upam, Vitomir, upam da me še nisi pozabil…
Hoj!
Dolgo me ni bilo, kajne? Zato sem se odločila, da se ti oglasim pod novo temo in če se boš oglasil, lahko naprej nadaljujeva pod staro…
Splet okoliščin je poskrbel, da se tako dolgo nisem javila. Priznam, vmes je bilo tudi obdobje, ko enostavno nisem imele kaj reči, pravzaprav sem bila polna nekakšne brezvolje.
Zdelo se mi je, da gredo stvari svojo pot, pa naj naredim kar hočem… K sreči ni bilo prave priložnosti, da bi kaj naredila:-) Najslabše je bilo, da sva imela tudi z možem zelo slabo obdobje – do teh pride občasno – zato mislim, da ni bilo povsem posledica mojih čustev do Mitja. Gre za stare, ponavljajoče probleme, ki jih žal nikoli ne razrešiva za stalno. In, takrat sem se vsa prestrašena spraševala kaj delam, v kaj se spuščam in ali so posledice že tu… No, stvari v zakonu so sedaj po starem, niso slabe, čeprav se ne morem slepiti, da moja veza v Mitjem nima vpliva name.
Je kaj novega? 🙂 Niti ne. Kar se tiče fizičnega bivanja… Razen enkrat… Bila je dobra priložnost in izkoristila sva jo. Ne bom se opravičevala, ker se mi ne zdi potrebno. Tako sem, oziroma, sva se odločila in v meni je najino srečanje pustilo dober občutek. Ker je bilo vse tako sproščeno, vseskozi je bil prisoten občutek, da je vse prav, sem tudi prepričana, da je bilo prav.
Ne, nisva se ljubila 🙂 Če to še sploh kaj pomeni. Vsekakor pa sva kršila dogovor, ki naj bi bil med dvema življenjskima partnerjema SAMOUMEVEN. Ko sva se adnjič slišala, nisem bila sposobna priznati, kar sedaj priznavam. Želim si ga in mislim, da je le še vprašanje časa, kdaj se bova ljubila. Tako, pa sem povedala.
POtem pa bomo videli. Me čaka pekel, si bom vse pokvarila? Priznam, groza me je, če pomislim, da bi se razvedelo…
Bi morala razmišljati bolj razumsko, matematično? Vedno sem bila zelo čustvena. Kaj misliš, sem prevečpod vplivom čustev in premalo razmišljam z glavo?
Moram kopirat Aleksandrin post, ki ga je napisala xy, ki je v podobni situaciji kot jaz.
“Madona, čemu toliko kompliciranja in zgražanja?!
Ej, saj se ti zaradi tega še ni potrebno ločiti. Nikjer ne piše, da zaradi tega nimaš rada moža – zakaj pa ne bi mogla imeti rada več ljudi??? Saj mož ni tvoj lastnik in ti nisi njegova lastnina. Mogoče pa se bodo potem odnosi med vama še izboljšali, ker boš ti na nek način zadovoljna.
Enostavno SI VZEMI tisto, kar potrebuješ – saj ni potrebno, da to razglašaš naokoli. Ni ti potrebno objaviti v časopisu ali prišepniti najboljši prijateljici – naj ostane samo med vama.
Če ti je namenjeno, boš ob tem človeku spoznala še eno plat sebe.
Kaj nismo ravno zato na svetu, da se izkušamo v vsemu, kar lahko?… Nikar pri sebi ne moraliziraj preveč… delaj stvari zase in ne za druge.”
Madonca, me je spravila v dobro voljo!!!!!!!!!!!!!!!
zarj@ napisal:
> Moram kopirat Aleksandrin post, ki ga je napisala xy, ki je v
> podobni situaciji kot jaz.
>
> “Madona, čemu toliko kompliciranja in zgražanja?!
>
> Ej, saj se ti zaradi tega še ni potrebno ločiti. Nikjer ne
> piše, da zaradi tega nimaš rada moža – zakaj pa ne bi mogla
> imeti rada več ljudi??? Saj mož ni tvoj lastnik in ti nisi
> njegova lastnina. Mogoče pa se bodo potem odnosi med vama še
> izboljšali, ker boš ti na nek način zadovoljna.
