Pišem v stiski. sem mati dveh otrok (sin 15 let, hčerka 12 let), razvezana pred pol leta. Imam prijatelja, ki je prav tako živel s partnerko. Ima sina, starega 11 let. Problemi so se začeli, ko sva oba svojim partnerjem povedala, da sva zaljubljena že kar nekaj let. Jaz sem s pomočjo psihiatra nekako našla pravo pot, ki bi lahko bila zdrava osnova za skupno življenje z novim partnerjem. Vendar se zatakne pri njem. Zapustil je partnerko in sina ter se preselil k svojemu očetu. Da ne pozabim, prej smo bili dobri prijatelji. Takrat so se pri njem začele težave. Muči ga nenehen občutek krivde do sina, ker ga je zapustil, kot je njegov oče v otroštvu zapustil njega. Krivdo pa občuti tudi do partnerke, ker brez njega nima denarja, ne prevoznega sredstva, je totalno nesamostojna, stara 37 let – živi s sinom in svojo materjo. Je ne ljubi, a ga včasih vseeno spreleti, da bi se žrtvoval zaradi sina in odšel živet nazaj k njima. Ona ga še vedno ljubi, tako mu piše, ter mu nabija krivdo za nesrečo svojemu sinu. Kliče ga, piše mu, kako se sin joče, kako je nesrečen, … Ko mu povem, da naj naredi, kar misli, da je prav, je pa spet problem, ker ljubi mene in si brez mene ne more predstavljati življenja. Že devet mesecev se vrti v krogu, zbegan, obupan, brez misli in volje do življenja. Želim mu pomagati, vendar se zapira v sebe. Ko mu predlagam obisk pri psihiatru, pravi: ‘Kaj mi bo psihiater. Ker ne more čutiti kot jaz, mi ne more pomagati’. Vidim pa, da tone vedno globlje. Že nekajkrat je omenil, da bi bilo najboljše, če bi se zaletel v kamion. Zraven joče. Pri meni še trenutno ne more živeti, ker sta sin in hčerka še vedno nastrojena proti njemu. Sicer veliko manj kot pred pol leta, saj jima poskušam razložiti, da ni vsega ‘kriv’ on. Da sem enako ‘kriva’ tudi jaz. Zelo je ljubosumen, na moje delo oz. stranke ter na vse, s katerimi sem v kontaktu, ko njega ni zraven. Če me kliče in se mu pol ure ne javim na telefon, sem lažnivka, preračunljiva,… postane agresiven, me žali s psovkami,… Živi v nenehnem strahu, da ga ne bom več ljubila (tako pravi) hkrati pa nenehno tehta ali ‘se splača vse to za to, da sedaj njegov sin trpi’. Želela bi mu pomagati, pa ne vem več kako. Privolila sem, da je šel z bivšo partnerko ter sinom na dopust, popuščam, toleriram,…pa se mi zdi, da je vedno slabše. Vse ga že moti ter je nenehno živčen ter napet. Ko mu svetujem, da naj razčisti z bivšo, pravi, da bo, a v devetih mesecih ni storil ničesar razen tega, da se je odselil. Če se sinu zahoče (kar se mu seveda vedno, ker ga v to indirektno nagovori bivša), da pride mama zraven k njemu čez vikend, ji on to dovoli. Seveda me to močno boli, on pa se izmotava s tem, da noče sina in bivše še bolj prizadeti kot ju že je. A mene pa lahko? Kako težko bi bilo bivši reči: ‘Hočem biti sam s sinom. Ne želim te zraven.’ Pa se boji, da sina ne bo več videval. Njegova pa je itak, da do sina lahko pride le v rokavicah preko bivše. Bolj razmišljam, kolikor pač lahko v tej moji zaljubljeni glavi, manj sem prepričana, da me resnično ljubi. Rada bi slišala še vaša mnenja oz. konkretno: kaj bi naredili vi na mojem mestu?

