Spoznala sva se pred letom in pol v službi. Prvi pogled in stisk roke je bil usoden – v trenutku sva si bila všeč. Vsak dan je prihajal k meni, nasmejan s čarobnim pogledom in počasi mi je dokončno ukradel srce. Sam mi je nekajkrat namignil, kaj čuti do mene, pa tudi njegovi pogledi in obnašanje so mi dali vedeti, da sva na isti valovni dolžini. Kaj kmalu je bilo jasno, da sva zaljubljena. Najini pogledi povedo vse in se razumeva brez besed. V službi me vsak dan pride pozdraviti, po vikendu ali dopustu sem prva, ki me obišče. Veliko se pogovarjava, imava veliko skupnih točk, uživava v istih stvareh, se smejeva skupaj. Srečna sva vsak trenutek, ki ga preživiva skupaj. Moram povedati, da praktično vse naredi on – pride k meni, me pokliče, mi reče toplo besedo, vedno najde izgovor, da se oglasi, čeprav včasih izpade prav nerodno v službi – predvsem za njega. V odnosu z drugimi sodelavkami mi vedno posveča posebno pozornost. Sama ga ljubim že dalj časa. V bistvu je moški mojih sanj.

Zdaj pa tisto drugo: sva srednjih let, na žalost sva oba vezana, najini življenji sta precej zakomplicirani. Hrepeniva po bližini eden drugega, a spoštujeva drug drugega. V tem času se nisva niti dotikala, kot da se bojiva nekontrolirane reakcije. Najini pogovori so polni nežnosti in včasih mi zadostuje že njegov pogled, ki mi polepša dan. Je vsa moja energija. Včasih v družbi ujamem njegov pogled, poln hrepenenja.
Sprašujem se, če zaljubljenost lahko traja tako doglo? Spogledovanja se naveličaš, če bi želel avanturo bi verjetno že zdavnaj vrgel puško v koruzo, ali ne? Moram tudi povedati, da ga nisem vzpodbujala, toda moj pogled ni nikoli lagal.
Mislim, da je to ljubezen – pa vi?

To je še daleč od ljubezni – sta le zaljubljena, kar mine v zelo različnem časovnem obdobju. Človek je lahko dolga leta zaljubljen tako kot vidva, ker nimata možnosti za razvoj ljubezni. Najbrž nima smisla da ti govorim še kaj naprej, saj mi tako ne boš verjela. Na koncu bo zelo bolelo, podrlo pa se ti bo tudi na drugih frontah.

Draga Zelena, nekaj zelo podobnega, se je meni dogajalo pred malo več kot dvema letoma, samo s to razliko, da sva po pol leta pozornosti, lepih besed in želja, tudi v mojem primeru je bilo tako, da je bil vedno on tisti, ki je klical, spraševal po počutju, ko je bil kakšen dan službeno odsoten, ali je šel na dopust, mi je vedno povedal, koliko časa ga ne bo, tudi z dopusta je klical, in seveda rezultat njegovega prizadevanja se je končal v postelji. Potem je kakšnega pol leta še bolj pogosto klical, še bolj želel moje bližine, toliko časa, da sem postala popolnoma zasvojena z njim. Ko je opazil, da sem čisto nemočna, in da ga pogrešam, če ga nekaj dni ne vidim ali slišim, se je počasi začel vleči nazaj. Danes, po vsem tem času, sem čisto na tleh. Zelo poredko me pokliče, nič več ga ne zanima kako se počutim, včasih izgine za par tednov, ko se vrne običajno pride k meni, ne pogovarjava se skoraj ničesar več, samo oaljšati se pride, potem pa zopet izgine.

Moram ti povedati, da nisem več mlada, in nikakor ne morem razumeti, da se ne uspem izvleči iz situacije, ki me enostavno uničuje, saj je življenje izgubilo vsak smisel, odkar se je začelo to oddaljevanje, še nisem bila vesela nobenega dne, slabo spim, tudi shujšala sem. Kljub temu, da vem kaj se dogaja, ne zmorem moči, kljub temu, da sem si že neštetokrat obljubila, da ko pokliče, da ga bom zavrnila, pa takrat enostavno pozabim na vse bolečine in obljube, ki sem jih dala sebi, da končam to trpljenje, ki nikomur ne koristi.

