Stara sem 44 let, pristala pa sem v težki čustveni krizi. Z možem sva čedalje bolj odtujena,tako zelo, da se niti ne pogovarjava več, pred pol leta sem se odselila v svojo sobo, ker sem cele noči samo poslušala, kako smrčim, poslušam očitke, da se predebela, jesti se sploh ne upam več pred njim, čeprav mislim, da je to posledica krize, ki jo doživljam. Nič ni dobro kar naredim, nikoli me ne pohvali samo graja, prav tako tudi otroka, ki sta zelo pridna. Je pač en čudak, vase zaprt, ampak s tem obremenjuje vse okoli sebe. In ko takole razmišljam o sebi, kaj sploh še imam od tega življenja, res ne vem. Pri teh letih sem čustveno zamorjena in zatrta, ampak tudi jaz si želim dotikov, poljubov, da bi me kdo razumel, pobožal, se stisnil k meni…Bioenergetik mi pravi naj si najdem ljubimca, kar pa ne morem, že zaradi ljudi in vere.
Problem je tudi moja služba, vsak dan padam iz stresa v stres, imam težave z zdravjem – zdravila sem se tudi z antidepresivi, ki pa so imeli hude stranske učinke, skratka krog se vedno bolj zapira. Ne vidim izhoda – ločiti se mož noče, ampak mi samo grozi, pa tudi moči in denarja nimam.
Mogoče mi bo kdo naklonil prijazno besedo, namignil rešitev itd. Hvala vnaprej Oly

Draga Oly!

Zavedla si se svoje slabe situacije, to je prvi korak na poti k reševanju. Zdaj boš začela iskati poti ven. Življenje te sili k temu sto na uro.

Ne pričakuj, da bodo tvoje težave reševali drugi. Sama jih boš morala.

Če se odločiš za ločitev, sploh ni treba, da se mož strinja z njo. Ločiš se lahko tudi sama. Kaj sploh še imaš dobrega od svojega zakona? Premisli! Ne reci, da ne moreš. Če imaš službo, imaš tudi denar. Če imaš denar, lahko živiš samostojno. Poleg tega ti pripada polovica skupnega premoženja.
Razmisli tudi zaradi otrok, ki trpijo v morečem vzdušju vaše družine. Kakšne zglede dobivajo, si kdaj pomislila? Zamorjena mama, čudaški oče, ki jih vedno kritizira? Ali si zaslužijo tako mladost?

Če se odločiš bolje skrbeti za svoje zdravje – kar na delo – sproščanje, iskanje novih prijetnih dejavnosti, iskanje pozitivnih ljudi in družbe, pojdi ven sama z otrokoma. Začni z malimi stvarmi in prerasle bodo v velike.

Veliko poguma! Obrni krizo v svojo korist! Začni reševati težave!

draga oly! najbrž je enostavno reči “loči se”, kaj drugega pa je to narediti. vendar, če tvoj mož na tebi sprošča le vse svoje frustracije, mislim, da je čas za spremembo. prav fino ti je povedala dajanca, tvojemu se sploh ni treba strinjati, da se ločita!!! boš že nekako zmogla, saj boš dobila preživnino za otroka, pa pol premoženja…
sem otrok ločenih staršev in naj ti povem, da tudi moji mami ni bilo lahko, vendar smo se imeli super skupaj, in sama se ne počutim nič prikrajšana, ker moj oče pač ni živel z nami – res pa je da sem ga lahko vsak dan videla, ker živimo v istem kraju. z obema staršema se lepo razumem in na svoje otroštvo imam samo lepe spomine – vprašanje kaj bi bilo če bi ostala skupaj…

torej, le pogumno!!! pa kaj lepega si kupi, pojdi k frizerju in kozmetičarki in BODI VŠEČ SEBI!!!!!

