Že eno leto gre v najinem zakonu vse samo še navzdol in to zato, ker sem se jaz naveličala njegove indifirence in nesodelovanja. Stara sva oba okoli 40 let, poročena 18 let, in že odkar se poznava se moj mož bolj ali manj indifirentno šlepa k mojim željam, načrtom, sam pa kot, da mu je vseeno kako in kaj je in kako bo, seveda, KAR SE TIČE DRUŽINE IN ZAKONA. Nikoli ni bilo strasti (seks je v glavnem skupek tehničnih opravil že od začetka, včasih tehnično bolj polon, včasih pa manj ), posebnega veselja, sreče, žalosti, pa karkoli se je že zgodilo v zakonu oz. družini. Nikoli ga nič ne zanima, tako, da bi vprašal, nič ni tako pomembno, da bi povedal, nič tako pereče, da bi se želel pogovoriti, skratka ena sama praznina brez komuniciranja. Imava dva majhna otroka, ki ju ima sicer rad, čeprav sta tu, ker sem si jih jaz želela, on se je pa samo strinjal. Sam namreč nikoli ni izrazil želje po otrocih. In jaz sem se naveličala “poročanja”, spraševanja, vrtanja, načenjanja pogovorov, ker nič od tega nikoli ni obrodilo sadov. Ničkolikokrat sem se z njim, sploh zadnje leto, o tem, kar me muči hotela in tudi začela pogovarjat, jokala, rotila, jezila, “dobivala živne zlome”, skratka mu na vse načine dajala vedeti, da me to ubija tako zelo, da ne vem kako bom še lahko zdržala v takem zakonu, pa se je ob vsem tem malo manj, kot dolgočasil. Sploh ne morem razumet, da se lahko nekdo tako nezainteresirano obnaša istočasno pa pravi, da mu ni vseeno.
Sicer v družbi ni tako redkobeseden, prav zgovoren pa tudi ne.
Pa tudi doma naredi več kot nekateri možje, čeprav ga je tudi tu potrebno spominjat, naročat, ker sam od sebe ne vidi tistega, kar je določen trenutek bolj potrebno opravit.
Zanima me ali je še kje tako?

draga nesrečna v zakonu,

ne vem, če ti bom lahko dala kaj tolažbe, pa vendarle…
ker sem bila pred kakšnimi 15 leti na “tvojem mestu”, se mi zdi prav, da ti, morda, napišem nekaj svojih izkušenj.
Predvidevam (ni pa nujno), da si po značaju močnejša kot je on, da si bolj čustveno in fizično aktivna in da nisi zadovoljna z malenkostmi, ki jih pač nudi vsak dan.
Tvoj mož pa, verjetno, je….
Pa še bolj redkobeseden, brez večjih zahtev, pričakovanj…..?
Dolga leta sem se skušala temu stanju v družini prilagajati in bilo mi je kot bi se vsak dan nenehno “mučila”.
Bila sem dobra gospodinja (sem še sedaj), kuhala sem, pekla, poklepetala s taščo, mamo, skrbela za otroke, vrt, plela rože in vzdrževala stike s sosedi.
Njemu je vse to, kar sem naštela, popolnoma zadoščalo. Če sem kdaj želela “kaj več”, je postal siten in tečen, češ, “le zakaj le”?
Vse je bilo “dobro” tako kot je bilo.
Potem pa sem se nekega dne naveličala, dobesedno.
Ločitev mi še zdaleč ni dišala, pa zakaj tudi bi?
V njej nisem videla rešitve.
počasi, toda vztrajno, sem začela početi stvari, ki so bile meni všeč, ki so mene zadovoljevale.
vendar ne na način, da bi bil za družino obremenjujoč, še zdaleč ne.
Začela sem hoditi v knjižnico, v gledališče, izborila sem si, da sem šla vsak za tri dneve sama v toplice (on jih je sovražil).
Enkrat na leto sem vzela enega otroka (tisti, ki je prišel na vrsto) s seboj na potovanje.
Skratka, začelo se mi je nekaj “dogajati”, kar je začelo “napolnjevati” mojo dušo.
ugotovila sem, da se člvoek dejansko res NE SME zanašati na drugega, če hoče, da je kolikor toliko srečen.
Potrebno je poskrbeti zase, vendar tako, da drugi ne trpijo….
Meni je, upam, zelo uspelo.
Morda lahko celo rečem, da živimo danes v neki homogeni družini, čeprav jaz počnem “veliko” on pa še zmeraj “nič”.
Ampak tak je, ne morem ga spreminjati.
Recimo: ta teden smo pobelili stopnišče, ki je čakalo, da on vzame “penzl2 v roke že 35 let. Pa ga ni, ker me je zmeraj odravil z besedami, da 2je še predobro, da bi svinjali”.
Mene je ujezilo, poklicala sem pleskarje, ki so naredili super delo in sedaj, ko je končano, se tudi njemu zdi fajn.
prej pa je cel teden tečnaril kot najbolj sitna muha!!!!!!
/da ne napišem še kaj hujšega:-) /

