Kolikokrat slišimo: tudi zate bo posijal sončni žarek ali nekaj v tem smislu… To veliko razmišljam zadnje čase. Sredi polomije svojega odnosa, za katerega sem verjela, da je za vse življenje, ugotavljam, da vedno v odnosih trpim. Že dolga leta. Dostikrat se sploh ni začelo in sem hrepenela, predvsem v mlajših letih. Kasneje sicer nisem imela veliko partnerjev, toda v vsak odnos sem pristopila zares. Vedno se je boleče končalo. Pa sem prijazna, razumevajoča, se znam prilagajati… imam pa tudi napake, jasno. In teh očitno nobeden ne zdrži. Morda ne niti napak, ampak vzdušja, ki se pojavi v odnosu na podlagi občutij, ki jih oba prineseta v odnos.

Seveda, marsikaj sem se naučila, spoznala, se spremenila oz. se vsaj trudila spremeniti, če sem verjela, da bo to bolje za odnos. Hočem reči, mislim, da nisem odvisna od odnosov. Čustveno življenje znam živeti tudi samostojno. Ravno zato sem se podala v svet partnerstva samo takrat, ko sem se z nekom ujela na tistih ravneh, ki so meni bistvene. Ampak kljub temu se konča.

Veliko sem naštudirala o medsebojnih odnosih, jasno mi je, da se medsebojno privlačijo določeni tipi ljudi. Če pogledam malo bolj pesimistično – tisti, ki se najbolj ranijo in če pogledam optimistično – tisti, pri katerih lahko napreduješ kot osebnost predvsem v čustvenem in duhovnem smislu. Ampak moj partner tega (dela na sebi, napredka?) enostavno ne zdrži oz. ga preloži name kot krivca za hudo.

Ali je treba biti res površinski, da lahko v odnosu funkcioniraš?
Ali je po letih poskušanja to vzeti kot znamenje, da človek ni rojen za odnos?

sama,

Malo niže na tem forumu je ena tema “prava ljubezen”. Preberi si jo. Predvsem tisto, ko je ena punca napisala nasvet starih babic, ki pravi nekako takole: “vedno je bolje, če moški ljubi bolj kot ženska”.
Ta stavek mi zelo odmeva v glavi zadnje dni, ker po mojem odkriva bistvo uspeha v ljubezni.
Pravijo, da morajo za uspeh v ljubezni oz. zvezi biti čustva obeh nekje na isti ravni. To je sicer mogoče v teoriji, v praksi pa ne, ker je vedno nekdo, ki ljubi bolj. In tukaj je ključ vsega. Če ljubi ženska bolj moškega, kot on njo, zveza ne bo uspela. Ne bo uspela zato, ker ženska ne bo dobivala nazaj tistega, kar daje moškemu.
Uspe pa lahko, če je obratno. Če je moški tisti, ki ljubi bolj njo, kot pa ona njega. Ker samo takrat bo fant dovolj “aktiven”, pozoren, nežen, itd.

Napisala si, da si dosti študirala medsebojne odnose, itd. To je vse lepo in prav, mene tudi zanima to področje, ampak nad stavkom “bolje je, če moški ljubi bolj kot ženska” sem tako navdušen, da mi pove več, kot vse knjige.

In če malo bolje pomislim, med prijatelji, znanci, itd. katere zveze so uspele in katere ne, pridem res do zaključka, da so uspele samo tiste, kjer je ona več pomenila njemu, kot pa on njej. Da je moški dajal, ona je pa sprejemala in dajala ljubezen nazaj. Kadarkoli je bilo obratno, je šla zveza kar hitro po gobe.
Mogoče sem malo skrenil s teme, ampak vseeno.

Ni treba bit površinski, da lahko v odnosu funkcioniraš. Moraš samo najti moškega, ki te bo imel bolj rad, kot pa ti njega. Da bo on nekako vodil vse skupaj. Kje pa takega moškega najti, je pa čisto drugo vprašanje… :)))

LP, Mel

Ne me narobe razumet, ampak malo sem skeptična glede nasvetov iz knjig – spomne me na Bridget Jones ;-))) Pa ne zameri, prav?

V bistvu je treba čim manj komplicirat, iskat podtone itn. Dejstvo je, da smo si moški in ženske različni. In pika. To je treba sprejeti in sprejeti tudi dejstvo, da se ljudje mogoče prilagajamo, spreminjamo pa ne.

