Zanimajo me vaše konkretne izkušnje,če jih imate in če ste jih pripravljeni deliti na forumu.

Nekako se mi svita, da je ljubezen nenasilna, nenavezana, čista. Do tukaj vse lepo in prav, če je res tako. Kot nasprotje temu pa se v odnosih pojavi posesivnost, ljubosumje in vsa ostala čustva, ki razdiralno vplivajo na nas in na odnos.

Kako reagirate v najbližjih odnosih (partnerstvo, do otrok), ko po eni strani čutite ljubezen, da imate partnerja, otroke…resnično radi, po drugi pa ste na partnerja ljubosumni naprimer če počne stvari ki vam niso sprejemljive ali če počne stvari ki vas prizadejajo. Ali reagirate iz trenutnega čustva in po domače povedano “zakomplicirate” zadevo, ali izhajate iz čiste ljubezni, ki sicer trenutno ni na površju ampak čutite da nekje v vas je. In ta ne pogojuje, ne zahteva, ampak /baje/pušča drugemu prosto pot?

Kako uspevate v vsakdanjem življenju kombinirati to nasprotje?

Ste uspešni pri tem?

Hvala za vaša razmišljanja.

Ljubosumlje je strah pred izgubo. Vsak ga pozna. Podlo čustvo. Kako se tumu izognemo in hkrati ljubimo? Težko. Če na prvo mesto najprej postaviš sebe in svoje želje in šele nato druge. Egoistično. Ni. Edino prvilno. Vsak čuti po svoje na svojevrsten način. Zato smo si različni. Kako pa se mi sami pri tem vživimo v duga čustva drugih, je tudi umetnost. Tako kot je v medsebojnih odnosih umetnost komunikacije in dialoga najpomembnejša. Dva se že z dogovorom sporazumeta, medtem, ko se druga dva ne znata, nočeta ali pa ne moreta.
Sama osebno sem odktira in postavim karte na mizo. Potem pa samo čakam, kaj se bo zgodilo z drugo osebo. Lahko se ji prilagodim, če jo ljubim, druče pa svoja mnenja branim do onemoglosti. Je to prav ali ni, ne vem. Imam raje ljudi z hrbtenico, kot pa mlačne sluzavce.