Mah, življenje je žal prekratko, da bi človek lahko uredil vse stvari, da bi bilo pošteno do vseh in prav. Hkrati pa je kruto, ko človek ve, da je eno samo in neponovljivo. Vse napake, ki jih naredimo, vsa trpljenja in izkušnje v biti nič ne štejejo, če vemo, da ne bomo mogli mirmo zaspati, ali pa se v miru posloviti iz tega sveta. Mine pa itak vse. Ljubezen, mladost, problemi v službi in doma.
Včasih tudi jaz premišljujem, da je v biti čisto vseeno ali se ženem za svoje ideale in probam vse storiti prav in dobro, ali naj samo čakam in ne naredim nič. Človek ne bi smel nikoli izgubiti smisla. Nikoli. Ko tega več ni, lahko samo sedeš in se zjokaš nad vsemi in še nad seboj. Saj problemi se bodo rešili, ker so čisto vsi rešljivi. Samo nas same zaslepi nek brezup in bezcilnost. Potem kar naenkrat ne vidimo ne smisla, ne izhoda. Pa je vendar vse tako zelo preprosto.
Določene stvari in dogodke si preveč ženemo k srcu, obžalujemo jih in v svoji glavi ponavljamo do onemoglosti. Saj ni smisel življenja trpljenje in obup. Saj so vendar še lepe stvari na svetu. Boš morala gledati iz tega zornega kota. Smisel življenja je, kot je nekoč nekdo napisal, da smo v biti ljudem v veselje…pa tudi v strast in poželenje, ženske.
Kadar ima človek preveč problemov, bi se moral enostavno sprehoditi po pokopališču in bi uvidel, da so tam tisti, ki definitivno nimajo nobenega problema več. Potem bi morda lažje zujutrj ustali in šli v svet. Mogoče bi potem lažje našli roko s katero bi se skupaj odpravili v življenje.
Teorij je več. Lahko se boriš, da ti bo lažje v službi in si izboriš mir v sebi in doma, lahko pa kloneš in se smiliš sama sebi. Bi ti pa rada napisala, da nisi edina. Tudi meni se včasih marsikaj zakvačka, pa potem ne vidim izhoda. Takrat si tudi sama ne znam pomagat in iščem neke čudeže od drugih. Pa jih ni. Ko to sprevidiš, veš, kaj moraš narediti.
Pa še ena resnica. Nihče te ne more ne osrečit, pa ne spravit v nesrečo. To nosimo v sebi.

se pridružujem dajanci in bambi3 – prvo pa, kar bi naredila, je, da bi sebe postavila na prvo mesto. Še znaš to?
Naredi nekaj za svojo zunanjost, kupi si kaj lepega, pojdi k frizerju. Pokliči prijateljico in pojdita v kino. Skratka – razvajaj se, sistematično delaj drobne male stvari, ki so ti všeč, ki ti pašejo. Popokaj otroka in pojdite na izlet, v bazen, nekam, kjer se boste imeli lepo.
In potem – dvigni glavo in se nasmehni svetu. Poglej okoli sebe in dvigni glavo. Reci si “nič, ne bom klonila, glavo gor, Oly, pa naprej, naprej bo treba – ne bom klonila.”
Borit se je treba, veš. Borit za svojo srečo. Zase. In ko boš sebe osrečila, boš to oddajala okoli – otrokom in tudi možu, ki bo le debelo gledal, kaj se je zgodilo s tabo, da ne hodiš več okoli z otrplo skremženo zamorjeno faco in sklonjeno glavo. In mogoče mu bo to dalo malo misliti….da lahko si srečna brez njega, kljub njemu. In mogoče se bo ustrašil. in se malce premaknil. In mogoče – bo takrat tebi že gladko vseeno in se ga boš otresla kot smeti. Mogoče.
Samo ne bodi žrtev, prosim. Žrtev moža. Službe. NE BODI ŽRTEV. Žrtve nihče ne mara, večinoma se jih pomalem prezira – ker so žrtve in ne bojevniki.
Razumeš kaj ti govorim?
Vedi, da sem tudi jaz stara 40 let, 2 otroka, 14 let zakona. In bile so krize. Doma in v službi. Službene tegobe sedaj znam reševati, sem se naučila – predvsem se ne sekiram, “ej, saj to je le služba”. ne pustim se zafrkavati, prizadene pa me tudi vse skupaj bolj malo. Drugače pa – spomnim se, ko sem nekoč dobri prijateljci jamrala, kaj vse je narobe pri meni, čisto sem bila na tleh: odtujenost z možem, nesrečna zaradi debelosti, službene težave, brezvezno življenje, itn itn – potrpežljivo me je poslušala in na koncu direktno rekla: kadar ima človek toliko težav, ima le eno, eno pravo in veliko. Povej, katera je to?” In imela je prav – bile so moje kile, ki so me nenormalno zamorile, kar sem oddajala tudi celemu okolju. Shujšala sem, mož (ki je že zgubljal upanje, da se bo to kdaj zgodilo, a bil je tiho) me je vedno bolj občudujoče in vedro gledal, postala sem spet bolj vesela, optimistična, se manj sekirala zaradi službe in na ta način rešila nekaj stvari – ej, vse se je rešilo, po vrsti.

