Pozdravljeni,
zanima me, kako se obnašate do svojih staršev tisti, ki imate probleme z njimi.
Sama sem stara že 30 let, imam dobro službo, vendar še živim doma in se nenehno prepiram s starši. Vedno me sprašujejo, kam grem, zakaj to, zakaj ono, zakaj nisem naredila tega zakaj ne onega,… bolj jih ignoriram, slabše je. Ker jim ne mislim polagat računov, konec koncev doma plačujem za račune, si sama kuham in sem samostojna, jih prav nič ne briga, kdaj npr. spim, s kom se družim, kaj kupujem ipd. Hočejo vedet za vsak moj korak.
Prišlo je že tako daleč, da se bojim kontakta z njimi, ker vem, da bo sledil prepir. In tako prihaja do tega, da domov hodim samo spat, ostalo pa hodim okoli. Imam vsaj mir.
Pogovoriti se ne da NIČ, ker sta oba prepametna in ne delata NIČ narobe in imata vedno prav, ostali pa so neumni in jima vsi nagajajo, jih skušajo okol prinest… (povsod, doma,v trgovini, na cesti…)

Edino, kar ti bo pomagalo je, da se odseliš. Ne boš verjela, kako zadeve postanejo naenkrat enostavne. Pa še bolje se boste razumeli – pri meni je že bilo tako. Samo odločiti se moraš sama – glede na to, kar praviš, imaš možnost, da greš. Pojdi, pa čeprav le 10 min stran. Ni važno.
Želim ti da ti uspe.

jp jezna…čas je, da se odseliš…

To, da si pri tridesetih še vedno s starši, pomeni, da nisi samostojna in te je treba kontrolirati.

Vem, da zveni ostro, ampak pokaži jim, da znaš skrbeti za sebe, seveda, če znaš.

Mnogo sreče v samostojnem življenju!

Hojla!

Jaz sem stara 28 let in sem imela enak problem s straši, v bistvu z mamo. Stalno me je spraševala kam grem in s kom, če nisem prišla iz službe pravočasno, jo je že zanimalo kje sem bila tako dolgo in če ji nisem nič povedala mi je rekla, da očitno nekaj skrivam, da sem bila tam, kjer ne bi smela biti, pa take podobne fore. Pol sem imela ljubezenske težave in spet so bili starši pametni, vendar sem imela srečo, da sem se lahko odselila v svoje stanovanje in že 4 mesece živim sama. V začetku je mama še vedno hotela vse vedeti kje sem, ker živim čisto blizu staršev, pa ji nisem več nič govorila, no zdaj pa je nehala spraševat. Če imaš možnost se odseli čimprej. A si še samska? Glede fantov se tudi kaj vtikajo?

Selitev pomaga. Najemi stanovanje pa mir. Če nimaš za najemnino, si najdi sostanovalko in si delita najemnino (in stroške). Konec koncev imaš tudi zdaj sostanovalce – svoje starše. Na boljšem boš zaradi tega, ker se bosta s sostanovalko obravnavali kot dve odrasli osebi, tako pa te bodo čez čas začeli dojemati tudi tvoji starši.

Tudi meni tako obnašanje staršev ne bi bilo všeč, ampak zame pomeni biti samostojen najmanj to, da živiš na svojem ali pa tam kjer si sama lahko plačaš, ne pa pri starših. Če imaš problem ga imaš zato ker nisi še samostojna, čeprav ti trdiš drugače.

Zanimiv bi bil tvoj odgovor na vprašanje, zakaj vztrajaš v takem ozračju?Mislim da bi starši brez tebe lažje preživeli kot ti brez njih?Na nek način jih še vedno potrebuješ?Če za drugo ne-za krivce svojih problemov. Se motim?

Ali misliš, da staršem ni težko?

Kolikokrat se moram ugrizniti v jezik, da svojega otroka, ki sta študenta, ne vprašam kam gre in s kom oz. kdaj pride. Pa ne, zaradi kontrole ali nadzora nad njim, ampak ker me preprosto zanima kam gre in kako se je imel. Tako, kot ga vprašam, ko pridem domov: kako si?, kako si preživel dan?, … bi ga rada vprašala tudi: kam greš?. Konec koncev tudi prijatelje vprašamo, kje so bili in kaj so delali oz. kam gredo čez vikend ipd., ker nas preprosto zanima, kaj se z ljudmi, ki jih imamo radi, dogaja.

Ker pa se zavedam, da odrasli otroci že “po difoltu” vsako vprašanje staršev razumejo kot vtikanje, se takim vprašanje raje ognem, če vidim, da otrok ni ravno pri volji za taka vprašanja.

odseli se.

Rešitev veš že sama.
Kaj delaš pod mamino kiklo pri teh letih?
Potem ne jambraj.

rit scrtlana, a ne ugotoviš, da so te že siti in je čas , da se odseliš

Jaz ti lahko povem samo to, da sem se pri 20-tih letih odselila v podnajemniško stanovanje v drugi kraj (imela sem že tudi službo). Pa ni bilo doma nobenih problemov, odselila sem se, ker nisem imela nikoli svoje sobe in sem pri 20-ih še vedno spala v dnevni sobi.

Samostojen si, ko živiš sam in se preživljaš s svojim delom.

Takoj si najdi podnajemniško stanovanje! Nič ne pišeš, če si samska.
Verjetno greš staršem že malo na jetra, ker si pri tej starosti še doma pa brez lastne družine.

Joj punca, 30 let jih imaš!! Haloooo! Včasih so bile pri 36ih kakšne ženske že babice!! A sem hudobna? Sori….vem, da je dandanes težko dobit stanovanje, pa vendar..če nimaš druge možnosti pojdi še z dvama prijateljicama skupaj na najemnino, ne bo ti žal!! Boš lahko vsaj v miru zadihala, pa še zvečer ko se boš vrnila domov, ne boš sama!! Pa srečno!
Pozdravček,Mavrica.