Moj mož po 20 letih poznanstva še vedno ne dojema, da sem v bistvu romantična duša, ki bi jo šopek rožic ganil ….. a ne bo nič s tem, ker mi je pojasnil, da se ob tem počuti bebavo in da to itak počenjajo samo švalerji, ki igrajo na preizkušene finte. Pravi moški tega ne počne (razen če je rojstni dan ali 8.marec)………..in kaj naj zdaj, težim mu 20 let? kadar se zaciklava v krizo, se probava odciklat, včasih mukotrpno, meni zelo pomaga trezni nasvet prijateljice in življenje gre naprej. Za kar sva pa res skrbela, je to, da ima najino življenje nek smisel, napredek, “da se dogaja”: Neumne stvari, vesele stvari, vsako leto kaj – nov avto, selitev, potovanje, nova sluzba, otrok, selitev, skupna rekreacija …. greva naprej. Pari, ki sva jih skozi leta videla, da so šli narazen, so se povečini nekje zaciklali v nek vsakdan, monotonijo, kot da so pri 30ih stari 60 let. Treba je stvari poživiti, poganjati. S pravim tempom in v pravo smer, a mora iti nekam.
Vse to ti pišem, če ti kaj pomaga, če ne, preskoči. Poimaga pa naj ti v naslednji zvezi, ker ne obupaj, glavo gor in naprej, do naslednje ljubezni! Zakaj trpeti in zakaj vstopati tako resno v odnos? Neee. Idealno bi bilo uresničiti Melov nasvet, vsekakor pa začni brez strahu, brez prevelikih pričakovanj, naj raste, se razvija in cveti! In naj se dogaja.
Veliko sreče!!

Mel pohvalno. In da to napiše moški. Tvoje razmišljanje mi je všeč, ker nikoli nisem premišljevala na ta način. Da mora moški bolj ljubiti kot ženska? Zame je to nekaj novega. Sama osebno sem se večkrat opekla, pa vendar nisem nikoli premišljevala o tem. Mislila sem, da vse vem. Pa ne samo iz knjig, tudi iz lastnih ljubezenskih polomij. Dobesedno polomij. Vedno sem bila jaz tista, ki sem dajala preveč ljubezni. Moške to prestraši. Ne morete sprejeti, da ste deležni velike ljubezni. Nas ženske to osrečuje, vas pa očitno čisto zmede. Bojite se resne zveze, morda zakona, kaj pa vem. Ne bom napisala, da nisem spoznala moškega, ki bi me imel raje, kot jaz njega. Na moč sem bila počaščena in hkrati ne vem, nisem se zbala njegove ljubzeni. Zbala sem se sama sebe. Ni se mi zdel več zanimiv, ker se vedno zapičim v stvari, ki so mi nedosegljive. On pa je bil tako dober in ravno zato me je odbijal. Ovijala bi ga lahko okoli prsta ene roke. Ljubezen do njega je izpuhtela. Je to to? Da se mečemo ob tla ravno za nekoga, ki ga definitivno ne moremo dobiti, imeti? Nas podžiga taka ljubzen? Ko se spomnim nazaj, vem kako podlo in grdo sem ravnala do tega moškega. Skrušen je trpel mojo zavrnitev. In tisočkrat za tem, sem šele videla, kakšen je občutek zavrnitve. Kako boleč, ker sem ga doživljala, ko so me drugi moški ali zavrnili, ali pa mi niso vračali ljubezni. Zadnji me je prevaral in si našel drugo. Od besa in bolečine, se še danes pobiram. Našel si je ločenko s tremi otroci. Maljšo, lepšo. In ravno to ne morem preboleti. Bi mu odprostila, če bi našel samsko. Tako pa…ah, tako pa se mi je življenje zakopliciralo in postavilo na glavo.
Veš Sama, nisi edina. Redko kdo si v življenju najde pravo ljubezen. Večinoma samo trpimo in iščemo vedno znova. Ravno zato, je enkratna taka ljubezen dveh, ki pretrpi vse ovire in se obdrži navkljb vsem življenskim problemom. Nekatere trajajo resnično do groba. Take ljudi lahko samo občudujemo.

Ves na kaj sedaj pomislim,moja stara mama je super kuhala krompirjevo juho,ki je bila svetovna?vprasala sem njo za recept,njen odgovor je bil,skuhala sem njo vedno malo premalo.Zato je bila njena juha tako zazelena,upam,da razumes,kaj sem ti hotela z tem povedat.
Daj moskim vedno malo manj,kot ti oni dajo,ker moski so po naravi jagri,manj njim das,ves ti dajo.

