prava ljubezen…
Pred kratkim sem spoznala moškega, ki v vseh pogledih predstavlja tisto, kar si želim ob sebi….s takšno osebo se vidim v prihodnosti. Nekoliko me bega, ker do njega še ne gojim tako močnih čustev, kot on do mene. Res je, da se poznava komaj deset dni. Mislite, da sem neučakana in da je tudi za tiste čisto prave ljubezni si potrebno dati več časa…ali pa bi morala že sedaj biti čisto v devetih nebesih. On me sprašuje, kakšna so moja čustva in povem mu, da do njega zaenkrat čutim naklonjenost, lepo mi je v njegovi družvi in kadar ga ni ob meni, se večkrat spomnem nanj. Kakšne so vaše izkušnje….po kolikem času ste vi začutili, da je to to….???
Prava ljubezen? Pa obstoji ali je samo v romantičnih filmi? Ma ja, seveda, drugače pa bi jo ne opevali pesniki in bi ne bilo na svetu toliko zaljubljenih oseb. Človeka ponese v višave, tja do zvez, izbrana oseba pa je naj…naj..
Kako vemo, da je prava? Saj v biti ne vemo. Samo mislimo. Ko smo zaljubljeni, adijo pamet. Odklopimo se iz tega sveta in smo v sedmih nebesih. Če je ljubezen obojestranska, toliko lepše se imamo.
Pa kaj ti čem pisat, prežvečeno se bo bralo. Milijon ljudi, milijon v nebo vsegajočih zaljubljenih čustev in različnih variant.
Povej mi raje nekaj drugega. Kako se lahko (nemalokrat se) una prekrasna zaljubljenost, ki se sprevrže v ljubezen izjalovi in postane nočna mora? Kako se ljudje kar vse povprek čez nekaj let ločijo, pretepajo in zasvoražijo do biti? Kdo bi vedel? Jaz osebno razmišljam takole. Pravijo kar se slabo začne, se konča še slabše, kar pa se lepo začne…se konča…na več načinov. Mogoče pa imaš izredno srečo in si resnično našla pravega človeka. To je pa lepo in pohvalno, ker je takih ljudi zelo malo. Potem uživaj vsako minuto z izbrancem in pozabi na pisariji tukaj gori. Napiši jih raje njemu. Zaradi dveh besed: “RAD TE IMAM”, ki so bile izrečene neizkreno, se je zlomilo že marsikatero srce. Marsikatero srce pa je postalo srečno. Pa srečno!
Skratka, on je že pošteno zaljubljen, ti pa mu le naklonjena. In sedaj če je to pravi temelj za ljubezen?
Stare babice ti bodo svetovale – vedno je bolje, če moški bolj ljubi kot ženska….;-)
Ej, jaz mislim, da je vse možno, čisto vse. Ljubezen lahko počasi rahlo raste in se pretvori v resnično močno silovito čustvo, lahko pa je kot ogenj,ki včasih vzplamti in hitro dogori. Vse je možno. Pusti času čas in videla boš kako in kaj. Ni pravil – to je to.
Kar se dobi brez truda, nima take cene, kot tisto, za kar si moraš prizadevati.
Pomagala bi ti konkurenca. Če bi vedela, da se kakšna ženska poteguje za naklonjenost tvojega oboževalca, bi najbrž ravnala drugače. Hitreje. Kot na otvoritvi novega trgovskega centra.
Ker ti ni treba tekmovati, poslušaj svoje srce.
Elena,
Morem rečt, da si z nasvetom starih babic mogoče celo zadela bistvo vsega !!! To je ena zelo zanimiva tema, o kateri bi se dalo debatirat na dolgo in široko. Jasno je, da velika večina ljubezenskih zvez razpade zato, ker fantje/moški ne dajejo tistega, kar bi punce/ženske želele od njih. Oziroma jim ne dajejo nazaj tistega, kar dajejo one njim.
In mogoče je zato celo res, da more moški bolj ljubit njo, kot pa ona njega, ker samo takrat bo do nje imel lep in spoštljiv odnos. Nekje sem prebral, da so najboljši fantje/moški tisti, ki se malo bojijo, da bodo svojo punco izgubili ali pa da jih bo pustila. In ker jo ljubijo, jim zato na kraj pameti ne pade, da bi varali, jo zaničevali ali grdo delali z njo, ipd.
Ampak po drugi strani so lahko takšni moški, ki bi za svojo žensko naredili vse, dostikrat označeni kot copate, da “niso tapravi moški”, da se ne cenijo, itd…
Zdej je pa težko bit pameten… :)))
Drugače pa sploh ni slab nasvet… vedno je bolje, če moški bolj ljubi kot ženska… imam občutek, da je to še kako prekleto res !!!
LP, Mel
Praviš, “najboljši fantje/moški tisti, ki se malo bojijo, da bodo svojo punco izgubili ali pa da jih bo pustila.” Čisto res – pa še nekaj je res. Tak občutek imajo zato, ker taka punca ne visi na partnerju, če veš kaj mislim.
