laži?
Na različnih forumin se pojavljali iste zgodbe in nekajkrat sem zalotila, predvsem pa pri eni slednjih, da so bile s strani nekaterih bralcev “obotožene” za lažne… Ko sem sama brala dotično zgodbo se mi ni zdela izmišljena, prav pritegnila me je, vendar sem potem tudi sama začela razmišlati kaj pa če nas/me res “nategujejo”- mi/jaz pa tako dobro namerno sočustvujemo in se razpisujemo?
Sama sem že parkrat pisala po teh forumih- sama dejstva, opis situacij, čutenje, strah itd. – nikoli mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se norčevala na tem področju z ljudi – zelo bi me pa zadelo v epi center možganov, če bi se me obtožilo, da se izmišljujem in preverjam reakcije “dobronamernih” bralcev, predvsem zato, ker kadar sem se že odločila, bloditi po forumih svojo bedo sem bila res v eni bedi…
Edino kar se meni, pri meni ni zdelo prav, je to,da sem si čestokrat spremenila ime – eden od razlogov je verjetno tudi to – da ko sem bila – preveč pereča bomba – skoncentrirana – sem se malo porazdelila po različnih teritorijih, da se mi nebi očitalo, da sem “cel internet zasedla s svojim egostičnim, jokavim, kakršnim koli že pisanjem”…
Čeprav se da razbrati (dostikrat) kdo kaj piše…;-)
Nevem morda kar neki bluzim, spet neki natolcujem, morda sem udarila spet čist mem,…
Kaj pa vi mislite o tem? Je sploh smiselno?
Lep dan vam želim vsem skupaj…
Razcepljena osebnost 😉
Mislim, da je to stvar posameznika.
Jaz zgodbo oz. pripoved preberem in če se mi zdi zanimiva in seveda če imam kako mnenje ga napišem, se odzovem nanjo. Zdaj pa, če je v resnici zgodba izmišljena ali ne ??!!?? s tem se do sedaj sploh nisem ubadala. Zakaj bi se? Človek iz nekega pisanja skoraj ne more razbrati resničnost dogodka. O tem bi se dalo “filozofirati….”.
Po svoje ne razumem ljudi, ki imajo željo ali potrebo po tem da na forum pišejo izmišljene zgodbe – jim mora biti hudičevo dolgčas ali pa imajo zelo bujno domišljijo ali kak drug vzgib.. ne vem. Konc koncev je meni vseeno. Jaz sprejmem zgodbo kot tako (resnično, kot je sploh lahko resnična izpoved ene osebe) in kot sem že napisala, če si ustvarim neko mnenje o problemu, ki ga izpostavlja, se nanjo odzovem z odgovorom, in to je to.
Dostikrat se je zgodilo, da se je razkrilo, da je kakšna srceparajoča zgodba bila izmišljena. Celo Primož je vedel za eno, pa jo je razkril šele čez kakšno leto. (tisto o punci, ki je naredila samomor, ker so jo popljuvali na forumu)
Jaz sem do takih stvari skeptična, recimo tisti post od “kako sem si zakomplicirala življenje” me niti slučajno ne prepriča in to sem “pisateljici” na enem drugem forumu tudi povedala.
Ni mi jasno, kako lahko nekdo sploh ve, da nekdo drug govori laži??? Menda ja nismo sledljivi??? In Ariadne, če že napišeš ” avtorica” in nato celoten naslov teme..a ni to malce hinavsko…itak bomo vsi ugotovili, kdo je avtorica!
No, meni tale forum ogromno pomaga, da vsaj nekam zapišem svojo skrb, pa naj bo nekomu še tako neumna… In kar se tiče odgovorov, vauuu, zelo odločni, iskreni in večinoma zelo inteligentno zapisani. Pa naj bo mnenje takšno ali drugačno..
Mislim, da si veliko koristimo in jaz se ne bi preveč spuščala v to kdo kaj laže…Jasno je, da ne bomo vse čisto konkretno zapisali, gre za preveč kočljive situacije.
“pisateljica” sem napisala zato, ker se nisem spomnila njenega nicka
ti osebno veš, kdo je klementina 1965, da bi jo moralo skrbeti, da jo prepoznaš?
kako veš, da je nekaj izmišljeno? tako, da prebereš, pa vidiš da je cel kup nelogičnosti.
recimo, napiše da je v začetku petega meseca splavila nato pa prejšnji teden šla prvič spet v službo.
sorry ampak po njenih podatkih je bila v začetku petega meseca nekje v začetku junija ali celo konec maja… in od takrat pa do prejšnjega tedna je bila na bolniški? daj no
pa od moža se je ločila, ko je bil drugi otrok star eno leto. Se pravi, da sta bila v ločitvenem postopku med njeno porodniško. Saj ne rečem, da se ne dogaja, ampak boš pa z lučjo iskala nekoga, ki se je v taki situaciji sporazumno ločil.
V glavnem, bere se kot slab roman, z vsemi njegovimi prvinami, vključno z vznesenim literarnim jezikom:…vprašanje je kričalo v meni…, …po nebrzdani strasti sta si priznala… človek v stiski tako ne piše, niti ne piše kilometrskega ozadja zgodbe….
pač vsak naj presodi sam.
Takole se mi zdi, da je vsaka situacija pobrana iz življenja, pa če jo kdo od opazovalcev nastavi kot primer, ali pa isto stvar razgrne sama prizadeta oseba. Znotraj podajanja je seveda razlika, ker je doživeta pripoved polna čustev in prinaša veliko več osebne izpovedne moči, zato bralec občuti resnico, ki veje izza pripovedi. Tudi to se zgodi, da kdo iz čiste radovednosti poda nek primer, ki ga ni osebno doživel, a ga predstavi kot doživetega, ker se mu gre za mnenja, za komentarje. Tu zadaj se pa lahko čuti laž! Od spretnosti pisca je odvisno, v kolikšni meri bo znal laž prikazati kot resnico, od intuitivnosti bralca pa, koliko kamuflaže bo prepoznal. Prav iz tega vidika se mi tudi tovrstne “izpovedi” zdijo primerne za objavo na forumih, ker ponujajo možnost prepoznave izza besed.
Ariadne,
vse kar si prebrala je res. Verjetno si še želiš,da napišem in razkrijem, zakaj in kako, da sem bila tako dolgo na bolniški, pa ne bom, in tudi ne bom razlagala, zakaj je prišlo do moje ločitve in kako je potekala sama ločitev. Verjemi, da sem vse preveč pretrpela v svojem življenju, da bi ga sedaj še bolj razkrivala. POvedala sem toliko, kolikor sem hotela povedati. Vse, kar tebi, osebno, draga Ariadne, imam še povedati je to, da je bila vsaka besedica, pod mojo zgodbo, napisana iskreno in pošteno. Ravno tako, kot je moje življenje. Iskreno in pošteno!
K.