Meni se to že vleče enih 15 let,sedaj sem pa z živci čisto na koncu. Mojega sedanjega moža sem spoznala v takratni službi pred 20 leti. Vse lepo in prav,zaljubljenost in ostalo kar spada zraven. Potem se je pa začelo: njegova mama je svetnica, jaz nisem vredna nič. Meni je prekipelo in sem ga pustila. Njega je to ful prizadelo,bil je na robu samomora. Meni se je zasmilil. Lahko rečem,da je takrat odnos do mene spremenil,na boljše.Toda problemi so ze začeli kopičiti. Prišel je otrok,on ga obožuje in zopet je prišla njegova mamica vmes. Pazila nama je otroka,ker nisva imela varstava. To so bila peklenska leta. Nič nisem smela rečt,bila sem najslabša itd. Meni je prekipelo,najedla sem se tablet in…….on me je rešil.
Njegova mama je takrat odšla in nas odrezala ,kot da nas ni. najbolj me boli,ko se niti malo ne spomni na svojega vnuka. Mož jo še zmeraj zagovarja,jaz pa nimam več moči,da bi se mu postavila po robu.Vmes se nama je rodil še en otrok,ki nama je kasneje umrl. Mene je to dotoklo do konca. Še pred tem,ker nisem bila nič vredna od njega,sem imela pogovor z mojim sodelavcem. Bil je prijeten človek,s svojimi problemi. Pri njemu sem se počutila lepa in zaželjena,pa čeprav med nama ni bilo ničesar,razen par pogovorov ob kavi.Kasneje je umrl v nesreči. To me je vrglo iz tira. Prvič sem doživela,da je umrl človek,ki sem ga kar dobro poznala.No potem čez dve leti mi je še umrl otrok,ne morem vam opisati kaj vse sem preživljala ta čas.Tisto obdobje,ko nama je umrlo dete naju je zelo povezalo. Čez dobro leto sem zopet zanosila in dosti prezgodaj rodila še enga otroka,ki na srečo ni umrl . Z otrokom sem bila skoraj tri mesece v LJ. v tem času je moj mož izvedel,da sem šla pred petimi leti z pokojnim sodelavcem nekajkrat na kavo. vprašal me je,če sem ga varala. Jaz sem mu odgovorila po pravici,da ne,ker ga res nisem.
Najin odnos pa od takrat tone samo navzdol. Sploh ne spiva več skupaj,največkrat se skregava zaradi mojih sorodnikov,ki mu grejo na živce. In res ne vidim več smisla v najinem skupnem življenju. Otroci mu pomenijo največ na svetu,do mene pa nima nikakršnega odnosa. hudo mi je,prejokam cele noči in kar je še najslabše, začela sem piti. vem,da škodim sama sebi,toda ne morem si pomagati,ker uteho najdem samo v alkoholu. Ljubim svoja otroka,brezmejno,toda moža….po pravici povedano ne vem.
Hvala za odgovore.

Ojejej! Saj prav, da mu otroci pomenijo vse, ampak to naj dokaže tako, da naredi toplo družinsko vzdušje. Največ, kar moški lahko lepega in dobrega stori za svoje otroke, je, da ljubi njihovo mamo.

Alkohol ti zadev ne bo rešil (pa da se malo pošalim, mleko jih tudi ne).

Poskusi se pogovoriti z možem. Povej mu vse, kar ti leži na duši, govori o sebi in ne obtožuj njega.
Po njegovem odzivu boš najbrž spoznala, kaj moraš storiti.
Nič nisi omenila fizičnega nasilja, predvidevam pa, da med vama ni več topline in spoštovanja.
Če boš- ali si že- spoznala, da moraš prekiniti ta odnos, STORI TO.
Zberi svoje moči in naredi, kar se tebi zdi dobro zate in za otroke.
Pa hitro, ker če se boš zapila, ne boš mogla niti zase več skrbeti.

Ne, pijače pa ne!! OK, imaš težave z možem, imaš zoprno taščo (pa ja ne misliš, da si edina), huda nesreča te je doletela s smrtjo otroka, res res hudo – a ej, kaj je postalo sedaj s tabo – postala si mati pijanka!!!!

Oprosti za burno reakcijo, a poznam primer, kar na bruhanje mi je šla, tista ženska…………..dva otroka, mož pijanec, a tak dobrodušen neškodljiv, ona pa začela udarno piti. Koliko gorja je prinesla svojim otrokom, koliko sramote, ponižanja…………pijača te nese v to, to je res zlo.

Prosim, v dobro tvojih otrok, nehaj s pijačo! Z možem rešuj odnos, a ne išči rešitve v omami. Čez deset let boš še vedno v zakonu, zoprna tašča bo še vedno nekje, le ti boš vmes propadla tako, da se bodo vsi obračali stran od tebe……….

Težke preizkušnje so za vami in tudi prihodnost je polna izzivov. Verjamem, da ste utrujeni od vsega in ne vidite več prave poti. A vedite, da ste vi tisti, ki ste odgovorni za svoje življenje, imate svobodno voljo in moč odločanja, da stvari spremenite, da zaživite drugače, tako kot si želite. Kako je to, boste morali sami ugotoviti.

Kar pa vam toplo priporočam je, da uteho namesto v alkoholu poiščete v delu na sebi – poiščite kakšno delavnico, program za osebno rast, terapevtsko pomoč … To vam bo lahko dalo tudi moč za naprej. Za začetek priporočam delavnico “Postavitev družine”, kasneje pa morda tudi Šolo čustvene inteligence.

Veliko poguma in moči vam želim!