidi le sebe, moje bolečine sploh ne opazi in to me žalosti, ker vidim da jaz nisem bila sploh pomembna..In se vedno nisem.
V bistvu šele zdaj razumem kako se je počutila njegova mamica, tako nemočna.Na vse pretege se je trudila da bi se pogovorili, vendar berz učinka.Tako sem jaz na povsem enakem položaju.Karkoli mu svetujem govorim, je nesmislno ker gre cez eno uho noter, čez drugo ven.

pustimo pa času čas.ni več kaj dodati

Vijolica zelo mi žal zate… kar hudo mi postane, ko berem tvojo zgodbo…

Ampak, kot si napisal – vidi samo sebe, tebe sploh ne opazi – samo bivša, bivša… Pač bolje, da si sedaj opazila kakšen v resnici je kot pa še kasneje. Dejstvo je, da si še mlada.. in tako kot si rekla – ne ne dobiš vredu punce kar tako in prej, ko slej se bo zavedel kaj je zgubil.
Očitno je po naravi vase zagledan in mu je mar samo zanj in nobenega drugega..

Boga njegova mami, da je toliko energije vložila v to…pa nič dosegla.

Upam, da ti bo bolje čim prej… Njega pa izbriši iz življenja in se potolaži, ker boš dobila dooosti boljšega.

Joj, Vijolica, začni se ukvarjat s sabo, ne z njim.
Pa kaj te briga en fičfirič, ki svojo “žalost” uporablja kot izgovor za lovljenje lahkih punc.

Postani mu bivša in nedosegljiva. Ko bo videl, da te ne zanima več, bo pa letal za tabo. A takrat boš ti že obsedena s katerim drugim…

Vijolica16,

šele zdaj sem prvič prebrala tvoje pisanje. Drugi so ti najbrž že vse odgovorili, nisem brala.

Lahko pa ti povem zgodbo “iz druge strani”. Meni je pred nekaj leti umrla mama… Tudi jaz sem pustila takratnega fanta. Pa ne zaradi žalovanja, veš. Ampak zaradi novonastale situacije. Iskreno ti povem, fant sploh ni bil problem. Verjetno sem ga zelo prizadela, podobno se je moral takrat počutiti, kot se ti zdaj.

Tvoj fant, res bolj zaprte narave, ti je povedal vse, kar je nujno, da ti veš. Saj te noče prizadeti. Toda, kako pa naj to lepo izpelje? Morda ti poznaš način? Ne moreš nekoga pustit na lep način. Odločaš se med bolj ali manj groznimi načini. Izbereš manj groznega: iskreno poveš, da nima smisla biti več skupaj, ker se ne počutiš več tako, kot prej. Ti je rekel, da je zdaj nov – nekaj podobnega. Torej, če še ne razumeš, kar vprašaj, rade volje ti pomagam razumeti.

Sigurno te zanima, kaj to pomeni – novonastala situacija. Ja, od primera, do primera je različno. Pri meni je šlo za neka spoznanja, ki so mi dobesedno odprla oči. Menda se tako reče, kot bi spregledala svet okoli sebe v novi luči. In v tej novi stituaciji in z novimi občutki ne takrat ne zdaj, po tolikih letih, ni razloga, da bi bila s tistim fantom. Res ni. Ne paše v moj koncept. Žal, ne morem pomagati. Lahko le spoštujem sebe in iskreno povem (ali bolje: priznam) njemu, tebi, predvsem pa sebi.

Vesela sem, da si vprašala. Upam, da razumeš. Če ne, vprašaj? Je hudo. Za oba.

LP, Mojca33

sta se tudi zelo dobro razumela ali so bili temelji v vajini zvezi ze mjavi?
Pa se eno vprasanje, ti je bilo kdaj zel da si ga pustila,kasneje mogoce?

Sej to mi je jasno da je v novi situaciji in da ne bo vec taksnega nazaj kot je bil, vendar se je tako obnasal le v moji druzi, ko sem malo sprasevala naokoli so vsi rekli da je bil z njimi dobre volje…tako da ne vem…
Sploh pa ker se je vrgu direktno iz najine zveze v zvezo z bivšo…to mi ni jasno sploh…sploh pa ker temelji zdaj njuna zveza le na seksu…halooooo!

pomagaj mi razumeti