Veš, z moškimi je križ. To ugotavljam pri delu, ki ga opravljam. Redke so ženske (če je sploh kakšna), ki bi bila s svojim soprogom v celoti zadovoljna. /ali obratno, da ne bo pomote!!)
Potrebno je pač- v dani situaciji-treba najti nek izhod, da človek v prilagajanju preveč ne otopi.

Zase lahko rečem (sedaj, ko so otroci odrasli), da bi lahko bila povsem zadovoljna…. Delam na tisoče stvari, ki me veselijo, otroci imajo topel dom, radi prihajajo, on pusti dihati meni, jaz njemu.
Žal so prišle bolezni, in ko se le-te spravijo na otroke, potem si velikokrat zaželim, da bi svoje zadovoljstvo takoj zamenjala z zdravjem!!!
Upam, da me razumeš, ane?

Želim ti vso srečo
S-

Stephanie, tole si pa tako dobro napisala, da si bom kar sprintala in pribila na zid…;)In ravno to mi je zadnjič govorila tudi prijateljica, ko sem se pritoževala nad “mojim moškim”, pa je nisem najbolj razumela. Rekla je nekako tako:”vse kar si želiš, da ti podari on si podari sama” in bo vse veliko lažje.

se popolnoma strinjam, zelo dobro napisano!

S Stephani se strinjam pa še kako.
Moj je ravno tak, poročena sva 36 let in šele, ko sem začela prebirati knjige in hoditi v šolo “medsebojni odnosi” pri prof Ani na 3. življenski univerzi, sem razumela.
Nikogar ne moremo spremeniti razen sebe in z nami se bodo spremenili drugi.
Tudi jaz se nisem ločila, čeprav me je že močno mikalo. Poiskala sem sebe in se naučila spremeniti sebe ne druge. Človek si kar spočije, ko neha pričakovati kaj mu bodo podarili – ustregli drugi, tega ni. Tvoj mož ti sporoča “ti za mene ne obstajaš” na bolj ali manj intenzivno. Vsaj jaz razumem tvoje pismo tako, da od moža ne dobiš odziva.
Poskusi se nehati obremenjevati zaradi njega, poskrbi zase in otroke.
Tako boš postala boljša oseba, mati zadovoljna s seboj, kaj menijo drugi pa tako ni važno!

Z vstrajanjem pa izgleda tako, kot vdanost v usodo, plačilo za veliko zmoto in metanje proč osebno-intimnega življenja, ker ga ni, ker je le ena sama praznina-pravi dolgčas. Pa bodi pameten 🙁

Ljuba duša, pa zakaj si se sploh poročila z njim? Že od začetka je bil nezainteresiran, seks je in je bil brez strasti, ni skupnih interesov, ni čustev … Kaj sploh je na njem in v zvezi z njim, kar je vrednega?
Zakaj si se odločila zanj? To se vprašaj in si pošteno odgovori. Očitno te je le nekaj vleko k njemu in te še, sicer tega res ne razumem.

Včasih si ženska izbere moškega, ki je nezanimiv, a vodljiv, ker ona potrebuje nadzor, nato, čez leta, pa ugotovi, da jo prav ta njegova lastnost spravlja ob pamet in bi hotela, da bi bil nenkrat popolnoma drugačen, samoiniciativen, strasten, odgovoren.. in bi ga hotela na vsak način spremeniti.
To pa seveda ne gre. Nikogar ne moremo spremeniti – razen sebe.