>
> Enostavno SI VZEMI tisto, kar potrebuješ – saj ni potrebno, da
> to razglašaš naokoli. Ni ti potrebno objaviti v časopisu ali
> prišepniti najboljši prijateljici – naj ostane samo med vama.
>
> Če ti je namenjeno, boš ob tem človeku spoznala še eno plat
> sebe.
>
> Kaj nismo ravno zato na svetu, da se izkušamo v vsemu, kar
> lahko?… Nikar pri sebi ne moraliziraj preveč… delaj stvari
> zase in ne za druge.”
>
> Madonca, me je spravila v dobro voljo!!!!!!!!!!!!!!!
NAJ OSTANE SAMO MED VAMA – potem ne rabiš o tem debatirat s forumom
tko kot jaz berem tole zgodbico, bi lahko rekla preprosto, da bežiš…stran od odgovornosti, od tistega kar ti ne paše…, res je, da ne poznam tvoje pedhodne zgodbe…samo zdi se ti, da “nevem kaj čutiš”…
brez veze, ne bom ti solila pameti, niti ne moraliziram, in se strinjam, da tudi tebi ni porebno…
le kadar gre za tako zmedo in nejasnost…v smislu – mož je, moža ni, tisti drugi o ta pa ja – pa ne, pa bo prav kmalu…
vprašanje bi pa bilo koliko bi še čutila, ko bi ga imela “neomjeno” na razpolago, brez preprek?
Najprej odgovori:
>Dolgo me ni bilo, kajne?
Ja, je tako, mi je bilo že pošteno dolgčas. Pa nič za to, saj mi je v enako veselje, če nekomu poklonim mir/ ali pa bližino takrat ko potrebuje eno ali drugo.
>Me čaka pekel, si bom vse pokvarila?
Vsakdo na svoji poti trpi ravno toliko, kot je potrebno, da pride do spoznanj, ki jih potrebuje. Zato trpljenje, ki te čaka mirno vzemi kot nekaj koristnega, če že ne dobrega.
>Vedno sem bila zelo čustvena. Kaj misliš, sem prevečpod vplivom čustev in premalo razmišljam z glavo?
Ne čustva in ne razum niso tisto, s čimer bi se človek lahko ponašal v današnji dobi. Bolje bi bilo bolje delati na dvigu zavesti. Če pa že izbiramo med čustvi in razumom je sigurno razum višji nivo.
Da pa lahko začneš delati na zavestnem nivoju, je prej treba najprej osvojiti čustva in nato še razum. Šele nato imamo vse pogoje, da se resneje lotimo zavesti. Vidiš, kar nekaj dela je še pred teboj. Trdim, da ljudje lahko resnično začnemo delati na dvigu zavesti šele tam nekje proti 40 letu starosti, prej imamo vse preveč dela s čustvi in razumom.
Čustev se lotiš tako kot je naslov tegale foruma. Najprej jih moraš razumeti, vedeti kaj se ti dogaja, zakaj se to dogaja, napraviš načrt kako boš čustva usmerjala, kako jih boš mirila ali pospeševala, vse to počneš z razumom (inteligenco) in rezultat vsega tega je, da čustva uporabljaš, (ne da te ona vozijo sem in tja – pa kar bo, pa bo) na takšen način, da je zate najbolj koristno in primerno. V nevednosti, ko se še učiš napraviš kakšno napako in ker življenje pošteno pokaže kaj je prav in kaj ni, ti je kaj kmalu jasno, kdaj si na pravi poti (uživaš) in kdaj ravnaš narobe (trpiš). Če si ubogljiv študent življenja malo trpiš in mnogo več uživaš. Osnovna lekcija iz obvladovanja čustev je samodisciplina. Samodisciplina pomeni, da se ne glede na trenutno počutje vedno ravnaš po v naprej pripravljenem načrtu, ki je nastal z lastnim razumskim premislekom. Upam, da me razumeš. To, da si čustvena je zelo v redu. Vendar je čustva potrebno uporabiti na pameten način. Kaj je pameten način odločaš ti s svojim razumom.