To ti pišem za to, ker je tvoja zgodba skoraj na las podobna moji, in podobne stvari, se tudi podobno končajo. Ker mislim, da želita tudi vidva oba ohraniti svoj zakon, potem ti, če se odločiš iti do konca, po določenem času bolečine in pretvarjanja doma ne bo manjkalo. Verjemi, da bolečina traja mnogo dlje, kot tisti trenutki ukradene sreče.

lp

Nekaj še moram dodati: sva odrasla, čustveno zrela človeka, oba sva na vodstvenih položajih v podjetju. Vem, da je pošten človek in vem kaj preberem v njegovih očeh. Ko sva se spoznala sem bila kar okrogla, medtem sem shujšala in sem danes postavna in izžarevam samozavest (pa ne samo zaradi njega – sem zelo pozitiven človek). Vsi tisti, ki se jim prej leta nisem zdela zanimiva se sedaj sučejo okrog mene, medtem ko me je on v prvem trenutku sprejel takšno kot sem bila!
On ni poročen, živi v izvenzakonski skupnosti, jaz pa sem, a je to zakon na papirju, kajti v teh letih sem dala skozi toliko ponižanj, da me nič več ne boli.
Sama sem se trudila in se naučila preživeti težke čase. Nisem oseba, ki bi zbezljala kar v tri dni – je pa to moški, ki ga nesebično ljubim. Če se najin odnos ne bo več razvijal bom to pač morala sprejeti – tako ali drugače.

Povejte mi, zakaj pa se poročeni in vezani ne bi mogli zaljubiti, pustiti, da se ljubezen razvije in začeti znova?

Morda je pa bila napaka, da sem tukaj to zapisala – a nekomu sem pač morala povedati ……….

če imaš ti zakon na papirju, on pa sploh ni poročen, ne razumem, zakaj se ne potrudita in od pogledov zadevo premakneta naprej?

Zelena, če si me razumela. da se odrasli, poročeni ne smejo zaljubiti, potem ti moram povedati, da sva bila v mojem primeru oba poročena, oba že zelo odrasla, na zunaj zelo odgovorna, nihče ni vedel za najino vezo.

Je pa tako, da ko se stvari razvijejo tako daleč, da nehamo razmišljati o tem, ali bi, ali nebi, se zgodi kar se je pač tako dolgo pripravljalo, v nekem trenutku neplanirano, spontano, takrat se tudi vprašanje, kakšne bodo posledice nekam skrije, pojavi pa se sigurno nekoč, včasih prej, v nekaterih primerih kasneje. Zato pa si izjave, kot jih velikokrat zasledim na forumu, ko nekateri izjavljajo, “to pa jaz nebi nikoli naredila”, razlagam tako, da pač niso nikoli doživeli tega, kar nekateri tako obsojajo.

lp

Draga Zelena!

Ljudje v življenju potrebujemo ljubezen. Ko je doma začne zmankovati, postanemo bolj “dojemljivi” drugje in če takrat na našo pot stopi kdo, ki nam zna dati tiste prijetne trenutke ščemenja pri srcu in nepopisno bližino, se nam zgodi ljubezen (ali zaljubjenost ali kakor koli že to imenujemo).

Če sta oba pripravljena pustit staro življenje za seboj, ne izgubljajta trenutka. Kako škoda je spustit iz rok srečo in kako redko najdemo nekoga, do katerega globoko čutimo.

Če nista, oz. če en od vaju ni, pa nikar ne pogljabljajta vajinih odnosov, vajinega druženja. Ker jih s časoma človek več ne more nadzirati. “Stvari”, nakopičena energija lahko izbruhne tam in takrat, ko je najmanj željeno. Takrat je sladko, potem pa boli, boli in še enkrat boli.
In težko je živet dalje doma, pustit vse skupaj pa tudi ni enostavno. In v svojem srcu nosit nekoga drugega.
Tako življenje je težko živeti.

Verjami, ni malo ljudi, ki nas valovi življenja v srednjih letih premetavajo zdaj gor, zdaj dol. Pogumne čaka morebiti sreča, strahopetce pa najbrž na nekem nivoju “sobivanje” doma in hrepeneča duša v žalostnem telesu.
Vso srečo!