Drži se in bori se, prav?

Zahvalim se vam za spodbudne besede. Vprašala bi vas, kako se lahko ločim, ne da je mož za to. Ko mu omenim ločitev, da bo vzel najboljšega odvetnika, da mu pripada polovica (hiša je last mojih staršev, sestro sodedinjo sem krepko izplačala po 12 letih kalvarije po sodiščih, obnovo hiše sem sama financirala), zato nimam več živcev.

Sicer sem kar družabna, vsak konec tedna imamo žurke na vasi, kjer se zabavam, pojem, smejem – seveda če ni moža zdraven, otroci pa so stari že 17 in 19 let in gresta največkrat po svoje.

Sem tudi tak človek, ki hoče vsem okoli sebe vse narediti in ustreči, vso energijo in pomoč dajem drugim, sama pa se duševno in telesno sesipam.
Včasih se tako zasekiram, da bruhnem v krčevit jok, pride do pomanjkanja kisika, pride dežurni zdravnik, ali pa grem sama ponoči k njemu, dobim injekcijo za pomiritev pa hajd domov.
Ne morem se več pobrati, ne morem se več boriti, nimam cilja, je pa še en problem, da sem predebela. Na ta račun poslušam očitke najbolj od moža, ponižuje me, vsakokrat ko grem jest poslušam očitke, takrat pa še bolj z veseljem jem, dobesedno žrem in se čedalje bolj redim seveda. Ko bi imela toliko volje, da bi shujšala bi bilo boljše. Saj se trudim nekaj časa, ampak doma imamo še kmetijo in ko pridem zvečer v hišo, sem lačna kot volk in se ne morem obvladati. Nimam volje, nimam cilja – za koga pa naj se trudim, vsaj en užitek imam na tem svetu si pravim – kar pa vem da ni prav.
Zopet sem malo zatežila, ampak danes sem res prav v depresiji spet.
Prosim pišite mi še, mogoče se bom pa z vašo pomočjo vsaj malo spremenila v glavi. Hvala iz srca vsem še enkrat. Oly

Poslušaj, danes se lahko ločiš, brez, da mož ve. Greš k advokatu in rečeš, da se želiš ločiti. On tvoj bo dobil pošto…zaradi nepremostljivih razlik. In pika.
Imaš prehrambene motnje, prenajedanje se temu reče. Tudi zato obstoji pomoč- V Ljubljani se dobivajo vsako sredo popoldne. Ti napišem drugič še naslov.
Drugače pa je moje mnenje tako, da je tvoj en navaden zahojenec, če te žali zaradi teže. Kar povej mu. Nima nobene pravice grdo ravnati s teboj in te žaliti. Podlež! Ničvreden stvor, ki ga je treba zbrcat.
Sama se boš morala postaviti na lastne noge in narediti konec takemu življenju. Za vse, tudi depresijo je rešitev. Če ne gre drugače se zato dobijo zdravila, ki ti definitivno pomagajo prebroditi najhujše. Še prej pa si probaj pomagati sama. Pojdi ven v naravo in pozabi uni stvor doma. Pomaga tudi psihoterapija, ki je v biti samo stokoven pogovor z osebo, ki ima za to vse znanje. To ni nič takega. Depresija je samo žalost in obup v katerega človek zapade, ko ne vidi več smisla in rešitva iz problemov. Potem pa se vrti v začaren krogu samopomilovanja in obupa. Ven, v svet bo treba. Tudi prenajedanje je samo tolažba s hrano. Se da pozdravit veš.

