umiranje
Umirajo sanje, umira ljubezen, umiram jaz… Ni več vprašanj, ne odgovorov, le dejstva, ki so tu in niti ne bolijo! Le grenko spoznanje, ki ga posredujem: “Ljubezni ni in upanja ni, so le grenka spoznanja na sredi poti! So le misli za vse,ki še upajo in se trudijo, so le želje za otroke in prihodnost! So le drobci nekega življenja,ki ga ni! Je le drobna misel za vse, ki se sprašujete in iščete. Prave ljubezni ni! So le približki le te! Čim prej se sprijaznimo s tem, bolje nam bo. In življenje bolj znosno nam bo! Moje spoznanje, ki sem ga želela deliti z vami! L.p.
Veš kje se začne ljubezen?
Vse se začne z “rad imeti” sam sebe.
Ko se pogledaš v ogledalo in zadovoljno rečeš, krasna sem – to je rojstvo ljubezeni.
Ko znaš nežno z ljubeznijo prijeti sebe za roko in se odpeljat tja, kjer ti je toplo in prijetno.
Ko nehaš kljubovati srcu, mu prisluhneš in zaupaš.
Takrat izriše obraz milino in iskrive oči…
Potem se ljubezen prične širiti, vse okrog in okrog tebe…
Postaja vse bolj sijoča in lepa…
Spreminja te in polepša….
Kot taka ne ostane neopazna…
Od tu naprej se začne nadgradnja ljubezni…
Od tu naprej, ko znaš gojiti ljubezen v sebi, jo lahko pričneš tudi razdajati…
Zaključna misel;
V tebi mora goreti, kar hočeš zanentiti v drugih.
Umreti mora otroštvo, če želimo naprej v adolescenco, katera mora prav tako umreti, če hočemo stopiti v odraslost, in ta umre na pragu starosti, ko v potu pridobljene modrosti in prepoznane ljubezni obiramo plodove življenja. Na končni postaji imamo ta privilegij, da si ogledamo film v celoti. Vmes pa, na manjših ali večjih postajah, izvemo le delček vsega, vsako etapo posebej. Zakaj ni vsak trenutek življenja enak? Ker so trenutki z veliko ljubezni, in so trenutki z veliko kopren. Če zaradi oblakov ne vidimo sonca, se nam dozdeva, kot bi ljubezen zašla. Ljubezen je sonce življenja, vedno prisotna, ki nas podpira enkrat od daleč kot lunin odsev, in drugič od blizu kot vse prežemajoči žarki toplote.
Pride čas, ko nova etapa zorenja potrka na vrata. Dotlej bo znanje sedanje etape dovolj uležano, da se trpek okus izgubi, da se vrnejo sanje, in ljubezen spregovori: “Si ti jaz, ali sem jaz ti?”
Nočem biti patetična, vendar … ljubezen je. V tem, da se veseliš sebe, svojega življenja, v delu, ki ga opravljaš, v odnosih z ljudmi (čeprav ti niso partnerski), v hobijih, v stvareh, ki jih imaš rad-a…
Za vsak trenutek si lahko sam izberem držo in se odločim, ali bom kisel, ali bom vanj vložil svojo energijo, radost, trud.
Partnerska ljubezen pa res ni stalna. Pravzaprav je velikokrat sploh ni. Je lahko čas dolge suše. In zavedati se, da partnerska ljubezen ni vse na tem svetu, je koristno in, naj se sliši še tako kontradiktorno – osvobojujoče in radostno. Ker potem bi bili velikokrat zelo nesrečni in obupani.
Zaupati in verjeti, da ima moje življenje smisel, tudi če nisem v zvezi ali v zvezi trenutno trpim, je pravzaprav nujno za neko življenjsko stabilnost.
Prave ljubezni res ni.
najprej je nora zaljubljenost, ta preide v navezanost, sčasoma je ljubezen nekje ne tretjem mestu in srečo imamo če se pred njo vrineta spoštovanje in naklonjenost. Po nekem času ohranjaš stvari, ki veselijo oba in zadovoljujeta en drugega. Ljubezen preraste meje ljubezni same. Ključ do uspeha je negovanje skupnih (pozitivnih) interesov in skrb enega za drugega. Finta je pa v tem, da ne odnehata. Kdaj je čas ko rečeš, da je dovolj?..
Čakati na neko “pravo” (?) ljubezen je nesmiselno. Živi realno življenje.
Pandorina skrinjica.
Pandora je bila prelepa hči bogov. Vsi bogovi in boginje so ji bili nevošljivi njene lepote. Kaznovali so jo tako, da so ji podarili skrinjico in zabičali, da je nikoli ne SME odpreti. Pa jo je Pandora odprla. V skrinjici pa je bila:zloba, bolezen, ljubosumlje, zavist…samo ene bog se jo je usmilil in ji podaril: UPANJE.
Stara zgodba, vsi jo poznajo. Brez upanja, bi bilo življenje podobno obopu. Brez upanja, ni življenja. Brez zavesti, da bo jutri vse bolje, lepše, bi ne preživeli niti minute.
Zakaj tako trplejnje in obup? Zakaj tako brezupne besede, kot, daje vsega konec? Ti je kdo umrl? Kdo te je tako globoko ranil in prizadel, da takole pišeš? Kdo je vredn tvojih muk in trpljenja? Si bolana, bolan? Kaj se ti je tako hudega zgodilo?
Ljubezen je večna. Nikoli ne umre, tudi, ko umer oseba, ki ljubi. Večna je, ker je njena energija večna. Kako, da je ni? Seveda je in obstoji, samo najti jo je treba.
Tako globoko obupanega pisama že dolgo nisem brala. Z vsako bolečino je tudi mene manj, ali kakor je nekdo lepo napisal:
“Nikoli ne pojdi spraševat komu zvon zvoni…zvoni tebi…” in “Noben človek ni otok, povsem sam zase…”
Razumeš?