Bodi kot ta juha,vse kar naredis,naredi dobro,super,ampak v mali dozi.lp

Andi, s tvojo trditvijo, da bi te bolelo manj, če bi dobil samsko, se pa nebi strinjala. Ne moreš si misliti, kako šele boli, če dobi starejšo od tebe in od sebe, pa ne samo leto ali dve. Potem se šele začneš spraševati kaj je s teboj narobe.

Ne vem Teja, resnično ne vem, kaj je huje. Zavrnitev je sama po sebi huda. Varanje ali prevaranje pa je najbolj podlo dejanje, ki ga lahko človek stori, ne glede na leta. Za to ni opravičila. Saj una tretja oseba v biti ni nič kriva, pa če je samska, poročena, mlajša, strarejša…ko sem bom s tem spijaznila, mi bo lažje. Trenutno razmišljam na ta način, da ima pač vsak človek v življenju svojo svobodo in svoje želje, nikogar ne morem prisiliti, da bi me imel rad. To, da si najde drugo je pač njegova osebna odločitev, ki jo razumem. Ne razumem pa tega, da človek ni takrat toliko odkrit, da bi to povedal. Potem bi lažje razumela, ne pa, da naredi to na skrivaj in s tem prevara mene. To pa mu ne oprostim, žal.

tanja,

Delno ti dam prav. Ampak to, kar si napisala ti, to ni ljubezen. To je igra s čustvi. Ti ne smeš moškemu nalašč dajat manj, da bo on tebi dal več. Ker na ta način izsiljuješ…. ti moškega bolj siliš, da se bo potrudil. To pa nima z ljubeznijo nobene zveze. Dolgoročno pelje to v katastrofo. Ker ti se boš vedno držala čustveno nazaj, nikoli ne boš čustveno zaživela v vsem sijaju, ki ga premoreš, iz moškega boš pa nekaj silila. Čustveno bosta s takimi igricami oba zelo revna.

Kjuč uspeha je nekje drugje. In sicer, če te moški ljubi, bo sam od sebe dal več, kot pa ti njemu. Ne bo ga treba čisto nič silit. Ne bo ti treba nalašč dajat manj, da boš dobila več. On ti bo sam dal več, kot pa ti njemu. Ker te ljubi. In to je to. To je ljubezen. Ko daš vse, dobiš pa še več. :)))

Ne pa neke čustvene igrice v stilu: “Zdej mu bom pa nalašč dala manj, da bom dobila več”. To ni nič. Kaj šele ljubezen.

LP, Mel

Sama, mogoče pa preveč “delaš” na odnosih.
Moški ne prenesejo nekega pametovanja in gradnje v odnosih ipd- kar je še pač te navlake v ženskih možganih. Moški so bolj spontani in funkcionirajo bolj od danes na jutri.
Ne izbiraj partnerjev po tehtnem premisleku in ne išči globokih čustev (ta pridejo same od sebe, po nekem obdobju), enostavno se prepusti metuljčkom v trebuhu in bodi bolj sproščena!
Veliko sreče!

Včeraj sem prebrala knjigo od Dese Muck: PANIKA. Lahko mirno napišem, da tako zanimive knjige, napisane v duhovitem in inteligentnem slogu že dolgo nisem brala. Zakaj vam to pišem? Vredna je branja, ker je meni definitivno odgovorila na marsikatero vprašanje, ki si jih zastavljamo tukaj gori. Medčloveški odnosi, odnos moški, ženska, zaljubljenost do onemoglosti in neverjetne zdrave človeške logike o vsem in vseh. Zakaj moški drugače čustvujejo kot me, zakaj je njim pogovor pomemben ali ne in zakaj smo me ženske preveč obremenjene in zasvojene z odnosi, Desa tako odkrito in spontano zna napisati. Razdvojenost odnosov in zakaj do njih pride ima toliko odtenkov, vzrokov in posledic. Samo mi sami pri sebi vemo, kaj je v določenem trenutku prav in kaj ne. Globoko bi se morali zamisliti nad našimi dejanji, nad našimi čustvi in kako jih kažemo in razdajamo ljudem. Kaj je v življenju smisel in kaj ne, lahko ugoti v biti vsak sam. Ne bom pisala, da mi je knjiga spremenila življenje. Mi ga ne more. Spremenim se lahko samo sama s sojo drugačno miselnostjo. Ženske resnično preveč čustveno jemljeno vse in zato trpimo. Zasvojene smo z odnosom do moških, obremenjene s svojo čutnostjo in za nameček vsega naj bi bile še lepe in pametne. Pa kako? Saj nismo nadzemeljska bitja. Kako naj celo življenje pidenamo moške, jim strežemo, jih ljubimo, pa po drugi strani naj bomo vse to kar moški želite? Nemogoče. V tem ne razumem moškega sveta. Moški je lahko tudi grd in zavaljen, pa se še sekirana ne. Lahko popiva, vara, je prostaški in ne vem kakšen kreten, pa bo v očeh ženske ljubljen. Me pa naj bomo angeli? Povejte moški kako? Kako naj se ne obremenjujemo z vami, ko pa ste vi večni otroci?
Sori, Sama, ne želim ti uničit teme. Želim ti samo povedati, da je nemogoče biti popolen v očeh moškega. Včasih je bolje biti sam. Manj naporno je. Nikomur se ni potrebno podrejat in metat pod noge.