hja, če je tako, pa najbrž res kar ločitev. Zakaj vztrajati v nečem, kar te samo uničuje……..otroka pa sta tako velika, da bosta razumela.
Prenajedanje – daj, skoči na forum Hujšanje, tam smo take, veš, bojevnice proti kilam ;-)) Dobila boš nasvetov kolikor hočeš, informacij in vspodbude tudi (je zelo prijazen forum).
Drž se in LP!

zahvalim se Andi in Eleni za spodbudne besede, toda laže je reči loči se, kot pa izvesti. Najprej si moram pridobiti duševno moč, se pozdraviti telesno in duševno, najti en smisel življenja, potem pa naprej. Sedaj je vikend pred menoj, ko vsaj službo malo izklopim, pa se bom malo opomogla.

Hvala vsem še enkrat, pa pišite mi še kaj. Lp Oly

Oly, samo ene napake ne naredi – ne glej na vse svoje probleme hkrati. Ker potem ne boš rešila nobenega, ampak le skakljala od enega do drugega….

Če te prav razumem, imaš te glavne probleme:
slab zakon, ki si ga želiš končati,
služba in stres zaradi nje;
tvoja debelost;
zdravje.

Sedaj pa razmisli in mi povej, kateri problem od teh štirih te najbolj žuli?

Lepo udobno sedi ali lezi ali stopi na stol, kar ti je ljubše, in si domišljaj, da si prišla z drugega planeta pogledat, kako ljudje živijo na tej Zemljici.
Kaj vse boš videla! Eni se ljubijo, drugi pretepajo, eni so nonstop v gužvi, drugi osamljeni, eni se borijo, drugi prepuščajo usodi, nekateri hujšajo, drugi bi radi kakšno kilco pridobili, … Nadaljuj sama.

Duševno moč boš dobila po ločitvi, ko te ne bo nihče več žrl!
Smisel življenja? Po ločitvi, verjemi.
Saj pa je še kje kakšen prijazen moški, s katerim se boš lahko smejala in bila takšna, kot si, vesela, pojoča, plesoča.

Mislim, da je glavni vzrok slab zakon, da vse ostalo izhaja iz tega. Samo ne zberem dovolj moči, da bi z možem vsaj načela pogovor v tej smeri, preveč se bojim, kako me bo psihično zatolkel takoj, ko bom odprla usta. In tako mislim da bom kar še naprej trpela in hirala. Da bi pa kar po pošti dobil za razvezo, pa tudi ne morem, nisem tak tip.

Vseeno pa hvala za dobro usmeritev za razmišljanje, v kateri smeri moram začeti reševati probleme. Lp Oly

Hvala tudi tumpiki za besede, kot sem že prej napisala, sem neodločna pri pogovoru z možem, ker se bojim, sicer pa sem kar močna in odločna ženska, tudi v službi povem kar mislim, čeprav dobim nazaj potem kot bumerang, ampak lažje mi je pa le. Lp Oly

Živjo, Oly!

Po tvojih naslednjih pismih sklepam, da si med tistimi ženskami, ki svoje bližnje preveč ljubijo in so pripravljene preveč narediti zanje.

Ti bolj rabiš tvojega moža kot on tebe. Ti ga rabiš za to, da imaš nekoga, ki mu lahko strežeš, da se sploh počutiš vredno bivati na tem svetu, vso njegovo ljubezen moraš zaslužiti z delom in uslugami. Brez njega sploh nisi živa.

Moža rabiš tudi zato, da na njega lahko zvališ krivdo za svoj neuspeli zakon in svoje slabo počutje. Pa je res on kriv???