Ne rečem, da je tako v tvojem primeru, ampak modrost je v tem, da česar ne moremo spremeniti, sprejmemo ali pa zavržemo. Kar pomeni – sprijazniti se ali pa se ločiti. Tretje poti ni.

sama živim 10 let v podobni vezi in imam triletnega otroka. prav dobro vem kako se počutiš. jaz se bom ločila. ker ne mislim živeti praznega življenja. ker z njim stagniram in ker ne verjamem da bom tako kdaj srečna. trenutno zelo
delam na sebi in vsak dan je zame muka,ko se počasi prijaznim z mojim neuspehom. razpad družine. otrok. ampak, ali bo moj otrok srečen, če naju bo gledal ves čas skregana? če želiva odnose izboljšati, pa ne gre in ne gre. vzorec se vedno ponovi. vedno. svetle točke seveda so. hodim na jogo. ja se sprostim. grem ven s prijateljico. ja se sprostim…pa še se kaj najde. ampak to ni to. verjamem da obstaja človek s katerim imam podobne cilje in poglede na življenje in s katerim lahko grem čez vse gorje. in če ga ni, je bolje da sem sama. in moj otrok čuti mojo energijo. vsak otrok čuti energijo svojih staršev. kaj jim damo, če smo večno nezadovoljni?

Ko se sprijazniš s tem, kakšen je, ko te je že stokrat razočaral, ko si že čisto obupala nad njim in se odločila, da ti bo bolje brez njega, ko so tvoja čustva zaradi razočaranj začela bledeti – in takrat enkrat on to začne čutiti – se nasloniš nase, ne pričakuješ nič od njega ker tebi postane že čisto vseeno zanj,- takrat se začne tvoja pot navzgor. Takrat neha tvoja odvisnost od odnosov, zraste ti samozavest, ker si naslonjena nase in ne nanj, in če hodiš po svoji poti, se izboljša vse.
Ko ti je vseeno zanj in on to začuti, je naenkrat zainteresiran. Prav hecno.

Taka je bila moja izkušnja. Pred tem pa depresivna monotonija, kot pri tebi.
Mislim, da ločitev ne bi bolje popravila stanja, kot je sprememba nas samih.
Padeš lahko z novim partnerjem v isti vzorec, ker ostaneš odvisen od odnosov.
lp

Zakaj rabimo druge, da smo srečni. Najlažje je reči, da od njega ni nič. Mislim, da razumevanje in sprejemanje samega sbe svojih potreb in interesov nima veze s partnerjem. Ja eni si izberejo takšnega s katerim imajo kaj skupnega drugi pa ne…ampak spreminjati se jih pa oziroma se nas pa ne da, če sami nočemo.

Drage dame bi lahko več naredile zase in svojo dušo brez da odgovornost prenesejo na partnerja. To je tako, ko smo se odločile za emancipacijo jo pa imejmo. Ni več določeno kdo kaj in zato je super dopolnjevanje …

Šport, Gledališče, Potovanja, ….knjige, ….veliko je stvari, ki ti napolnijo dušo in bo tudi tvoj mož v tvojih očeh lepši. s tvojo srečo in čustvi nima ravno veliko veze saj je zagotovo tak že od dne ko si ga spoznala.

Po dobrih treh letih se zopet oglašam…Ja, marsikaj se je zgodilo v tem času…In tako, kot veliko drugih, tudi jaz letos ob zaključku leta delam bilanco na čustvenem področju…
Čustveno praznino že dobri dve leti zapolnjuje drug moški…Zapleteno in naporno je veliko bolj, kot bi si želela, ampak z njegovo pomočjo sem se pobrala, veliko naredila zase, spoznala svoje bistvo in z veliko mero optimizma zrem v svojo prihodnost…Ni in ne bo lahko, ampak zdaj sem močnejša, kot kdajkoli prej…Zdaj vem, da je bil problem predvsem v meni…zdaj vem, da sem drugačna…zdaj vem, kaj hočem in kaj potrebujem…Seveda so moje želje povezane z njim, ampak, če se nama ne bo izšlo…bom tudi sama neprimerno bolj srečna, kot pred dobrimi tremi leti…

Ja no… potem se je vedelo, kaj ti je manjkalo….
oglasi se spet čez tri leta….