>da sva imela tudi z možem zelo slabo obdobje –
Tale trditev me je navedla, da sem malo bolj na dolgo spregovoril o čustvih. Če Mitija ljubiš, bi morala od njega prihajati polna moči in ljubezni, ki bi jo delila vsem okoli sebe tudi možu in vajin odnos z možem bi moral postajati zaradi tega boljši. Ljubezen je vedno dobra in se sešteva, bolj ko jo daješ več jo imaš in več jo imajo vsi okoli tebe.
Tudi želja po napredku in po več v odnosu do Mitije mi je sumljiva. Zdaj se dotikata. Potem se bosta ljubila. Potem bo zopet nastopila ta želja po več in ljubila se bosta bolj pogosto, potem se bosta želela pokazati v javnosti, kaj je več od tega? Ne vem, morda si bosta želela skupnega otroka… Ko padeš enkrat v odvisnost, ki ji lahko rečeva tudi zaljubljenost, potem te ona vodi, korak za korakom z željo po več in več ne da bi videl malo dlje recimo nekaj korakov dlje. Mogoče je res čas, da se zamisliš in si postaviš razumski načrt – do kam greš in kje se nepreklicno ustaviš in se po tem tega držiš.
Kot sva že prej videla pa prepoved razuma ni neka trajna rešitev. Takoj moraš začeti delati na dvigu zavesti. To pomeni, da ti mora koristnost prepovedi zlesti pod kožo tako močno, da se je okleneš ne samo z razumom, ampak tudi s čustvi. Ko ti je popolnoma jasno, da je neka stvar napačna, takrat si jo ni več potrebno prepovedati, kajti mine te vsaka želja po njej. Ko v tebi ni več prepovedi niti želje postaneš notranje mirna – kar je edina zdrava drža vsakega človeka.
Kje boš postavila mejo, kakšno bo razmerje užitka in trpljenja, kako boš mejo nadomestila z višjo ravnjo zavedanja – to pa se lahko odločiš le sama, kajti edino ti se poznaš tako dobro in tako dobro poznaš tudi okoliščine, da to lahko storiš najbolj pravilno. Zarj@ popolnoma ti zaupam in verjamem, da si to sposobna storiti.
Vitomir
p.s.
Dobro bi bilo še katero reči o seksu, ko je ravno aktualen, ampak se mi zdi, da najbolj ne sodi pod ta forum!
Lepo je spet brati Vitomirja. Pogrešan je bil na forumu nekaj časa.
Ah, Zarja@, ljubezen je najhujša bolezen. Zdravila ni. Sama boš morala narediti to, kar si želiš in izbrati pravega moškega zase. Jaz ti želim vso srečo! Težko je ljubiti dva, kajneda? Strast je težko deliti. Ko jo podariš enemu moškemu, prevaraš drugega, kar pomeni, da drugega ne ljubiš. Zvestoba je temeljni kamen ljubezni.
Kako pomembno je komu v življenju posvečati vso pozornost in ljubezen. Pripadati nekomu, ker ga ljubiš, doživeti strast v vsem svojem obsegu in lepoti. Moški in ženske smo si tako različni in vendar podobni. Ljubezen je v vsem svojem razponu vendar pri vseh ljudeh skoraj enaka. Čustva, ki jih do nekoga gojimo, so kdo bi vedel zakaj, nekaj kar nas dela boljše, kot smo. Lepše. Zgubimo razum, logiko, pripravljeni smo žrvovati sebe, druge, pripravljeni smo še ubijati, če je treba samo za nekaj, kar nas zasvoji, omami. Ljubezen. Biti JAZ TI, združena v enem. Tako zelo si želimo enosti, da bi dali vse na svetu, samo za dve besedi:, ki bi jih izrekla usta ljubljenega. In ravno zaradi teh dveh besed se je zlomilo že marsikatero srce. Imeti rad. Strše, otroke, prijatelje, moža, ljubimca. Pa imamo lahko vse enako radi? Ne. Žal. To bi nas izčrpalo. Vedno imemo nekoga rajši. Vsaj jaz osebno. Če bi mi bilo dano, da živim samo še en dan, bi marsikomu, ki sem ga preizadela, užalila, ranila, povedala, da ga imam kljub vsemu rada. Marsikdaj marsikomu nevede storimo krivico. Nekdo nas ima rad, je vame noro zaljubljan, jaz pa tega niti ne opzim. Mar ni to boleče. Kako smo krivični. In kako zelo smo lahko srečni, ko ste najdeta dve sorodni duši, ki se ljubita. Pišem dve. Zato so nekateri, ki so našli svojo pravo ljubezen lahko srečni.