Za svojo srečo, za svoje počutje, za svoje dobre in slabe odnose smo vedno odgovorni sami.

Ti imaš zafuran zakon, ti si predebela, ti si prevečkrat slabe volje. In samo ti si tista, ki bo kaj premaknila!

Brez zamere! In začni že enkrat kaj ukrepati!

Zakaj ti vse to upam napisati? Ker sem bila pred osmimi leti v podobni situaciji kot si danes ti. Ki sem jo v svoje dobro rešila! Sem srečno ločena, petnajst kilogramčkov lažja in zadovoljno živim svoje življenje.

Lp

Draga Dajanca, tudi to si dobro napisala, čeprav je še daleč od tega, da bi jaz še ljubila svojega moža, zato ker ga lahko strežem. Od ljubezni ni popolnoma nič ostalo, nekaj časa je bilo vsaj samo prijateljstvo, zdaj pa še tega ni več. Ne vem kako bi še lahko imela rada človeka, ki me v dvajsetih letih zakona ni še nikoli pohvalil, samo grajal, da sem od njega pred devetimi leti doživela hude telesne poškodbe in to ravno v času, ko mi je umirala moja mama za rakom. Tudi za otroke nima nobene lepe besede, čeprav se oba dobro šolata, sta pridna …, po cele dneve je tiho, ko pa je kaj za grajati, takrat pa odpre tista usta. Lp Olga

Draga Olga!

To ni ljubezen, to je potreba, tvoja potreba, da imaš družino, nekakšen življenski okvir, vzorec, tvoja globoka želja, iluzija, sanje, ki so zapisane globoko v tebi.

Družino, zunanji okvir imaš, nimaš pa ljubezni, razumevanja, sodelovanja, vsega tega kar človek najbolj potrebuje. Ampak ti sama se temu odrekaš, ker ostajaš z ljudmi, ki ti tega dati ne morejo. Če ni ljubezni, zakaj vztrajati z nekom, da te rani vsak dan znova? Vsak dan dobivata rane tudi otroka in slab vzor tudi. Pomisli na njune bolečine. Od očeta slišita samo kritiko. Ti dobro veš, kako to boli. Bolje bi bilo, da ne bi slišala ničesar, da očeta ni zraven.

Da preveriš, ali je streči možu tvoja potreba ali ni, nehaj streči en teden. En teden ne naredi nič zanj. Namesto kuhat kosilo pojdi z otrokoma na pico, na izlet, na sprehod, na obisk, karkoli. Odstrani se iz hiše. Delaj se pozabljivo, raztreseno, nič se ne spomni, nič ne naredi. Boš videla, če lahko. Ne nosi hrane iz trgovine. Pusti hladilnik prazen, otrokoma in sebi pa prinesi sendviče. Ne peri, ne pospravljaj, ne likaj, nič.

Živi brez njega, ne sprašuj ga za mnenje, odločaj se sama, ne misli, kaj bo rekel on.

Pomembna odločitev je, da nehaš s spolnimi odnosi z njim, Če ga nimaš rada, ni pošteno, da se ljubiš z njim. Bodi zvesta sama sebi in svojim občutkom. Za vsako žensko je boleče, če se ljubi z nekom, ki se z njo vede neljubeče (kritizira, zmerja,..).

Sporoči, kako je šlo!

Lp

Sem na dopustu, doma pa mi internet zelo počasi dela, zato se nisem oglasila. Draga Dajanca, vse to kar si mi napisala naj delam, oz. ne delam sem že dala skozi. Ampak on je tak tip, človek samotar, da ga to nič kaj ne prizadene. Drži se hiše kot pijavka. Na zunaj smo res še videti kot družina. Sicer pa živim samostojno življenje, vsak en mesec plačava položnice, vsak enkrat skuhava kosilo, večerjo, na zabave in prireditve pa že dolgo hodim sama – kot kašna vesela vdova. Še dobro da imam tak krog prijateljev, sorodnikov in znancev, da sploh lahko kam grem, da se nisem zaprla med štiri stene. Zdaj ko sem na dopustu se res dobro počutim, čeprav vseskozi garam (kmetija), ampak vsaj s službo nisem obremenjena. Lep pozdrav vsem in oglasite se še kaj. Oly