Recimo, da imam podobren primer… ali pa tudo ne no. Jasz še zdaleč nisem poročena seveda,sem še zelo mlada, ampak mi je tudi všeč sodelavec, ki je zelo prijazen in vse… vendar jaz si niti ne znam razlagat, če sem mu prav všeč ali ne. Ko moški ne naredi koraka naprej, čeprav vidi, da ima vse šanse, je adijo vse skupaj po mojem. Ali? Sej še sama ne vem, kakšen je recept, da nekaj uspe, kako veš kdaj kako in zakaj in čemu…

Iris, ta tip je očitno neke vrste kreten ali kako bi se reklo. Bi si mu zanimiva samo tako dolgo, dokler si bila še nova, neraziskana, ko je videl, da te ima na pladnju, pa konec. Takih tipi so za mene slabiči. In najhuje je, ko jih je vedno več se mi zdi. Nikoli ne veš, kej te tak čaka. Je lahko tako pozoren, potrpežljiv itd., pa te na koncu tako zjebe…pardon izrazu :-/

A je sploh možno najt pošteneg, zvestega, pametnega in zrelega moškega, ki bi znal imeti žensko rad takšno kot je tudi, ko ni več sveže in vse še novo? Se mi zdi, da bi se morale ženske znova in znova nekaj dokazovat, da smo sploh zanimive.

Ponavadi, če ljubezen ni realizirana, lahko traja leta. Če bi zares zaživela skupaj, bi se videlo, kaj je to. Morda pa le je ljubezen, kdo ve.

eto, jaz mislim enako. dokler človeka ne spoznaš kot partnerja in kot celoto, lahko to traja tudi celo življenje, ker ne poznaš njegovih napak. če pa so z nekom enmkrat dejansko skupaj, pa ga spoznaš in veliko možnosti obstaja, da ugotoviš, da ti sploh ne paše.

Ej, lina, sem že omenila, da imava oba kar zakomplicirano življenje, imava še nedorasle otroke, poleg tega je moj mož zelo maščevalen, nenehno grozi, da če bom šla, bo pognal hišo v zrak in podobno in tudi iz tega razloga držim najin odnos na dostojni razdalji, ker želim, da se otroci vsaj izšolajo. Srečna sem že ko pride, da se pogovoriva, da se skupaj smejiva – v bistvu sem sama postavila to mejo. Dobro se bereva in čas bo pokazal ali je to to. Toliko mi pomeni njegova bližina, da se bojim pokvariti ta odnos; potrebujem pogum tudi za to, da ko on naredi tisti korak naprej, da ga jaz sprejmem. Doslej sem vedno potegnila črto.

Ma daj, prosim te, pognal bo hišo v zrak, ja in??? A to se pa dan danes naredi kar tako al kaj??? Nehaj se slepiti, ženska, zbudi se!! Ne zamujaj nečesa zaradi posesivnega moža. Kar se pa otrok tiče, povsod se navadijo. Kdaj pa boš živela, če ne zdaj? Samo eno življenje imaš in vso pravico imaš biti srečna!!!!
Želim ti/vama srečo in veliko prijetnih trenutkov, ne dovoli pa, da bi ti jih vzel nekdo, ki mu nič ne pomeniš (v tem primeru tvoj mož).

Zelena,

časa imaš več, kot dovolj. vsak trenutek je lahko večnost – zakaj bi hitela? če si ob pogovoru in zaupnosti z njim srečna, je to ta hip to. korak dalje… te bo poklical sam.
zakaj bi se človek oklepal nečesa, kar ne živi več in dovolil, da gre mimo nekaj lepega, iskrenega? zaupaj si… sebi, svojim občutjem. včasih ljudje pač ne znamo pogledati skozi prizmo svetlobe, pač pa naša stališča narekujejo slabe izkušnje.
vse lepo ti želim.

Draga, zelena

Vem, da ti ne bom nič koristnega napisala ampak vseeno…..
Imam takšen občutek kot ga je malo omenila Iris. Ko boš z tem partnerjem malo prespala skupaj v postelji, boš videla, da se te bo počasi pričel izogibati. Verjemi mi, ker moški so skoraj vsi enaki.