Ker se moški, ki so bili povabljeni na razgovor, ne oglašajo kaj dosti, bom jaz napisala nekaj opažanj iz mojih križev in težav z moškimi.

Po mojem že kar dolgem življenju, sem imela, sicer ne veliko, ampak par bolečih izkušenj, iz zadnje se še nisem pobrala in niti približno si ne znam predstavljati, kako se naj izvlečem iz začaranega kroga zasvojenosti. Pri vsakokratni vezi, v to sem sedaj prepričana, da je to v mojem značaju, sem običajno odnesla ta kratko. Ker sem imela v zgodnji mladosti neko nepriljubljeno dogodivščino z moškim, namreč me je napadel neznan moški in ne vem po kakšni sreči mi je uspelo pobegniti, sem do moških že zelo zgodaj dobila nekakšne strah. Da sem koga spustila blizu, sem mu morala prej resnično zaupati, s strahom sem pričakovala vsak nadaljni korak. Tako se je moral vsak kar nekaj časa truditi, da se mi je približal. Potem pa se mi je vedno znova zgodilo, ko sva se toliko zbližala, da sem ga počasi začela ljubiti, se mu brez strahu odpreti, je nekaj časa trajalo zelo lepo druženje. Ko pa je dotični moški sprevidel, da je dosegel, da sem postala zasvojena z njim, se je počasi začel odaljevati. Na koncu sem potem vedno ostala sama, z bolečino, ki ji v začetku ni bilo videti konca, pa mi je sčasoma že nekako uspelo.

Potem je prišlo obdobje, ko sem se poročila, to ni bila ne vem kakšna velika ljubezen, vendar sva se verjetno ravno za to, ker nisva bila pretirano navezana eden na drugega, lepo razumela vrsto let. Ko je pred leti zbolel za boleznijo, ki danes pobere toliko ljudi, rakom, mu niso mogli več pomagati in ostala sem sama. Izgubila sem dobrega moža, res nisva imela razburljivega življenja, sva se pa lepo dopolnjevala.

Takrat, že prvi mesec po moževi smrti, se je od nekje pojavil možev prijatelj, ki prej ni nikoli pokazal za mene nobenega zanimanja, mislim kot žensko, se ponudil, da mi bo nudil tolažbo, pomoč, skratka, da bi mi pomagal preboleti prvo žalost. Ker nisem imela z njim nobenih slabih izkušenj, pa tudi sem bila preveč na tleh, da bi opazila kaj se dogaja, se mu je uspelo z vztrajnostjo in še vedno z nezanimanjem, mislim da se je znal zelo dobro pretvarjati, nekako vriniti v moje življenje. Ko je nekoč zopet prišel ves pozoren, globoko čuteč na obisk, je kar naenkrat začel z drugo taktiko in predno sem se zavedla kaj se dogaja, sva bila že v postelji. Sprva sem bila sama nad seboj zgrožena, da par mesecev po smrti moža počnem stvari, ko bi v resnici morala še žalovati, potem pa mi je z dobrikanjem, lepim, danes mislim strupeno-sladkim govorjenjem uspel dopovedati, da to ni nič takega in da je pač treba živeti naprej.

Jaz zopet nebi bila jaz, če nebi že v kratkem času postala zasvojena do te mere, da nisem mogla misliti na nič drugega kot nanj. Ko pa je to opazil, se je, v začetku skoraj neopazno, začel oddaljevati. Velikokrat se je zgodilo, da je klical da pride, celo ob kateri uri, potem pa ga ob dogovorjeni uri ni bilo, kasneje je poklical, da je bil žal zadržan in da se slišiva ob priliki. Sčasoma pa tudi, ko ga ob dogovorjenem dnevu ni bilo ni nič poklical, samo čez čas se je zopet pojavil. Danes po dveh letih sva že proti koncu, vsaj jaz to čutim, ker se tudi po telefonu ne pogovrjava več, včasih je govoril tudi po pol ure, sedaj samo še občasno pride, ko dobi svoje na hitro oddide, kot da sem ga na silo zvlekla k sebi. Tega resnično ne delam, ker si tudi ne želim, da bi živela skupaj, saj ga preveč poznam, s takim, ki sem ga že tolikokrat ujela na laži, pač nebi mogla živeti.

