Mene pa zanima, kako bi opredelili lastnost človeka, za katerega so važna samo dejanja, površina, le tisto, kar je vidno.

Da natančenje pojasnim: prepiri s partnerjem: kriv je tisti, ki se razjezi, ki povzdigne glas, ki zagrozi, ki mu popustijo živci. Ni pa pomembno, zakaj je do prepira prišlo, katera občutja so bila povod za to,… pomembne so le zunanje posledice in na podlagi teh zunanjih posledic partner opredeljuje – ker se dereš, ker si nekomu potožila za slabo stanje v najinem odnosu, si zlobna,… in tako naprej.

Ima še kdo takšno izkušnjo in kako je stvar rešil? Pogovor v iskreni globini, kaj kdo čuti in zakaj, trenutno ni možen. Obstaja kakšna pot po korakih do tega medsebojnega razumevanja? Hvala za vsako misel.

Prepir ali konflikt ima vedno svoj vzrok. Nikoli ne pride do prepira dveh oseb kar zlepa. Oba sta sokriva, da do tega sploh pride. Ko dialog dveh oseb postane oster, poln očitkov, žaljivk, ko se v človeku nabere vse slabo in izbruhne, ni več poti nazaj. Potem za nemeček začnemo še kričat, ker mislimo, da nas drugi ne sliši. In kaj je najbolj zanimivo. Vsak naslednji prepir je hujši. Na koncu se pri nekaterih konča še z batinami in da bi ne pisala s katerimi uničenimi predmeti bi radi nekomu dopovedali SVOJ PRAV.
Pa je vredno? Je vredno, da se na nekoga deremo, ko bi lahko šepetali? Je vredno da zmerjamo, žalimo, pljuvamo, očitamo…Kaj nas žene, katera hudičeva sila? Bes? Gnev? Užaljenost? Ljubosumje? Strah?
Bi bilo lepo, da bi pred izbruhom trikrat premislili in do prepira ne bi niti prišlo. Ugrizniti bi se morali v jezik.
Nisi edina. Jaz bi si včasih morala jezik še pregrizniti. Izrečena beseda, kot žalitev ali obtožba se žal nikoli ne povrne. Zaboli. Zaboli tako močno, da človek komaj izusti besede OPROSTI. MI OPROSTIŠ. Ponorela sem, fasala sem žičnega.
Čustva so tista, ki nas ženejo v skušnjave, v sovraštvo, v prepir, v boj za svoj prov. Občudujem ljudi, ki se nikoli ne zjezio, ki nikoli ne ponorijo. Ko se drugi kregajo, enostavno odidejo rekoč…Ne kregal se pa ne bom. So tudi taki, redki so, ampak so. Poznam jih V družbi so vedno zaželjeni in so kot sonce. Svetala luč v tem kaosu razprav, prepirov in borb za svoj ljubi prav.
In potem nastanejo vojne dveh oseb, ki v biti niti vesta ne, zakaj sta začela. Le končati ne moreta. Žalostno vem, poznam to.
Jaz osebno ponorim in vedno povem ta svoje. Osebno mi odleže in se sploh ne sprašujem kdo je kriv. Do zadnjega bi zagovarjala svoje mnenje, pa tudi če zanetim trejo svetovno vojno. Ko se pomirim pa rečem OPROSTI.

Andi, hvala za tvoj izčrpen odgovor. Tudi sama si zastavila vprašanje….Kaj nas žene, katera hudičeva sila? Bes? Gnev? Užaljenost? Ljubosumje? Strah?
Zakaj se mora o tem spraševati samo ena stran? Tista, ki se ne more več zadržat, ko bruhne iz nje jok in žalost. Ki je vedno grdi raček.

Zakaj se o tem najprej ne sprašuje oseba, ki “mirno” kritizira, nerga, se pritožuje, vendar ima to “srečo” da ji je to dano na nek sofisticiran način. Ker grdi raček pomeni samo, če naglas izraziš bolečino.