…”postane agresiven, me žali s psovkami”….
za takšnega se pa ne splača borit. Res ne.
Poleg tega je osnovno pravilo, da gremo v nek odnos prosti vseh prejšnjih vezi. Koliko časa kdo rabi, da daljšo vezo predela, je zelo različno, nekateri v par mesecih, večina v kakšnem letu, kdo pa še dalj časa ne pride k sebi. Skratka, ta človek naj gre nazaj k svoji ženi, bo za vse najlepše!

pusti ga, prihaja boljši! 🙂

Čudna je tale tvoja zaljubljenost – zaljubljena si v bolestno ljubosumnega moškega ki te zmerja. Si želiš s takim živeti? Joj, joj, rosika, pamet v roke!

Rosika, draga moja, šele pol leta si razvezana pa že siliš v novo razmerje?. Spočij se od vsega hudega, umiri um in srce. Postavi sebe na prvo mesto. Začni se imeti rada in se spoštovat. Ko boš to dosegla, spoštovanje same sebe, boš spoznala da ta ni zate, da te ni vreden. Niti pod razno ne. Ker te nima niti malo rad, kaj šele da bi te ljubil.
Poglej ga še z druge strani. Če bi se odločil zate, je ni bivše, ki bi ga nazaj potegnila.
Pusti ga in živi svoje življenje. Ko boš pripravljena bo prišel ta pravi. Ne izsiljuj in ne prehitevaj dogodkov.
Najdi v sebi moč da se mu odpoveš.

Pa vso srečo.

Pozdravljeni,

tudi moje mnenje je takšno, da bi bilo zaenkrat najbolje za vse vas, da vaš prijatelj obišče skupno terapevtsko pomoč z bivšo ženo in da skušata rešiti družino… seveda ni rečeno, da jima bo uspelo, najprej morata oba od njiju zaživeti samostojno in se postaviti na lastne noge, prav tako tudi vi, zato tudi vam svetujem, da se umirite, posvetite sami sebi in konjičkom in zaživite po svoje, pa to nikakor ne pomeni da je možnost zveze mogoče nekoč v prihodnosti s tem prijateljem izključena, če sta za skupaj bosta že prišla čes 10 let, med tem pa delala na sebi…danes sem poslušala oddajo o samomorih na radiu, vaš prijatelj potrebuje strokovno pomoč in če ga imate zares radi, ga boste pustili oditi od vas, predvsem pa ga poskušali prepričati, da se odloči za strokovno pomoč, ker jo seveda potrebuje, da ne bi prišlo do najhujšega…vi pa se posvetite svojima otrokoma in uživajte v skupnih trenutkim miru z njima…in šele ko boste zares začeli uživati v samskem življenju, se bo prikazal vaš prin, katerikoli že!!

Držite se in skušajte ukrepati tako da bo za vse vas najbolje!!

LP,Mavrica.

rosika, takoj proc! Kot je bilo ze zgoraj napisano, agresija in psovke – nikakor!

Najprej iz srca hvala. Moram sicer povedati, da sva v razmerju dve leti in pol in da je prav to razmerje ‘krivo’, da sva oba zapustila svoje partnerje. Jaz sem ostala na svojem domu, on se je preselil k očetu v drugi kraj in je zelo osamljen. Še posebej, ker mora večere in noči preživljati sam. Mislim, da mu je prav osamljenost načela psiho. Prej ni bil grob. Nasprotno. Bil je nežen, čuteč moški. Tudi iskren je, saj mi ne skriva nič. Tudi ne ‘stvari’, za katere ve, da me bolijo. Njegovo načelo je, da je iskrenost temelj dobre zveze. Laži ne prenaša. Tu se popolnoma strinjam z njim. Ne razumem pa zakaj sploh dela ‘nekaj’ za kar ve, da me bo prizadel. On pravi, da zaradi sina. Jaz mu tega ne bi mogla nikoli narediti, ker ga ljubim. Zato ne razumem. Pa bivša gor ali dol. Pa še vedno mi zatrjuje, da je ne ljubi in da sem njegova edina prava ljubezen. Ljubil me bo večno, pogreša me in zelo trpi (to so njegove besede, da ne bo pomote), joče, ko se peljem ‘proč od njega’. Evo, to je moja sreča. Ali pa moja neumnost. Ne vem več nič.