Kljub vsem tem spoznanjem, se ne morem sprijazniti z ugotovitvijo, da moški, ki so v začetku najbolj vztrajni in ljubeči, potem ko dobijo kar so se namenili, potem tako z lahkoto odidejo. Meni je neznosno hudo ob misli, da ga ne bom več vsaj slišala, saj mi že njegov glas pomeni toliko, da čisto drugače preživim dan, pa čeprav sem si na jasnem, da je to samo zasvojenost, boli pa bolj, kot sem si kdajkoli predstavljala.

Po dolgem času sem si malo olajšala dušo, danes je tako lep dan, meni pa je tako hudo.

lp

mislim, da je problem v tem, da preveč “visiš” da svojem izbranem moškem. Mu ne daš dihat. Ga utesnjuješ. Skratka, pretiravaš. V silni zaljubljenosti dušiš ljubezen.
Saj veš, moški – lovci. Morajo loviti. Nočejo pa biti plen.
Bodi bolj neodvisna, ne pozabi na svoje prijatelje, hobije, cilje. To ga bo prej privlačilo kot odbilo, veš.

Teja,

Moški, ki žensko ljubi, ne bo odšel. Bo ostal. Odšel bo lovec. Ker je dobil, kar je lovil. Med lovci in moškimi, ki znajo ljubit, pa je gromozanska razlika.
Oziroma je razlika samo ena. Prvi bo ostal, drugi pa zbežal po nov plen…

LP, Mel

Bi bilo zanimivo o tem kramljati v živo, ker je tako kompleksna debata, da tule lahko dodam LE kak kanček v morje …

Všeč mi je, ko praviš, da znaš živeti sama in da greš v odnos, ko vidiš, da se ujemata na ravneh, ki so tebi pomembne.

Hkrati pa potem pišeš, da partner dela na sebi ne zdrži.

Vse kar se dogajav odnosu, je stvar naših predstav in podzavestnih vzorcev… in ni se težko zmotit.

Jaz osebno sem zbrala človeka, ki mi je podoben. Začetek je bil tak, kot sem si ga želela – iz prijateljstva. Brez drame, adrenalina, zaljubljanja.
Ker bereš razne stvari o odnosih, predvidevam, da si zasledila, da obstaja tudi kaj drugega, kot je romantična zaljubljenost, kateri po navadi sledi zelo veliko razočaranje… (Trista in Izolda).

Da se nasprotja privlačijo, se meni zdi enostavno smešno.

Torej, če mene vprašaš, se da iz začetka odnosa že marsikaj “napovedati”.

No, marsikdo nadaljuje odnos z igricami, z vsebinami “med vrsticami”, “nedolžnim” špikanjem… skratka se poslužujejo nekih prijemov, ki bi naj odnos delal bolj pikanten.
Tudi to je meni zelo smešno…. drugim se pa lahko zdi tak odnos, ki ga imava midva, dolgočasen… brez dram in adrenalina….

Iskrenost, odkritost je tista, ki tudi drugega partnerja “prisili” v to, da dela na sebi. In če se ga ne dotakne to, kar prihaja iz tvoje notranjosti, potem lahko kaj hitro opaziš, da je človek pač plehek, bog pomagaj.

Toliko zanekrat z moje strani.

Ženske največ delamo/delajo na odnosu takrat, ko nam/jim že vse polzi iz rok. Pol pa v knjižnico, pa gora knjig, pa ne vem kaj še.
Najbolj važno je, da se oba partnerja razvijata kot osebnosti in si zato puščata dovolj svobode, hkrati pa ne začneta živeti en mimo drugega. Tako kot večkrat pravi Primož, pogovor, pogovor, pogovor…
Zelo narobe je tudi to, kar sama prerada počnem, in sicer da imaš v glavi neko sliko kakšen moški bi bil pravi zate in potem poskušaš partnerja spreminjati v to smer-zavestno ali podzavestno.
Kar se pa lovcev tiče, ja pa ena zelo zanimiva stvar. Poznam jih kar nekaj in moram reči, da tisti, ki so spoznali zase pravo osebo, so nehali biti lovci. Drugi, ki pa te sreče niso imeli, pa kar še lovijo. Pa vem, da niso srečni, saj kot vsi drugi iščejo tisto ta pravo!