Sprašuješ, ali obstaja pot po korakih do boljšega razumevanja – seveda obstaja, a bistveni pogoj je, da je med osebama trdna, globoka vez (pravimo ji ljubezen), poleg tega pa še spoštovanje drug drugega.
Če je ljubezen nekoč bila, se jo da obuditi. Če je ni bilo, se je ne da pričarati. S spoštovanjem je še bolj kritično – ko se enkrat izgubi, ga je zelo težko spet pridobiti nazaj. Če pa ga sploh nikoli ni bilo…, potem najbrž tudi ljubezni ni bilo.
V tvojem primeru, se mi zdi, se ti krčevito trudiš iz vajinega (ne najboljšega ) odnosa vzpostaviti bolj pristnega, odkritega, tvoj partner pa te potrebe ne čuti. Brani se z napadom, vso krivdo obesi tebi.
Na ta način seveda ne bo šlo, spremeniti ga ne moreš, razen če bi sam začutil potrebo po tem in se spremenil sam ( kakšna je možnost za to, sama veš).
Če sta nekoč že imela dobre odnose, ki so vključevali zgoraj opisano, so še možnosti. Če pa je bilo že od začetka tako, kot opisuješ, pa si žal izbrala napačnega človeka.

Zdrav prepir mislim, da nikomur ne škoduje. Tako, kot dialog. V dialogu ni tako, da bi bilo enega “manj ali več”.Oba lahko samo pridobita. V tem smislu, da se veselje med dvema ko se deli, pogljubili, bolečina pa zmanjša. Ravno zato sem mnenja, da se ljudje premalo pogovarjamo. Iz tega pa nastanejo potem prepiri, ker v sebi zadržujemo čustva in miselnost, ki bi jih morali prej povedati na normalen način, predno do prepira sploh pride.
Umetnost je v biti biti taka oseba, da nikoli ne ponoriš, da nikoli ne povzigneš glasu, da nikoli ne žališ, obsojaš in prizadaneš ljudi. Se ljudje premalo tega zavedamo. Izogibati bi se morali prepirom in prej odkritosrčno in brez besa povedati človeku, kar mu gre. Sama ne maram prepirov. Tudi ne prepirljivcev. Če le morem, se jih izogibam. Kako ohraniti mirno kri, pa je resnično veliko delo. Delo na sebi. Bi se morali zavedati, da so žaljivke, obtožbe in vse tisto grdo kar bruha iz nas, ko ponorimo, velika bolečina za obsojenega. Resnica boli, neprave obtožbe in očitki pa še bolj.
Poznam družino, kjer se nikoli ne prepirajo. On je zobozdravnik, ona pa gospodinja. Ko sta se poročila je bila ona vdova s tremi otroci. Sedaj imata še štiri svoje. Kljub temu se vsi razumejo. V njihovi družini vlada neverjetno sožitje, ki je občudovanja vredno in enkratno. Razumejo se.
Take družine so redke in ravno zato tako občudovanja vredne. V njihovi hiši vedno vlada harmonija in veselje, ki jo človek občuti, takoj ko prestopi njihov prag. Vedno diši po pravkar pečenem pecivu, vedno je med otroci polno smeha in veselja. Verjemite ali ne, kadar koli sem tam na obisku, mi je lepo.

Mije zelo znano,kar si opisala,seveda,je najbolj lahko cloveku,dat krivdo za njegove izbruhe,njegovo jezo,se z tem odrinit odgovornosti.Poznam vse to,pri meni je slo tako dalec,da me je ze postajalo strah,se pogovarjat ali bit jezna,ker je drug clovek zvalil vso krivdo name.Jaz sem ta ,ki se razburjam,ki sem jezna,saj se z mano ne da pogovarjat.Da sem se na koncu sama pocutila krivo.Samo sem spregledala to igro,to zvrst manipulacije,samo,da drug clovek,ne rabi prevzet odgovornosti za svoja dejanja.