LP

[sub[/sub]

Varaš?
Osrečujoče ja..

Stephanie: se strinjam s tem odstavkom,da na žalost marsikje torej v marsikateri zvezi drži:

“Veš, z moškimi je križ. To ugotavljam pri delu, ki ga opravljam. Redke so ženske (če je sploh kakšna), ki bi bila s svojim soprogom v celoti zadovoljna. /ali obratno, da ne bo pomote!!)”

ampak a veš zakaj drži? ker se ljudje prehitro,popolnoma nepremišljeno in brezglavo podajo v nek zakon, razmerje s tako rekoč prvo osebo, ki jim prekriža pot brez da bi vedeli, kaj je tisto, kar rabijo, kar iščejo in kar si želijo in se posledično tudi ne potrudijo tega poiskati!!

Govorim, ker vem iz lastnih izkušenj, kako hitro bi lahko naredila (meni sicer na kraj pameti ni padlo – vem pa da bi marsikateri ženski na mojem mestu) strašno zablodo, če bi ostala v zvezi s 1., 2., 3. ..tipom – sicer vsi zelo v redu, pošteni, ljubeči, delovni itd. fantje, pa vendar ni bilo to to, kar sem tudi ugotovila in imam sedaj z X fantom tako rekoč vse, kar sem si vedno želela pri ostalih in končno našla:) 100% pa vem da nikoli ni in ne bo.

Priporočam tudi ostalim malo več akcije, tuidi več aktivnosti pri spoznavanju samega sebe in ko boste pri sebi vedeli, kakšnega partnerja iščete, ga boste veliko lažje iskali in ne dvomim-tudi našli! LP

Tole je naravnost smešno. Veš, da je problem v tebi, rešuješ pa ga tako, da si omisliš še enega moškega. Tisti, ki vedo, da je težava v njih, je ne rešujejo na takšen način. Se pa strinjam, da je težava v tebi. Zgoraj sem prebrala, s kom si se poročila. Ne bom sodila o tem, kakšen je on, ampak tebi nikoli ni ustrezal, če sodim po tvojih besedah. Ti si pač potrebovala moškega. Zdaj potrebuješ še enega. V bistvu si na slabšem, kot si bila pred tremi leti, zase pa nisi naredila nič.

40let/18let, tukaj je še pravi čas oditi, da se ne zadušiš.

ma ženske kaj vam je tako dolgočasno to življenje…kaj je tako težko najti stvar ki vas osrečuje (pa to ni oseba)…

…kaj resnično mislite da boste našle moškega oz. lepše rečeno lutko, ki bi plesala tako kot vam odgovarja…če se pa slučajno baterije spraznijo pa v koš.

odgovor je sila preprost: človek je izrazito socialno bitje…že od nekdaj…

odgovor je sila preprost: človek je izrazito socialno bitje…že od nekdaj…[/quote]

seveda je…ampak takšni že ne…saj ne znajo reševat zadev ampak prelagat(ne samo v zakonu tudi na vseh ostalih področjih). Drugače rečeno takšen človek celo življenje beži od samega sebe.

lp

40 let-18 let poročena…..če je bil že v začetku takšen, potem me zanima, če ti je bil takrat dober,potem pa si ugotovila počasi, da pravzaprav zate ni dober in si začela razmišljat, kako bi ga spremenila (samo razmišljam nič ne trdim)..če je bilo tako, ti lahko povem samo to, da ima
vsak človek pravico biti takšen kot je bil-hočem rečt, da se človek kasneje težko spreminja in mu gre to, da ga nekdo kar naenkrat hoče spremenit na ku*ac in začnejo se nesoglasja in na konco pride do stanja, kakrkšno je vajino.Torej vedno je najvažnejši ŠTART, ker pa smo zaljubljeni, tega ne opazimo in bi za partenrja naredili skoraj vse…ko ljubezen počasi hlapi, nas začne pa motit to,ono….
Tako da razmisli, kdaj se je pravzaprav začelo