Odnos ni zdrav. Nic od sebe ne gre navzgor, samo navzdol.

draga Rosika,

ne vem, kaj bi storila na vašem mestu – če bi bila zaljubljena, kot vi, verjetno podobno… dopuščala, upala, korak za korakom, iz dneva v dan….
ker pa nisem in ko takole v tretje prebiram vaše razmišljanje… pri bogu, imejte se radi, ta človek je otrok, nikoli odrasel, še manj pa dorasel težavam oz. situaciji. lahko, da je bil pred tem drugačen, ker je imel ogrodje, ki mu ga je očitno dajala družina in utečenost… sedaj pa se je razsul. če kdo, potem mora biti on tisti, ki bo sestavljal delčke nazaj. vi pa… imate pametnejše delo – preveč lepih trenutkov je pred vami, pred otrokoma.

srečno.

Jaz bi si na tvojem mestu pošteno priznala, da sem naredila gromozansko napako, ko sem se ločila in živela v iluzijah, da bo odslej vse prekrasno. Tvoj partner je prav tako naredil napako, da je prekinil zvezo, v kateri očitno obstaja še ogromno čustev. Morda je to naredil pod tvojim pritiskom.

Torej, oba sta se zmotila. Prej ko si bosta to priznala, lažje bo.
Srečne skupne prihodnosti za vaju ne vidim.

V prejšnji zvezi ni bilo ogromno čustev niti prej. Bili smo družinski prijatelji. Nikoli je ni ljubil. Z njo je ostajal predvsem zaradi komocije. In ona to ve. Tudi po več dni je že pred najino vezo ostajal zdoma in jo varal, pa nje to ni motilo. Verjetno tudi njemu takrat ni bilo mar, da ni vsako večer bil ob sinu. Sedaj je pa to postal glavni problem. Kdo bi ga razumel. Poskušala sem ga, se postavljala v ‘njegovo’ situacijo, vendar sem se odločila, da se ne bom več trudila. Preveč ‘mene’ je vzel. Priznam, naredila sem veliko napako. Kar pa se pritiskov tiče, so bili obojestranski. Ljubila sva se, živela v oblakih ter sanjala o srečni mirni prihodnosti ter vedno več časa želela preživeti skupaj. Ker je pa bilo treba stopiti na trda tla, on temu enostavno ni ali pa noče biti kos. Eni so pač taki, vendar taki res niso zame. Sedaj je treba preboleti, izbrisati želje po skupni prihodnosti. Hudo je. Trudim se, da to praznino zapolnim z ljubeznijo do otrok. Sem še čist na začetku in vem, da kriz še ni konec. Šele začele so se. A vem, da so sedaj odvisne le od mene.

Še enkrat pozdarvljeni,
v svojem srcu veste kaj bi bilo dobro za vas in otroke, a rinete z glavo skozi zid s človekom, ki vam v realnosti ne more ponuditi tistega kar potrebujete in o čimer sta oba na žalost le sanjala…vajine sanje o skupni srečni prihodnosti so bile beg pred preteklima neuspešnima zakonoma. V vsaki zvezi pride najprej do težav med partnerjema in potem šele do iskanja partnerjev zunaj zveze…najprej je treba pripeljati eno obdobje življenja do konca, razčistiti kaj je bilo v prejšnji zvezi narobe, kakšno vlogo ste odigrali v njej vi in kakšno vaš partner, nato pa zaživeti na novo, zaživeti za sebe in samostojno….in šele čez čas, ko sami stojimo na trdnih tleh in se v življenju počutimo varne, pomirjene in zadovoljne daljše časovno obdobje, šele takrat smo zreli za sklepanje novih vezi z nasprotnim spolom in za postavljanje zdravih temeljev za novo zvezo…spoštovani, še enkrat si preberite odgovor od mm, ker je zadel v bistvo. Želim vam veliko moči in ljubezni za sebe in za vaše otroke.

LP, Mavrica