Zarj@, zadnjič si me pa čist zdelala s tvojimi težkimi vprašanji. Naj se danes malo sprostim z lažjimi. Za vsak slučaj naj si jih kar sam postavim. Saj ne boš zamerila?
Ali bi bilo dobro, narediti korak naprej?
Vedno je dobro, če greš naprej, to pomeni pretok, pomeni napredek, življenje. To je metanje starega stran in sprejemanje novega. Zato seveda naredi korak naprej. Zato ves čas hodi naprej. Samo pazit je treba, da bo korak zares naprej, da ne bo nazaj, ali korak na mestu. Biti mora v pravi smeri.
Katera smer je prava?
Kadar je korak v smeri ljubezni je vedno v pravi smeri.
Je ljubezen enakovreden odnos med dvema?
Ne, ljubezen sploh ni odnos, je stanje v katerem se človek nahaja. Je dejavnost, ki jo izvaja zaradi lastne želje. Pomeni, da za ljubezen nikoli nista potrebna dva. Dovolj je eden, tisti, pri katerem se ljubezen dogaja.
Tega pa zdaj ne razumem, saj ponavadi vedno tako, da je ljubezen med dvema enakovrednima partnerjema, ali ne?
Drži, vendar imata vsak svojo ljubezen in drug drugemu predstavljata objekt ljubezni. (objekti ljubezni so lahko tudi poklic, kraj, rastline, živali, gore, …karkoli) Njuna ljubezen ni vedno enaka, enkrat ljubi prvi bolj kot drugi, v naslednjem trenutku pa je lahko že obratno in potem eden ne ljubi več, drugi pa lahko ljubi še naprej. Če bi bila ljubezen nekaj skupnega bi bila vedno oba enako globoko v njej. Istočasno bi se začela pri obeh, se stopnjevala in nehala, pa temu na srečo ni tako.
Zakaj na srečo? – to bi bilo vendar super!
Potem bi bila eden od drugega nepreklicno odvisna, tako pa nista, sta odvisna samo od sebe. Biti odvisen od nečesa pa pomeni okleniti se tega z vso močjo in prizadevati si to ohraniti v lasti za vsako ceno. To pa je začetek lastninjena in s tem začetek konca ljubezni. Bolj ko si prizadevaš, bolj ko hočeš, pričakuješ in zahtevaš, bolj se želeno odmika.
Ali je ljubezen v vsakem človeku?
Seveda, vsaj semena ljubezni so povsod okoli nas in v vsakem od nas. Ljubezen je najbolj naravna in enostavna stvar.
Ali vsi ljudje živimo v ljubezni?
Žal samo redki izmed nas. Današnji način preživljanja nas tako zelo okupira in nam vzame toliko časa, da ga potem za ljubezen zmanjka. Smo preutrujeni, prezaspani, brez moči. Ljubezni ne poznamo, niti ji ne posvečamo pozornosti. Ne zavedamo se njenega pomena in koristi.
Ali jaz živim v ljubezni?
Hej, kaj je zdej to?! – sva rekla danes samo lahka vprašanja – takšna za sprostitev!
OK, sori, Zakaj odobravaš moj odnos z Mitjem?
Zato ker je življenje brez ljubezni navadno životarjenje. Človek, ki ne živi v ljubezni je kot bi bil na pol mrtev. Kadar se nam zgodi, da nam nasproti pride kakšen objekt ljubezni, ki je toliko močan in nam tako ustreza, da uspe v nas prebuditi zametke ljubezni, se ga moramo oprijeti kot cek, (ha, ha, kdo je tole že nekoč rekel?) in ga ne izpustiti ne glede na vse drugo (morala, družbene norme, obljube, zamere …)
Ali je tudi moj mož moj objekt ljubezni?
