Kako je biti JAZ
Nekomu sem povedala, kako sem nesrečna. Ni me razumel. Bolj, kot sem živo opisovala moje občutke, razočaranje in stisko, bolj se je čudil. Kako povedati, opisati čustva, da bo razumel? Nemogoče.
Nekateri enostavno ne razumejo. Ne premorejo čustev vživljanja ali empatije. Ne razumejo, kako je biti JAZ.
Prijateljice pozorno poslušajo, premlevajo moje besede v sebi, komentirajo to in ono. Nasveta pa ni. Kaj povedati nekomu, ki te vpraša:”Kaj bi pa ti storila na mojem mestu?” Nihče bi na mojem mestu ne bil in tudi ne more biti.
Kako srečati somišljenika? Sorodno dušo? Mojemu doma nekaj razlagam, pa me sploh ne posluša. Kako najti nekoga, ki bo rekel:
“Razumem”. Končno. Končno nekdo ve, kako je biti JAZ.
Povejte mi? Se dogaja to tudi vam? Razumete ljudi okrog sebe, ki se vam zaupajo, vam potožijo, vas prosijo za pomoč?
Imate svojih problemov preveč, da bi jih razumeli?
Včasih vem, da nič ne vem. Samo mislim, da vem. Se znate vživeti v tujo kožo? V tem kaosu vseh vrednot, načel, moralnosti, zakonov in vsega, je vsega preveč. Kaos. Si tudi vi želite pobegniti na drug planet ali ste zadovolji sami s seboj tukaj? Pobegnila bi. Nekam, kjer bi nekdo vedel, kako je biti JAZ.
te čisto razumem, kako se počutiš 🙂 pa ne tako, kot pišeš o prijateljicah, ampak RES, ker sem sama že dostikrat to premlevala. zdi se mi, da razumeš ljudi samo, če si sam kdaj šel skozi isto preizkušnjo. takrat veš, kaj se dogaja v njih, razumeš njihovo bolečino in jim znaš KORISTNO svetovati.
zato tudi nastajajo različna združenja npr. forum Ko starši žalujejo, ali pa Društvo za pomoč družinam alkoholikov itd. , kjer se ljudje z istimi težavami srečujejo in so si neverjetno blizu. iz takih obdobij pa lahko potem zrase prijatljestvo in prijatelji, ki te razumejo. mislim, da tisti, ki ne razumejo, kako se počutiš, ne morejo svetovati, pa naj imajo še tako dober namen.
pozdrav
se strinjam s totalno. ljudje se ne morejo poistovetiti s tabo, če nimajo podobne izkušnje. veš kaj pravijo: kdor ni videl rane, se smeje brazgotini! in res je tako. sicer pa se tudi meni (in verjetno vsakomur) včasih zazdi, da ga nihče ne razume, da na koncu tunela ni luči in bi se najraje izstrelil v vesolje. ampak glavo pokonci, to mine…
moja izkušnja je ta, da se je najbolje zaposliti in potem nimaš časa preveč premlevati stvari…
sicer pa je ta forum za to, da ljudje zaupajo probleme in, dobijo različna in objektivna mnenja neprizadetih bralcev. poskusi še ti!
je pa še ena možnost:
lahko pa si najdeš nekoga, ki mu gre slabše od tebe. takrat boš razumel 20% njegove bolečine. a njemu bo morda to vsaj malo v tolažbo, ker bo poskušal biti sočuten s teboj. neverjetno, kako so sočutni rakavi bolniki, pa če imaš samo prehlad, bi se oni najraje zjokali, ker trpiš. to moraš doživeti, ker drugače ne bi verjel. pa smo spet pri začetku,…
Metka napisal:
> Se znate vživeti v tujo kožo?
Da.
> V tem kaosu vseh vrednot, načel, moralnosti, zakonov in vsega, je vsega preveč. Kaos.
Kaos je najbolj naravna oblika bivanja, nad tem se sploh ne pritožujem. V tej navidezni kaotičnosti namreč paradoksalno obstaja red, le utišati je treba svoj jaz in ga zaznati.
> Si tudi vi želite pobegniti na drug planet ali ste zadovolji sami s seboj
> tukaj?