Draga Olly

Imaš podobne težave kot sem jih imela jaz pred nekaj leti. Res je, da je luštno reči loči se, ampak korak storiti je pa zelo huda in težka zadeva, da daš za ločitev. Pri meni je bilo isto, samo obratno z kilogrami, jaz sem bila dobesedno podhranjena z 42-timi kilogrami z višo 162cm. Predstavljaj si malo kako sem takrat bila videti. Moj bivši mož me je vseskozi podjebaval, da naj grem na ogledalo se pogledati kakšna sem, da me bo vsak čas veter odpihnil itd. Tudi jaz sem bila na antidepresivih in vsak mesec sem redno hodila k psihiatrinji. Moj bivši mož mi je vseskozi govoril, ja, saj nisi za kam drugam kot za psihiatra.
To me je tako potolklo, da sem se komaj pobrala na svoje noge. Nekako sem se opogumila in po 11 -tih letih sem dala za ločitev. V treh meseci sva bila ločena. Takrat nisem imela ne denarja in ne živce. Vseskozi sem bila v bolniški tudi neprekinjeno po 1,5 leto. Po ločitvi (kot zanalašč) sem se začela rediti, in sem se zredila za 25kg. Ne boš verjela, kako je bivši bil ljubosumen in mi je pribijal na glavo, da sem se ločila in zredila zaradi kurbirjev. Halooooooooooo!
Jaz pa prej bi lahko pojedla goro hrane in nič mi se ni prijelo, ker me je bivši tako nažiral in nažiral, da sem samo z kilogrami hitela samo dol in dol. Tako, da draga Olly, ne sekiraj se, če si malo predebela, boljše je tako kot, da si presuha, verjemi meni. Jaz nikoliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii več ne bi si želela biti tako suha.

Ko sem hodila po mestu so me vsi gledali, govorili so mi ja kajjjjjjjjjjjjjj, je pa z tabo, da si tako hudo suha. Jojjjjjjjjjj, ko mi je kdo tako povedal, prav v srcu me je zbodlo, ker itak sem se sekirala zaradi moje suhosti.

Še moja bivša tašča mi je govorila, poglej se kakšna si, še v pizdi te ni NIČ. Vsak čas boš padla in tralala, mi je govorila.To me je tako hudo bolelo. Ko sem se zredila me je samo gledala in sedaj ji je žal, ker sva se ločila in jaz sem se ponovno srečno poročila (moram potrkati, “srečna”, da ne bo kaj narobe).
Z bivšim imam enega otroka že odraslega in z sedanjim imam enega otroka in sem normalno debela, tako kot sem si včasih hudo želela.

Želim ti to povedati, da ne vzami si k srcu vse kar ti mož pove, kaj, če on pove iz ljubosumja? Še vedno je lepo videti žensko malo bolj močno kot pretirano suho oz. okostnjaka.

Po šestih letih od ločitve sem pred kratkimi videla bivšega in on mene. Ko me je videl ni mogel verjeti, da sem to jaz. Takoj je postal zmeden, ljubosumen, točno se mu je videlo v očeh, da mu je zelo žal za mano. Samo po potočju je prepozno zvoneti. Ko mi je rekel, da lepo izgledam sem mu samo odgovorila tako: No vidiš, sedaj me še burja ne more pihniti, kaj šele vetere hehehehe. On pa je samo v tla pogledal, ker se je spomnil kaj mi je vse govoril.

Malo sem ti opisala mojo zgodbo tako, da vidiš, da nisi edina z podobnimi težavami.

Priporočam ti, da bodi močna, vzami si moč v roke in takoj v ločitev. Greš samo, do odvetnika, ki stane cca. 30.000,00 tisočaka, ti sestavi ločitev in v treh mesecih je že ločitev, pa ni važno ali se mož strinja ali ne. Takoj brez njegovega podpisa pade ločitev. Opogumi se, vztrajaj, lepo te prosim, ker se mi smiliš, do AMENA, ker vem kako ti je, ker vse to sem preživljala oz. vse skozi sem dala.