Je, vendar trenutno ne dovolj močan zate. Obremenjen je z nerazčiščenim delom poslovnega partnerskega odnosa, s starimi zamerami zaradi neoddelanih obveznosti in neizpolnjenih dogovorov.
Kdo je kriv, da moj mož ni dovolj močan objekt ljubezni?
Ne hodi mi s takimi besedami! Krivda?! Kje si to pobrala – to je nesmisel. Krivda ne obstaja. Obstaja samo nevednost in nizek nivo. Vsa naloga objekta ljubezni je samo v tem da je, da obstaja in to mora biti povsem dovolj. Naloga tistega, ki ljubi je, da daje objektu ljubezni in da od njega prejema. Pa ne tisto, kar objekt ljubezni daje, ker on daje samo izjemoma, če imamo pač tako srečo. Prejemanje v ljubezni je ključ ljubezni. Potrebno je znanje visokega nivoja – to ni kot bi nabiral kostanj po gozdu.
Čakaj malo. Gori praviš, da je ljubezen naravna in enostavna, zdaj pa kar naenkrat visok nivo znanja – kaj od tega je res?
Oboje. V osnovi je ljubezen enostavna, vendar, ko si ljudje navlečemo cel kup navlake, kot so družbene norme, reklame, … ah, se mi ne da naprej naštevat… takrat je zelo težko ostati pri naravnih mislih. Visok nivo potrebujemo, da odstranimo to nepotrebno navlako, da postanemo nazaj naravni.
Morda pa ljubezen kljub vsemu je tako, kot bi nabiral kostanje, če se znaš vsakega kostanja razveseliti tako, kot bi pobral 10 jurjev ne glede na to, kaj si o tem mislijo ostali pobiralci.
Ali lahko moj mož postane dovolj močan objekt ljubezni?
Seveda lahko, kajti čisto vse okoli tebe lahko postane objekt ljubezni, ko se zaradi nečesa ali nekoga uspeš trajno spraviti v to stanje.
Kaj naj storim, da se to zgodi?
Najprej se napolni z ljubeznijo, prebudi jo in jo neguj. Čuti jo do vsega okoli sebe. Spravi se v to stanje in v njem ostani. Uporabi čisto vsa sredstva, ki so ti na voljo in ves čas, ki ga imaš. Potem izgrajuj pozitivno polje med vama. Za vsako misel, za vsako besedo se vprašaj – je dobronamerna, je pozitivna in le takšne oddajaj naprej. To je dajanje. Prejemanje pa je veselje, ki ga boš čutila ob dajanju, ob bližini. To bo korak naprej. Ta smer je prava.
Kako naj se vedem do Mitja?
Poteptati in zatreti prebujajočo se ljubezen bi bilo nesmiselno. Nabiraj si znanje, opazuj kako se počutiš, ko sta skupaj, ko misliš nanj. Poskusi se pripraviti do istega občutka, ko njega ni in si sama. Zdaj se ti zdi, da rabiš Mitjo 24 ur na dan. Mogoče boš spoznala, da je dovolj, če ga imaš 5 minut na mesec in končno boš uvidela, da ga sploh ne potrebuješ, kar pa seveda ne pomeni, da se ga ne razveseliš vedno ko je.
Kaj se bo zgodilo, če me Mitja zapusti?
Če ga ljubiš, mu boš dovolila, da odide in boš srečna, ker sledi svoji poti in svoji želji. Točno takšen občutek sreče, kot ga imaš zdaj, boš imela tudi ob njegovem odhodu. S svojim odhodom ti bo napravil prostor za nova doživetja, za nove stvari, ravno tako kot teme foruma, ki nimajo novih sporočil delajo prostor tistim, ki imajo nova sporočila. Mitja te je uspel zbuditi. Na tebi pa je, da širiš ta občutek, da najdeš nove objekte ljubezni in neguješ ta občutek v sebi – ga nikoli več ne izgubiš. Pojdi v naravo, občuti ta občutek do narave – saj veš, narava ne gre nikamor, ona bo vedno tam.