Moj primer:
Tudi jaz in eden moj bivši sva bila v zelo zrelih letih. Ko je on videl, da sem jaz nora nanj, najprej me je pričel izkoriščati, nato še pa še itd. Ko sem pa jaz bila v finančni stiski in sem si takrat kupila nov avto, od takrat ni bilo ne duha ne sluha o njem.
Presnetiiiiiiiii PRASECCCCCCCC!!!
Šele sedaj mi pride na misel, zakaj sem bila tako nora. Nora kot NOČ. Kupovala sem mu oblačila, ko sem imela rojstni dan sem ga peljala v taboljši hotel na večerjo, zadnje tolarčke sem odštela, on pa zame ni reskiral niti ene gnile vrtnice!!!

LP, pamet v glavo in ne bodi nora kot sem bila jaz!

Naj ga bo sram!!! Vse ga bo še doletelo. Bila sem ga klicarila domov in na mobi in se sploh ni oglaševal, vedno je bil nekje na terenu, ali mu je mobitel padel po stopnicah ali, ali in tralala. Bil je, bogu iza nogu……..
Takoj čez 14 dni sem ga prenehala klicariti in sem si zamenjala mobi št. in že dobrih šest let se nisva ne videla in ne slišala, in ti povem, da ga sploh ne pogrešam, oz. bolj sem ga zasovražila, ker vem kako se je grdo poigraval z mano.
Vse se vrača vse se plača. Vsaka šiba je za rit prav.

Hočem ti to povedati, da je vse lepo in prav dokler nisi z njim v postelji in eden drugega se naveličata in nato reče ADIO MARE!!!!
In ga NI!!!

Kakorkoli že bo in kako se bo razpletlo je vajina stvar samo ne misli si, da sta čustveno zrela človeka. Daleč od tega! Čustvena zrelost in položaj v službi nimata nič skupnega. Moška pozornost in razumevanje ter hrepeneči pogledi pa bodo trajali dokler ne boš skočila z njim med rjuhe. če bi bila čustveno zrela bi to vedela. Predlagaj mu, da se ločiš in zaživiš z njim, ki te ljubi, boš videla kako hitro bo postal nerazumevajoč!

Oj, Alice, ti si šele čustveno nezrela! Gojiva podobna čustva in s takim predlogom, ki bolj zgleda kot neki ultimat, bi morda – pravim morda! – izgubila prijatelja, ki me vsak dan razveseli, če ne druga z nasmehom, da poklepetava, premlejeva dnevne opravke, pove vic, v bistvu mi daje energijo in mi zelo veliko pomeni!
Kdo pa je rekel, da želim z njim med rjuhe?
Saj to je ravno to – potrebujeva drug drugega, čas ki ga preživiva skupaj naju osreči, zato ne želim izgubiti tega prijateljstva, čas pa bo prinesel svoje v katerikoli smeri že!

Sicer je pa ta forum naslovljen Čustvena inteligenca – saj veš kaj to pomeni, kajne, Alice?

zakaj pol pises na forum… nared to kar mislis…kaj te brigajo ta mnenja tle gor….

Sama sem več kot srednjih let in te zelo dobro razumem.
Obdrži to čemur praviš ljubezen, naj te poživlja.
Jaz temu pravim sol, ko postane življenje rahlo neslano.
Saj nikomur ne škodiš. Poskusi da ti stvari ne uidejo iz rok.
Saj te bo minilo slej ko prej in bo le še žgečkljiv spomin.
Da se ne boš kesala, ko bo prepozno. Pretehtaj pluse in minuse. Koliko ti pomeni zakon, koliko njemu. Na tehtnici imaš veliko!

Moški so prasci, sebični, nezreli, hočejo samo seks…Zakaj se zaljubljate v takšne moške, bi bilo po moje se pametno malo vprašat. Sama sem se vprašala pred nekaj leti…in našla odgovor…Ker je bilo z mano tut nekaj hudo narobe! Ker sem sama potrebovala nekoga takšnega…Preveč za razlagat…Preberte si rajši kako knjigo na to temo (Najina ljubezen, Formule ljubezni, Ženske, ki preveč ljubijo)…ali pa se pogovorite z nekom, ki ima kej pojma o tem…p o možnosti s psihologom ali psihoterapevtom…
Vso srečo pri iskanju…pa ne partnerja, ampak same sebe najprej…