Poznam ženske, ki se po poroki (ali že ob stalnem partnerju) obnašajo, kot da so kupile nepremičnino – to je pa moje, pika. In potem se neizbežno tako obnašajo. Se zapustijo. Tako fizično, kot intelektualno, družabno. Kot da se jim ni več treba “trudit”, ker so sedaj varno spakirane. Spomnim se znanke, ki se ji je odkrušila dvojka in je rekla “sej je vseeno, saj sem poročena”. In je čisto resno mislila. Drama.
Sama sem blizu 20 let v zakonu, dobro nama gre. Zaradi vzgoje itn sem prepričana, da ženska mora dati nekaj nase, ne zaradi partnerja, ne zaradi okolja, ampak zaradi sebe. In še več – dejstvo je, da smo vsi nekje globoko v sebi sami. In kljub množici ljudi lahko nekoč dejansko tudi ostanemo sami. In moramo znati preziveti. Bi rekla, da ti tako vedenje daje neko zivljensko moc in mentalno neodvisnost ter definitvino preprečuje, da se pretvoris v zapusceno neatraktivno gospodinjico brez neke sluzbene poti, hobijev itn. In ko gledam moza, tudi njega ne vidim kot svojo last, ampak mi je bolj dan nekako “na posodo” ;-)) Je prava dusica, res, a dalec od copate, tudi v njemu cutim tisto neodvisnost, ki je tudi meni privlacna. je moj, a se bolj svoj.
Ko in če nama bo zaskripalo, bo slo to narazen, pa leta zakona, otroci, nepremicnine, itn gor ali dol. In mogoče ravno zato tako dobro skupaj voziva, ker sva si dana le na posodo, ne pa v trajno last………
:)))Ena pač…spominjsš me na mojo situacijo:))Spoznala sme moškega,bila pripravljena na sestajanje z njim…kava,klepet,izlet…ampak on je bil takooooo zaljubljen:))Dobivala sem nešteto sms,nešteto klicev…dokler….dokler se nisem sama zaljubila.Zelo zgodaj se je preselil k meni….da bova več skupaj:))Opa pa on me res pogreša:))Dobro,da sem bila in ostala optimistka:)Vikendi,ko naj bi bil doma…je bil v lokalih…jaz pametna baba pa sem ga hodila iskat:))Črn humor:))Jaz,ki ne prenesem alkohola…sem hodila po pijanca:))Prišla sem do sklepa…
Za vama je 10 dni??:))Pa tako je zalubljen??:))Saj te ne pozna….ne pozna tvojih navad…tvojega življenja…ničesar.Pozna tvojo zunanjost.Koliko ga poznaš ti??
Punca pusti času čas….pojdi lepo počasi…če te res tako ljubi te bo razumel..pa še to nikjer ne piše,da se boš ti zaljubila v njega.Biti v nekom v družbi in se dobro počutiti…ali z nekom živeti..je veliiiika razlika
Srečno
Jaz pa mislim, da je pogum velika vrlina. Pogumni smo že, ko se nekomu predamo in pri tem tvegamo. Bomo sprejeti ali zavrnjeni? Bomo dobili povrnjeno ljubezen ali se bomo od hrepenja po njej iztrošili in zblazneli? Kako redke so popolne ljubezni. Kako lepe so obojestranske zaljubljenosti. Kakšen pogum moramo nosti v sebi, da predamo svoja čustva v roke ljubljeni osebi? Je res tale plenat narejen samo za pogumene? Za take, ki si upajo in potem resnično dosežejo kar želijo?
Pa pravijo, da ni popolnosti. Kako da ne? ENA PAČ ravno o njej piše. Lepo je brati taka pisma. Sreča ljudi osreči s tem osreči tudi nas same.
Po 10 dneh človeka še ne poznaš, lahko ti je vešč, ne moreš pa vedeti, da je to oseba s katerim bi lahko imel prihodnost.
Jaz sem bila v prvi zvezi prepričana, da je to, zaljubljena do ušes in sploh ni bilo dvomov, da ne bi ostala skupaj. Čeprav se je izkazalo, da to tudi slučajno ni to. Lepo je bilo prvih nekaj mesecev, potem pa dolgo vztrajanje, zaradi samega prepričanja, da je to, čeprav nisem bila srečna.
Sedaj z drugim se imava lepo, veliko bolj uživam in sem notranje mirna kot prej…pa ne vem, če je to to. Mogoče tudi zaradi grenke 1. izkušnje.
Prava ljubezen se ne začne po 10 dneh, prava ljubezen se začne po 10 letih,…
Ko sta skupaj in sta lahko takšna kot sta v resnici, ko te vidi brez ličil, in te razume ko imaš PMS, ko pozna tvoj skriti svet in ti njegovega….
Ko se sprejemata z napakami in na vsaki napaki gradita še trdnejšo vez…
in se spodbujata, spoštujeta, izkazujeta nežnost, in imata več skupnih interesov….
Takrat veš, da je to ljubezen…..,