Ali naj z Mitjem narediva korak naprej?
Če bosta naredila korak naprej, bo vsaj nekdo, ki bo za to vedel. To boš ti. Lahko se zgodi, da te bo kdaj pozneje prijela nepremagljiva želja po iskrenosti in boš želela povedati možu. Takrat bo dosti lažje (glede na njegov nivo razumevanja) če boš rekla malo sva se poljubljala, kot če boš rekla malo sva seksala.
Žal mi je, ker nikoli ne bom vedela, kako je ljubiti se z Mitjem.
Vidva se, kot jaz vidim stvar, ljubita že kar nekaj časa, kajti kadar ne gre za izdelavo otrok telesni stik pri seksu sploh ni nujno potreben. Izmenjava energije s pogledom je pri vama bistveno bolj intenzivna, kot je pri seksu mnogih drugih partnerjev. Zato Zarj@ verjemi – že veš. Več od tega kar trenutno imaš pri Mitiju ne moreš dobiti, kajti to kar imaš v tem trenutku je največ, in je zelo veliko in zelo lepo – če ga ljubiš se tega zavedaš zdaj, če si zaljubljena hočeš naprej in se boš tega zavedala šele, ko se boš spominjala za nazaj.
Ali pričakuješ, da se bom ravnala po tvojem nasvetu?
Ne. Vsakdo gre svojo pot, izbere jo glede na trenutno stanje zavedanja, okoliščine v katerih se nahaja in z željo po narediti kot je prav. In tako je edino prav.
Zakaj potem pišeš?
Rad bi, da imaš na razpolago čim več mnenj, zraven tega pa uživam, neizmerno uživam, ko dajem. Tisti užitek je pravzaprav prejemanje.
Vitomir
Vitomirju ni kaj očitat. Lepo piše. Zakaj pa se Zarja@obeša nanj in ga po forumu išče? Sedaj bom zelo zlobna. Obeša se že na tretjega.
Načeloma me ne moti, če le prebere, kaj ji pišemo. Prav nič čustveno inteligentna nisi Zarja@. Pišeš, da si zmedena. Vrjamem. Saj sediš na dveh stolih. Da ne boš na koncu ostala sama. Bojiš se, da bi drugi vedeli. Vrjamem. Jaz bi se tudi bala zase, da bi sedela na dveh stolih.
Vitomir ne vem zakaj se mi zdi, da podpihuješ vse skupaj. Si poročen? Kako bi ti reagiral, da se tvoja znajde zaljubljena v drugega? Me zanima.
Samo zanima me. In zanima me odgovor Zarje@, kako bi njen mož reagiral, če bi prebral celo zmedenost?
Lahko je pisati na forumu, ko je človek skrit. V resnici pa so besede, ki ti jih ljubljeno bitje pove lahko krute ali pa lepe. Zavojo dveh besed:”Rad te imam”, ki so bile izrečene prekmalu in neodkrito, se je zlomilo že marsikatero srce. Tudi moje. Nekdo ob meni se je prefinjeno lagal in pretvarjal, hkrati pa varal in se norčeval iz obeh. Bom rabila nekaj časa, da bom to prebolela. Od takrat naprej ne vrjamem več v pravljice, še zaljubljenost se mi zdi kot bolezen. Pride in mine. Ravno zato, ne vrjamem v zgodbe, kje je povezanih več oseb v neke bedne trikotnike, kjer se gre zgolj za ponos in nadvlado. To ni ljubezen. Ne more biti. Prava ljubezen je skoraj popolna, poštena, brez skrivanja in zatajitve. Prava ljubezen ne pozna več oseb, ampak zgolj in izključno navezanost dveh, ki sta si v svoji najgljobji biti premočno povezani, da bi druge osebe sploh opazili, kaj šele sprejeli v svoj krog. Po domače. Osebno raje vidim, da vem, čigava je katera noga. Lepota življenja ima smisel, vrjamem. Smisel, da ljudi okoli sebe osrečujemo, ne pa spravljamo v nesrečo in trpljnje. Že to je smisel. Globok je in neizmeren. Tako kot ljubezen v katero vrjamem. Tisto pravo z veliko začetnico.
