Rad bi povedal zgodbo, ki mi leži na duši in mi ne da miru. Pred parimi meseci sem končal razmerje s čudovito žensko.
Krivda je bila na moji strani. Spoznala sva se ravno ob prebolevanju moje nesojene ljublezni, lahko rečem celo na istem kraju.
Bila je super punca na pravem mestu ob napačnem času. Beseda je dala besedo, minevali so tedni bila sva si vse bližje. Po nekaj krasnih
mesecih prebitih skupaj je šlo samo navzdol. V službi je bilo čutiti napetost, odnosi znotraj so bili čedalje slabši na koncu je sledila
tudi odpoved delovnega razmerja pa takoj za tem smrt v moji družini. Padal sem globje in globje v depresijo, se zapiral pred zunanjim svetom
ter jo vedno bolj odrival od sebe. Odnos je postajal vse bolj nekorekten, slaba volja na obeh straneh, komunikacija med nama je bila
praktično na ničli, trudila se je vendar sem vedno odreagiral zelo živčno. Po vsem tem se pojavi še bolezen, ki je še bolj poglobila
vse moje težave. Postal sem razdražljiv, nemiren ter se še bolj zapiral vase. Lahko rečem, da sem zelo trmast, tudi to je pripomoglo k še slabšemu odnosu z njo. Zadnji izbruh, je imel za posledico, da je odšla iz mojega življenja. V tistem momentu sem bil srečen, olajšanje, da sem spet sam je bilo nad vsem. Trpela je, imela me je neizmerno rada a vračal sem samo bolečino. Ko pogledam nazaj se sploh ne prepoznam, ali je sploh možno, da sem bil lahko tako krut, do nekoga kateri je bil pripravljen narediti vse ravnam z njim tako nečloveško. Spreminjam se, in to na bolje tudi zdravje se popravlja, spet sem stari dobri vseeno pa zgoraj opisano dejanje spreminja moj pogled na odnos do partnerja. Vem, biti proaktiven se pogovarjati, kazati čustva biti pripravljen sprejeti kompromise vse to mi je je bilo tuje. Vsaka šola nekaj stane, tudi ta me je, mogoče partnerja v katerem je bil smisel skupnega življenja, mogoče… Nima smisla ugibati, nepopravljiva škoda je bila narejena. Skupaj s tem osebnim razmišljanjem sem njej napisal tudi opravičilo. Upam, da bo vsaj malo ublažila bolečino, ki ji je bila prizadejana.

Stvari in dogodke ne moremo popravljati “za nazaj”. Se jih ne da. Nobeno opravičilo ne nadomesti bolečine, ki jo človek občuti. Samo omili jo. Kako bomo ravnali v prihodnosti pa je odvisno samo in izključno od nas samih. Ko bi ljudje končno razumeli, da noben človek ni kriv naše nesreče in da nas v biti nihče ne more osrečit, ker srečo nosimo v sebi, bi bilo mogoče življenje na svetu lažje. Dogodki pa tudi niso to, kar so, ampak to, kar mi naredimo iz njih.
Ženske mogoče oproščamo, pozabimo pa nikoli.
Kako bo reagirala tvoja bivša, pa žal ne vem, ker jo ne poznam. Odvisno je od nje same.
Bi se moral prej zavesti, da delaš grdo z njo, bi moral končati in reči “oprosti” takrat, ko je bilo na mestu. Žal.
Ne bi pa rada sodila, nimam te pravice.