Ne, nobene želje po bežanju, sem zadovoljna s tem, kar sem in kakršne odnose imam.
> Pobegnila bi. Nekam, kjer bi nekdo vedel, kako je biti JAZ.
To, kako je biti ti, lahko veš samo ti. Nihče ne bo namesto tebe ti, tako kot ne bo nihče jaz namesto mene. Edino, kar lahko delimo, so izkušnje, pa tudi te pri dveh ljudeh, kaj šele pri večih, ne morejo biti do pikice iste. Lahko so samo podobne.
Zanima me, kaj bi pridobila s tem, ko bi našla nekoga, ki bi, kot temu praviš, vedel, kako je biti ti? In kaj bi s tem pridobil ta drugi? Si želiš spoznati takega človeka zato, da bi lahko preložila svoje trpljenje na njegova/njena ramena? Zato, da bi lahko skupaj ‘jamrala’, kako je življenje grozno in kako sta nesrečna?
Rakavi bolniki, ki sem jih imela priliko spoznati jaz, niso jamrali, kako jim je težko ali kako je težko meni, ker sem morda prehlajena. Vsi po vrsti so govorili ‘glavo pokonci, življenje je prekratko, da bi se sekirali’. Morda bi ti, namesto da razmišljaš, kje je kdo, ki ti bo podal roko, prišlo bolj prav, da začneš razmišljati o tem, kako bi roko podala ti. Z nasmehom na ustih in brez jamranja, kakšne nesreče se ti godijo? Bi to šlo?
Imate prav.
Ste vedeli, da je otrok pri enem letu starosti sposben še največje empatije. Primer. Pri igri otrok pade in se poškoduje. Ko to vidi enoletni otrok, ga zaboli tako močno, da se zateče v mamino naročje in cuza prst.
Vživljanje v človeka, v njegova čustva, bolečino in nesrečo je edina izmed občutij, ki jih premore samo človek.
Najti sorodno dušo nisem mislila v tem smislu, da bi drug drugemo na rami jakala in se smilila sebi, ampak najti somišljenika, ki bi začutil ali vsaj približno vedel, kako je biti jaz. Mar nas ne združujejo ravno obojestranska čustav? Kaj pa ljubezen? Ni to dobrohotni vzknik dveh duš, ki se čutita in razumeta?
Verjamem, da bolani ljudje mnogo bolj čutijo druge in sebe. Kaj pa prej? Kakšni so bili predno so zboleli? Mar jih ni ravno bolezen spremenila. Zakaj šele bolezen?
Metka napisal:
> Ko to vidi enoletni otrok, ga zaboli tako močno, da se zateče v
> mamino naročje in cuza prst.
Pa ne vsak, nekatere boli patka in se lepo veselo igrajo dalje ali pa onega kričača še sami malo nabijejo 🙂
> Vživljanje v človeka, v njegova čustva, bolečino in nesrečo je
> edina izmed občutij, ki jih premore samo človek.
Ni res. Popolnoma enako znajo čutiti živali.
> Najti sorodno dušo nisem mislila v tem smislu, da bi drug
> drugemo na rami jakala in se smilila sebi, ampak najti
> somišljenika, ki bi začutil ali vsaj približno vedel, kako je
> biti jaz. Mar nas ne združujejo ravno obojestranska čustav?
Ne nujno.
> Kaj pa ljubezen? Ni to dobrohotni vzknik dveh duš, ki se čutita in
> razumeta?
Ne nujno. Tale stavek zveni kot prepisan iz kake knjige, prava ljubezen se mi ne zdi tako sentimentalna. Ti dve duši se lahko kdaj tudi ne razumeta in ne čutita in se na ta račun lahko tudi spičita do daske. Prava ljubezen sprejema drugega, tudi če ga kdaj ne čuti in razume.
> Verjamem, da bolani ljudje mnogo bolj čutijo druge in sebe.
Ne nujno, nekateri čutijo mnogo manj in so v tej svoji bolezni lahko tudi zelo egoistični, ne ozirajoč se na tvoja čustva.
>Kaj pa prej? Kakšni so bili predno so zboleli? Mar jih ni ravno
> bolezen spremenila. Zakaj šele bolezen?