>Vitomirju ni kaj očitat. Lepo piše
Hvala Metka, mi je všeč, da z veseljem bereš. Da bi bila ti zlobna pa ne verjamem. Morda si malo preveč odkritosrčna – poveš tisto kar misliš – to pa ne pomeni, da si zlobna. Verjamem, da to kar poveš, poveš z dobrim namenom, da bi ljudje bolje razumeli tvoje prepričanje.
>Si poročen?
Ja, sem.
>Kako bi ti reagiral, da se tvoja znajde zaljubljena v drugega? Me zanima.
Če bi bila moja zaljubljena v drugega, bi bil (kolikor se poznam) ljubosumen. Vendar si tega ne bi štel v čast, ampak bi me bilo takega občutka sram. To je resnica mojega trenutnega nivoja.
>Saj sediš na dveh stolih. Jaz bi se tudi bala zase, da bi sedela na dveh stolih.
Priznam ti, da tudi jaz sedim na dveh stolih. En stol imam v službi, enega pa doma, ko sem v službi sedim na službenem stolu, ko sem doma pa na domačem in pri tem me ni strah zase.
>ne vrjamem več v pravljice, še zaljubljenost se mi zdi kot bolezen. Pride in mine.
Tu pa ni kaj dodati, se popolnoma strinjam.
>ne vrjamem v zgodbe, kje je povezanih več oseb v neke bedne trikotnike
Ja, trikotnik je res beden lik. Obupen. Od vseh mnogokotnikov ima najbolj ostre kote. Več ko je vogalov v liku, manjša je ostrina na ogliščih in vedno bolj se stvar približuje podobi kroga, kjer oglišč in ostrine sploh ni več.
>Nekdo ob meni se je prefinjeno lagal in pretvarjal, hkrati pa varal in se norčeval iz obeh.
Žal mi je, da se ti je to zgodilo. Takšen človek vendar ni vreden tvoje žalosti. Zakaj mu jo poklanjaš? Meni se takšni ljudje smilijo, ker ne vedo in ne znajo. Ko jih bolje spoznam čutim veselje ob njihovem odhodu.
Vitomir
Kot vedno, lepo napisano! Na vsa vprašanja imaš vedno odgovore. Kako si lahko tako “skuliran”? Jaz pa ne. Zato tudi tukaj gori pišem.
“Tisto o dveh stolih”, je pa modra. Zelo. Tako kot vse, kar napišeš. Upam, da te nisem užalila. Hvala lepa za nasvete! Smo te pogrešali tukaj gori. Ne samo Zarja@, tako, da veš. In kje je Zarja@?
Nihče ni moj. In jaz nisem od nikogar. Le do tega sem se dokopala. Se pa trenutno SAMA posvečam stvarem, ki me težjo. Zdajle nimam viška energije, da bi jo delila s tabo ali drugimi. Žal se mi zdi, da mi jo kradete. To mislim v smislu, da se obremenjujem z vašimi odgovori. In mislim, da ni pravi čas za takšne igrice.
Z izjemo Vitomirja, seveda. Ker pa se lahko slišiva le preko tega foruma, pač trenutno ne sodelujem aktivno.
Vitomir, še vedno pa te zelo rada berem!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
p.s. Saj si vendar moj tretji :-))))))
Razumem te, prav dobro. Namen pisarij ni tratiti energijo bilokomu. Ti si imela problem, ga napisala in sedaj ne veš, kaj bi.
Ni se ti potrebno obremenjevati z odgovori, saj to ni namen nobenega pisalca in bralca, ki tukaj gori piše ali bere. Vprašala si, odgovorili smo ti. Žal je forum javen in vsakdo piše kar misli, čuti in kar hoče. Jaz osebno v tem ne vidim ničesar slabega. Bolečina se zmanjša, veselje pa pogljubi. Tako kot v dialogu. Nikogar naj bi pri tem ne bilo ne več, pa ne manj.