Ne pozabi ti imas vso pravico bit jezna,se razburit,delat napake,ta drug clovek,te samo lovi na tvoje slabosti,da se na koncu se ti pocutis krivo,za dejanja,ki niso tvoja dejanja.Saj si ti vedno ta,ki se razjezi,saj on ni ta clovek,to je najlazji nacin odrinit svojo odgovornost na drugegega.Temu se rece manipulacija cloveka.
Mogoce tega ne dela zavestno,ampak funktionira,kar je bitno,da on ne rabi odgovornosti prevzet,saj si ti ta oseba,ki ima ocitno problem!
To je manipulacija cloveka,poznam te zvrsti,in ce mene vprasas,ni hujsega,kot cloveka,ki manipulira.

Ko bos sprevidela,ali razumela,zakaj igra to vlogo,in da si ti ta ,ki izgubljas,ter on zmaguje,saj on nima razloga se soocit z njegovimi napakami,saj si ti ta zrtev.
Prosim te spregledaj to igro,ne pusti se manipulirat,ne daj mu vec te hrane,ne reagiraj na to,kot vedno prej,ostani pri sebi,tvojim mislim,tvojim obcutkom.

Jaz sem se naucila z leti,takoj opazim,ce me poskusa clovek manipulirat,si predstavljam,kot da sem v gledaliscu,igram eno vlogo,ter sploh ne slisim,kaj ta clovek govori,ostajam sama pri sebi.
To kar ta clovek govori,slisim,ampak si predstavljam eno steno,ki je med nama,katera me osebno ne doseze.
In tako ostajam sama pri sebi,mojim obcutkom.In vedi ti kot clovek,imas toliko pravic,bit jezna,zalostna,imas pravico se motit.
Ni vecjega strahu,podlezt manipulaciji cloveka,ki je samo nase oreintiran.Upam,da bos spregledela,ni hujsega od manipulcije cloveka,ki je misljenja samo v drugemu dobrega,ki to zlorablja.lp

Pogovor o globokih čustvih je pri moških možen bolj poredko, izjemoma.
Tega se ne da rešit, lahko se samo sprijazniš in najdeš pot, kako uspešno funkcionirati brez tega. Saj ni tako pomembno, kaj moški pove. Pomembno je, kar čutiš da ti daje. Problem je, če tega ne čutiš več!
Je pa tako, da razjeziš se v resnici SAM in za okolico zna biti to neprijetno. Ko boš to pogruntala, bo bolje.

Kar naredimo z jezo, naredimo v lastno škodo. Besede izrečene v jezi, se obrnejo proti nam, odnos s človekom, ki smo ga prizadeli v jezi, ne bo nikoli več tak, kot je bil.

tanja, se popolnoma strinjam. To je najhujša oblika manipulacije. Na tak način se odvrne dogajanje stran od problema, za katerega je kriv en in se osredotoči na reakcijo drugega kot edino problematično.
To se nekako sklada z logiko, napad je najboljša obramba. In še nekaj je dejstvo, taki ljudje se o svojih napakah niso pripravljeni pogovarjati nikoli, ni ga pravega načina. Narobe je, če jokaš, ker npr. izsiljuješ, narobe je, če se dereš, ker si histerična, narobe je, če kaj rečeš nazaj, ker ga je ta tvoja beseda prizadela v dno duše, celo tako močno, da pogovor zanj ni več mogoč (he he), narobe je, če v mirnem vzdušju par dni pozneje načneš to temo, ker spet uničuješ lepe trenutke in živiš v preteklosti namesto v sedanjosti.
To je tako izdelana taktika, da si sam na koncu vedno krivec, ne glede kaj narediš. In žal, takih ljudi se ne da spremeniti. Tudi grožnja ne zaleže, saj se v tistim trenutku prelevijo v najboljšo osebo na svetu, potem pa sčasoma spet po starem.