Imam problem, ki se mi zdi neresljiv. Pred slabima dvema letoma sem spoznala fanta, ki zivi v tujini. Takoj sva zacela z zvezo, ceprav sem bila na zacetku skepticna, saj ze zvezo na daljavo tezko ohranjati. Kljub temu je slo v redu, videla sva se relativno pogosto in slisala skoraj vsak dan. Starsi o tej zvezi niso vedeli, morda so le kdaj pa kdaj kaj posumili. Tako sem se odlocila, da grem v studirat v tujino. Denarja nisem imela dovolj – nekaj ze, ampak ne dovolj, da bi si placala cel studij. Fant mi je veckrat nakazal precejsnje zneske, ces da je to zame (oziroma za naju, saj vedno govori v mnozini). Vedel je, da brez tega denarja ne morem priti k njemu. Zdaj ziviza vec kot pol leta skupaj, jaz pa sem obupana. Fant je po srcu zelo dober in me ima neskoncno rad – tako rad, da se je zaradi mene nehal druziti z vsemi prijatelji. Zaradi tega sem jaz skoraj edini clovek, s katerim se druzi. Ce grem sama ven, je on doma, osamljen. Zaradi obcasnih izpadov ljubosumja sem prakticno nehala hoditi ven. Seveda imava tudi krasne trenutke, veliko lepih spominov… Imam ga zelo rada.

Problemi pa so tudi drugod. Njemu je nedolgo od tega umrla mama, na katero je bil zelo navazan. Z ocetom od materine smrti naprej ne govori vec. Kjer ziviva nima nobenih sorodnikov, vsi so v tujini, zelo dalec. Pogosto tozi, da je ostal sam na svetu in kako je srecen, da ima vsaj mene. Jaz pa ne morem vec. V zadnjem tednu bi samo jokala, pa ne morem – doma me on sprasuje, kaj je narobe, na faksu pa tudi ne morem jokati. Najraje bi spakirala kovcke in se vrnila domov, pa ne morem – starsi ne vedo, kaj se dogaja, faksa pa tudi ne bom pustila, saj sem prevec vlozila vanj.

Najbolj pa mi je hudo za fanta. Strah me je, da se bo zgodilo kaj zelo slabega, ce ga zapustim. V zadnjih letih je dozivel toliko izgub, da bi ga ta unicila. Mislim, da bi si resno lahko kaj naredil. Poleg tega ima trenutno zdravstvene tezave – na koga se bo obrnil, ce mene ne bo? Hkrati pa tudi ne morem tako ziveti, od svojega zivljenja sem pricakovala vec, bila sem (in se vedno sem) uspesna, zdaj pa sem tako zabredla, da nisem vec sposobna cisto razmisljati. Bojim se, kaj se bo zgodilo z njim, ce zvezo prekinem, in kaj bo z mano, ce zveze ne prekinem.

O tem bi lahko se veliko napisala, morda sem pozabila kaksne bistvene stvari, vendar zaenkrat mi to lezi na dusi…

tako sem zmedena, da sem zamenjala avtorja in naslov sporocila…

Pa reci fantu, da bi rada šla mau domov na obisk, pa se mogoče lahko doma malo spočiješ in razmisliš. S fantom bi se lahko tud pogovorila, da tud ni normalno da nima nobenih prjatlov, da vsak rab prjatla in punco, da je včasih tud boljš da je to deljeno in ne skupno, reci mu da mu boš stala ob strani kokr cajta bo rabu, ker očitno res rab, sam povej da te tud mau duši in da ti gre na jok in da si žalostna.
Kje v tujini pa si in kaj študiraš in koliko časa? Mogoče bi se mogla tud s svojimi starši pogovort, tud če so ne vem kakšni, mogoče te pa presenetjo in ti bodo znali kako pomagati, al pa kšni prjatli iz Slovenije.
Lep pozdrav in veliko upanja v razrešitev težav!

Predvidevam, da si ti, odkar živiš pri njem, navezala stike tudi z drugimi ljudmi (sošolci s faksa)? Kaj pa, če greste skupaj ven – ali pa mogoče s kakšnim drugim parom, tako da se ne bo čutil zapostavljenega? To za začetek, mogoče pa na ta način lahko začneta skupna prijateljstva z drugimi ljudmi.

Oba bi se morala pogovoriti. Zakaj ne gresta skupaj ven?
Fant se smili sam sebi in te s tem še bolj navezuje nase. Ne smeš se zaplesti v njegove štrene. Mar ni grozen občutek, če nekomu poveš, da je edina oseba na svetu, ki ga še ima? Kako huda odgovornost za mlade ljudi, ki bi morali živeti, ne pa, da se obremenjujejo z mislijo, da so nekomu rešilna bilka. Tvoj dragi to gotovo ve, ti pa tudi. Le skupaj lahko rešita življenje v tujini, ki verjamem, da je kruto in dugačno kakor doma. Skupaj poskušajta iti ven med ljudi v življenje. Najslabše je ostati doma, se zapirati vase in se smiliti samemu sebi. Tako življe samo teče, mi pa ga v resnici sploh ne živimo. Vse lepe stvari in dogodki gredo mimo nas. Mar ni škoda?

Razmišljaš samo o dveh možnostih: pustiš tako kot je in trpiš naprej ali pa pustiš faks in odideš domov.

Kaj pa vmesna možnost: da si poiščeš svojo sobico in še naprej ostaneš na faksu? Konec koncev bi lahko tako tudi ostala v stikih s svojim fantom.

Janja, razumem tvojo stisko. Malo ( ali precej) zaletavo si se spustila v zvezo, sedaj pa ugotavljaš, da te ne osrečuje, še huje, zelo nesrečna si. In si celo dovolila, da ti je fant plačal študij ( to je bila velika napaka!).
Škoda, da nisi že takoj poslušala svojih instinktov ( telo nam vedno pove prav), da se ne bi tako zelo zapletla, da se sedaj skoraj ne moreš odplesti.

Fantova navezanost nate te duši, ker mu je ne moreš vračati. Morda se motim, a verjetno si se navezala na koga drugega, kar zadevo še dodatno otežuje. V kletki si in ne moreš ven.

Ne morem ti svetovati drugega kot iskrenost in odkritost- do fanta, do sebe. Se ti ne zdi nepošteno od tebe, da ga izkoriščaš (finančno in čustveno) , a ga ne ljubiš?

Ja lepo odkrito se pogovorita.
Povej mu kaj čutiš, da ga imaš rada – ampak, da te malo preveč ostesnjuje. Saj bo razumel.
Ne prekini veze kar tako – saj si napisala, da je veliko lepih trenutkov… Zakaj to uničiti, če se da z pogovorom vse rešiti.
Reči mu naj spet naveže stike s prijatelji, da vidva sta tako ali tako skupaj in da ne greš nikamor in pa da morata nekaj časa preživet tudi z drugimi ljudmi..

Javi kako kaj gre.

Duši te, ker je samotar in vedno čaka samo nate. To ni dobro. Ampak si v težki situaciji…. ne vidim neke rešitve, razen, da res narediš, kot ti je zgoraj že nekdo predlagal – pojdi domov na obisk in temeljito razmisli!!! Raje ostani in klinc gleda faks pa denar, če trpiš. Imamo v sloveniji tudi fakse. Še zbolela boš, resno ti pravim, ker te približno razumem.