Nekatere ne spremeni nič nikoli, nekateri to storijo že pred boleznijo.
Odgovarjam takole, ker se mi zdi, da je v začetnem postu, pa tudi v zadnjem Metkinem polno nekih visokoletečih prepričanj, sentimentalnih sanj in patetike, ki z ljubeznijo, kakor koli se paradoksalno to sliši, nimajo nobene zveze.
Ni pomembno samo čutiti, važno je tudi postaviti meje, to želim povedati. Šele v tem ravnovesju lahko zraste kakšna rožca, sicer je vse skupaj podobno obešanju na bergle.
seveda se strinjam z vami lina, ampak verjetno sem se malo nerodno izrazila. nisem mislila, da bi šla “jokat” in se smilit k nekomu, ki je bolj bolan, ampak, da se vživljanje v nekoga drugega vidi pri zelo bolnih ljudeh, saj imajo močno sočutje, ker so zaradi lastnega trpljenja toliko bolj odprti za trpljenje drugih. hotela sem povedati, da nekoga in njegovo bolečino lahko razumeš, le če sam trpiš toliko ali pa veliko bolje. in kar je še bolj zanimivo, če močno trpiš, nikomur ne želiš hudega, ampak čutiš ljubezen in usmiljenje do drugih.
totalno napisal:
> da se vživljanje v nekoga drugega vidi pri zelo bolnih ljudeh, saj imajo močno sočutje,
> ker so zaradi lastnega trpljenja toliko bolj odprti za
> trpljenje drugih. hotela sem povedati, da nekoga in njegovo
> bolečino lahko razumeš, le če sam trpiš toliko ali pa veliko
> bolje. in kar je še bolj zanimivo, če močno trpiš, nikomur ne
> želiš hudega, ampak čutiš ljubezen in usmiljenje do drugih.
no, jaz se pa s tem nikakor ne morem strinjati; poleg takih, ki jih opisujete, sem videla tudi že preveč primerov bolnih in trpečih ljudi, ki niso bili takšni, ampak egoistični, celo zlobni – prav malo jim je bilo mar za čustva, čas, obveznosti, občutke drugih.
Poleg tega npr. Buda, Jezus in podobni, tudi Mati Terezija, niso prej sami prav nič trpeli oziroma vsekakor manj kot njihovi bodoči ‘pacienti’, pa so kljub temu premogli sočutje.
Tako da – tu se mi zdi, da sploh ni pravila in da je brezveze postavljati neko takšno izjavo kot vseveljavni postulat.
totalno napisal:
> lina, lahko, da mi boš spet odgovorila z “ne nujno”, ampak ne
> govorim na splošno. izhajam iz točno določene situacije.
to je pa potem druga stvar – ampak potem ne govoriti o tem, kako so vsi bolni nujno sočutni, to prej kot po konkretnem primeru diši po posploševanju.
V določenem primeru pa morda res. Samo potem bi bilo fino vedeti okoliščine tega primera, kakšno predzgodovino, približne karaktere udeleženih ipd.
NIhče ti ne more odvzeti težav, nihče ti ne more zares pomagati ( razen, da te pomiluje, če imaš kaj od tega), saj se nihče ne more postaviti v tvojo kožo, pa če se še tako močno trudi . TI ne more biti JAZ.
Samo sam si lahko pomagaš in sicer tako, da najprej sebi priznaš težavo in nato za rešitev nekaj narediš – neko veliko spremembo v sebi, nato sprejmeš neko odločitev, ki potegne za seboj velike spremembe, včasih tudi zelo boleče. To pa je najtežje in zahteva veliko poguma. Zato ljudje raje jadikujejo, sprememb se pa bojijo.
In ničesar ne naredijo.
samo jaz napisal:
> Ker sem samo prilagojena, nisem pa JAZ!
in kaj ti preprečuje biti ti?
samo jaz napisal:
> Tudi mene nihče ne razume! Imam moža,zdrave otroke, vsak dan kupim kruh, grem na dopust itd. A globoko v sebi sem nesrečna!
seveda ne moreš biti ti. dokler se ne boš zavedla, kakšno neverjetno srečo imaš, in začela ceniti, zares ceniti, to kar imaš, boš vedno nekdo drug. Če boš nesrečna – zaradi tistega, česar nimaš, ali zaradi česa čisto tretjega -, boš vedno živela v tujih sanjah. Občutje sreče ali pa nesreče v življenju pa ni nikoli odvisno od konkretnih okoliščin, ampak od našega pogleda nanje. Torej? Kaj ti preprečuje biti TI?
