ali pri 25-ih pristati na psihiatriji ali s tem verjetno končati 7 let zveze??
in to zaradi tretje osebe?? ki mi ni nič??
njegov brat se drogira, krade in včeraj smo celo imeli policijo na vratih – hišna preiskava! ni nobenega miru, živcira me, ker ga moramo pri teh letih živeti, ko bi lahko še on delal in tudi on kaj prispeval k hrani, kurjavi bla, bla, spravlja me ob živce, enkrat bomo vsi naskrali zarad njega, po mojem mnenju. tako kot včeraj-so šli brskati po garaži od mojega! hvala bogu niso nič našli (lahk bi brat tam kaj pustil!!) in nič vzeli!! čisto sem na koncu z živci, ne živimo v miru, mama se prav hudičevo nič ne briga za to, kakšen je njen tamal sine, nič nič nič! kot da je tudi ona že zmešana, vam povem…. midva z mojim pa že oba živčna oz. očitno samo jaz.
ker moj še kar vztraja pri tej hiši (pa kaj če je njegov dom, če noben nič ne nardi da bi se živelo normalno!!!), noče iti on k meni, kjer bi bil blažen mir… če grem jest sama nazaj k meni domov, potem bo moj še bolj na tleh….kaj naj nardim?
naj mu enkrat za vselej povem, da naj gre z mano, če hoče, ker jest hočem mir ali pa greva vsak po svoje?
aja pa še letos sva si začela delati stanovanje na vrhu!
sej vem….ni bolj neumnega človeka od mene a ne?
da mi drugi, ki mi niso nič, skačejo po glavi, jest bom pa še živela tam a ne? kar povejte mi….se bom lažje odločila

Idi domov, on pa naj gres tabo ali ostane – kakor mu je volja, ker bolše ne bo!

Če imaš možnost, da imaš kam iti, potem takoj poberi svoje stvari in pojdi. Ne jokaj in prosi naj gre s teboj, samo povej, da si se končno odločila, da tako ne nameravaš preživeti življenja, če te ima rad, bo prišel za teboj, če ne, se moraš pa presneto zamisliti, kako boš živele s takimi problemi čez čas, ko boš spoznala, da si v tuji hiši sama s problemi, ki sploh niso tvoji.

Nisi napisala, če sta poročena, če nista, je skrajni čas, da se odločiš, saj po poroki se je potem še težje odločiti.

nisva še poročena-jest ga mam ful rada, ljubim ga, verjetno tudi on mene, ker ko sva se spičila pol leta nazaj z njegovo mamo sem jaz že takrat hotela it domov pa je jokal naj ne grem, naj ga ne pustim samega, je pa trmast in pravi, da se on od tu ne bo umikal, saj je tudi sam vlagal v domačijo, in še vedno vse naredi le on, zalagava jih s hrano, mama vse kar plača so položnice… težko je…mislim da me ima rad ampak da verjetno pa ne bi prišel za mano……ne vem kaj nej nardim, res ne….ker ne vem, če potem to ne bo konec med nama, če jest grem….

aja včeraj sem mu to tudi rekla: da jaz tu ne bom trpela zarad njega, da jaz grem- sama ali z njim, ali bo vrgel sedem let stran da mi je čisto vseeno, in je bil le tiho

Ne govori mu, da ti je čisto vseeno, če greš – ker ti očitno ni. Povej mu, da ga ljubiš, da bi rada živela z njim. Če tudi sam tako čuti, bo prišel za tabo. Če pa ne, je pa čustveno nezrel. Ker ga imaš rada, ti bo težko, če ne bo zmogel tega koraka. Vendar mislim, da moraš oditi. Pomisli samo, kako bi naj v takem okolju živeli tvoji otroci? Ni vredno več poizkušat, ker boš kmalu zasovražila tudi njega in sebe.
Še enkrat: če ga zares ljubiš in misliš, da te tudi on, mu nikar ne govori, da ti je vseeno. Tudi zanj je težko, ker se mogoče čuti dolžan pomagati in rabi vzpodbudo. Mora razčistiti pri sebi in ugotoviti, da si brat lahko pomaga le sam. Tudi zaradi tega, ker vam brat lahko teži tudi drugje, če je na trdih drogah! Pa vprašanje, kako bo z mamo, od česa bo živela ipd.
Če se res ljubita, se morata vse te zadeve odkrito pogovoriti vnaprej.
Če nisi sigurna ali če on ne more o tem odkrito govoriti in ukrepati raje pusti vse skupaj. Čas celi rane.

bjonda hvala