Zdravo!

mislim, da sem preveč navezana na svoji 2 hčerki. Službi imam od 7 do 15ih in med službo skos mislim nanju. Če je potrebno kdaj potegnit sem zelo nervozna samo zato, ker ne hitim takoj k njima. drugače sem non stop z njima. Ko smo imeli inventuro čez vikend sploh nisem morala razmišljat, ker sem samo študirala, kako bi bila doma z njima…nikamor ne grem brez njiju.
kaj je narobe z mano. To me ubija…tudi v službi se ne morem zbrati…

si sama zanju, imaš partnerja?

imam partnerja, starše. Vem da je problem v meni, a kako naj se prepričam?

Mogoče bi bilo dobro, če bi spet začela malo bolj ljubiti svojega moža.

Kolko pa sta stari?

Se ne počutita okupirano, ker si skoz z njima? Kaj pravi na to mož, se ne počuti zapostavljenega?

To je res že malo bolano, no vsaj ok, da se zavedaš….. pojdi k psihologu.. Pogovori se z možem…

dobro je, da se zavedaš, da pretiravaš. To je že prvi korak, a ne? In kadar človek pretirava v eno smer, najbrž pred nečem pomalem beži. Pred čem ti? Morda bi res lahko malo bolj pomislila na moža, okrepila družabno življenje, končala stvari, ki si jih nekoč odprla, pa ne zaprla.
Saj veš, vse ima neko zdravo mero. Tudi za hčerke ni dobro, da si dobesedno obsedena z njimi.
LP!

zavedej se da jim tako dogloročno zelo škoduješ!!!
otroci niso naša last in nikoli ne bojo in na svet jih ne damo zato, da nam delajo družbo!to je egoizem. lastne frustracije,nerazumevanja v partnerstvu, strahove in itd..prenašamo na svoje otroke, kar je zelo napačno.
poznam punco ki jo je mama dobesedno priklenila nase (brez moža,..).predolgo da natačno opišem vse njene strahove in itd..vglavnem ta puca je danes stara 25let in živi po mojem katastrofalno življenje, nikamor ne gre ,skozi doma, nikoli ni imela partnerja, še faks je pustila ker ni zdržala brez doma..samo predstavljaj si kaj bo iz nje čez nekaj let!