Kaj mi preprečuje biti jaz? Občutek, da vedno delam nekaj ali vse, da je za vse dobro! Dobro za otroke, za družino, za okolje… Če bi želela biti jaz, bi en sam cel dan brala, pisala, se smejala, šla ne vem kam… Tako pa sem tako prekleto omejena s temi normani in vprašanji ala “ja kje imaš pa tega in tega? Ne morem biti jaz,ker nikjer ni miru za nas, ki želimo biti JAZ!
Razumem te “samo jaz”. Imela sem namen pisati o tem, kaj bi dala, da bi ljudje razumeli, kako je biti jaz, sedaj bi pa pisala o tem, kako ne želim biti več jaz, bi najraje bila nekdo drug. Zakaj ljudje ponavadi mislimo, da se imajo drugi bolje kot mi sami. Da lepše živijo, da imajo vse, da so srečni…Včasih si definitivno ne želim biti JAZ. Pobegnila bi drugam, na drug planet in bila nekdo drug.
To sploh ni znanstvena fantasika. Kot otrok sem si vedno želela, ko mi je bilo najhuje pobegniti stran, ali pa sem si želela, da bi me ugrabili vesolci in odpeljali stran. Travma iz otroštva, boste rekli. Ne, samo želja. Danes, ko mi je najhuje, pa bi si želela nekomu to zaupati, razočarano opazim, da tisti drugi niti slučajno ne ve, kako je biti JAZ. Ker ne razume. Zakaj pa jaz razumem in sočustvujem z drugimi? Zakaj pa se mi smili pol sveta, tudi revni, bolani in bogi? Drugim se pa ne. Kako to? Sem preveč čustvena, ali pa nisem za na ta planet?
Popolnoma se strinjam z izjavo, da nekateri ne morejo biti JAZ, oziroma to, kar so. “samo jaz” že tako piše. Drugi ji ne dovolijo. In kaj boste na to odpisali?
točno to, preveč si čustvena in bi se morala uravnovesiti. ne potlačiti čustev, ampak jih predelati v kaj bolj koristnega. čustva namreč niso enaka ljubezni, niti sreči. pravzaprav, zadnje čase ugotavljam, da ljubezen, tista prava, nima s čustvi prav nič. ljubezen (in z njo tudi razumevanje drugih ipd.) je od njih neodvisna.
in to, da “drugi ne dovolijo” nekomu “biti jaz”, so prazne marnje. drugi dovolijo natanko toliko, kolikor jim sami dopustimo. enkrat sem že napisala, da ne gre samo za čutenje, ampak tudi za meje. totalni, samo jaz in Metki manjka prav to: meje. se mi zdi, no.
samo jaz napisal:
> Če bi želela biti jaz, bi en sam cel dan brala,
> pisala, se smejala, šla ne vem kam…
🙂 in kaj ti preprečuje, da tega ne storiš? mogoče si pa tvoja okolica to želi bolj, kot si misliš ti sama? najbolj pa me zanima, kaj na tem svetu ti preprečuje, da bi se smejala?! Saj to pa res nič ne stane, to lahko izvajaš ob vsakem drugem delu in še zelo pozitivno bo vplivalo na to, da boš sredi smeha med delom končno ugotovila, da se ti ni treba prav nič iskati, ker se že vseskozi imaš.
pa še nekaj: kaj ti govori, da če pa ne počneš vsega tega (bereš, pišeš), nisi ti? kaj nisi ti, če delaš dobro za otroke, družino in okolje?
pazi, da to, kar delaš, delaš zato, ker sama tako hočeš. ker si se tako odločila. in ne zato, ker bi tako hoteli drugi. potem pa lahko skrbiš za otroke ali pa bereš knjigo, nima veze, pa si ravno tako ti. ne dopusti pa, da bi te drugi izkoriščali – ni tvoja naloga, da delaš in živiš namesto drugih.