Želim ti vso srečo in poročaj kako si se odločila. Če želiš, lahko kontaktiraš na moj osebni meil: [email protected]

SREČNO in drži se.
B.

Prebrala sem tvojo štorijo in ugotovila, da si se neformalno sicer že ločila (odhod v svojo spalnico, dogovorno gospodinjstvo, dogovorjena lepa fasada za okolico, neodvisno samostojno žuriranje), formalno pa še ne. Naštela si nekaj razlogov, zakaj tega ne moreš naredit. Npr. ker se z možem ne moreš pomenit, ker je on absolutno proti, ker ne želiš novih bojev za premoženje, omenila pa si tudi vero. Kaj naj ti rečem drugega, kot bla bla bla takšnega nakladanja pa že dolgo nisem slišala…

Dejansko si ti tista, ki se noče ločit tudi formalno. Ker če bi se hotela, ne bi videla pred sabo samih preprek.

Da nakladaš je najbolj razvidno iz tvoje ne-volje za razrešitev premoženjskega vprašanja. Deli se samo premoženje, ki ga zakonca ustvarita skupaj. Če si kaj podedovala, je to čisto tvoja lastnina, sploh, če si tudi sestro izplačala sama, pa če se tvoj cimer oziroma sostanovalec s tem strinja ali ne. Preprosto ni argumenta, ki bi lahko to povozil. Kvečjemu se mu lahko prizna investicijsko sovlaganje v bajto. Nekak se mi dozdeva, da ti je bolj od lastnega življenja pomemben tvoj pralni stroj, mikser in zavese.

Drugič: vera. Katera vera na tem svetu zapoveduje, da moraš biti postrešček/lesena noga/berglja drugemu človeku? Ja, obljubila sta si, da bosta skupaj v dobrem in slabem. Vendar vidva že nekaj časa nista skupaj, a misliš, da tvoj bog kaj loči med formalnim in neformalnim razpadom zveze? Da da kaj na okrogel štempelj sodišča? Na to gledajo kvečjem sosedje, pa sorodniki in ostali, ki se nimajo kaj vpletat v tvoje razmere.

A ja, kako pa kaj komentirajo tvoje zdravstvene probleme? Tvoje telo seveda ne zna lagati in se ti razpada v živo. Tako kot tvoja duša. Kako dolgo boš še zobala tabletke, ne da bi to začeli komentirati v okolici? Heh, pri tercialkah je pa res čisto vseeno, zaradi česa te imajo v zobeh. Ali boš ločenka ali pa tista zmešana…mučenka zagotovo ne boš. Prav tako ne boš požela nobenega usmiljenja.

In končno, tvoj cimer. Kakšni so pa njegovi razlogi, da vztraja s smrčečo debelinko? A je utrgan? Če te vidi takšno, zagotovo vztraja zaradi drugih vzrokov. Ponavadi se dedcem ne dogajajo kake hujše eksistencialne krize, ampak se jim bolj dogaja NIČ. To lahko takoj preveriš. Vprašaj ga, kaj trenutno razmišlja 🙂 No, če se mu ravnokar dogaja NIČ, sklepam, da se ima nekoliko rad in ima rad rit na toplem. To je pa tudi vse. Tudi njemu ni do tega, da bi žagal na pol pralni stroj, mikser in zavese. A ja, pa krave in te zadeve…

Se pravi, da v končni fazi kar zaslužita en drugega. Otroci bodo v kratkem spakirali, v kolikor že niso iz tega idiličnega in lepo urejenega ambienta. Ostala bosta sama, vsak v svoji čumnati. Lahko bosta molila rožni venec ali pa bosta sanjarila kaj bi bilo če bi bilo, če ne bi bilo onega drugega cimra.

Ampak, nikar preveč turobno. Poznam primer starega ata in stare mame, kjer se je stara mama ateja lotila s sekiro… vidva še nista tako daleč.