Na (skoraj) vsakem delovnem mestu se pojavi oseba, s katero nimaš najboljših odnosov….pa vendar moraš nekako shajati. V službi smo najmanj 8 ur (vsaj večina) in isti prostor delimo vsak dan z istimi ljudmi. Zato je zelo pomembno, da je vzdušje v pisarni dobro.
Doslej sem zamenjala dve delovni mesti in na obeh sem naletela na osebo, s katero sva prišle v “kratek stik”. Prva oseba je bila gospodovalna, zelo avtoritativna in ambiciozna. Vsak človek ima svoje cilje v življenju, jih spoštujem, moj cilj je prav tako uspeh in dobra plača – tudi stimulacija za dobro opravljeno delo, ki se pri nas deli, vendar v mejah normalnega odnosa s sodelavci. Ta oseba me je venomer “komandirala”, imela je grd odnos, če si jo vprašal bilokaj, če je bila slabe volje, si dobil nazaj “pocn”, tako da je sploh več nisem nič spraševala, o osebnih zadevah pa nisem govorila pred njo. Najin odnos je bil res skrhan. Tudi z drugimi je ravnala podobno, vendar so se ji vse podrejale, se je bale, jaz pa sem s eji postavila proti in je bilo konec. Ni bilo luštno delati v takšnem ozračju.
Ker sem dobila dobro priložnost, sem zamenjala delovno mesto. Tukaj pa je bilo ozračje sprva čudovito, prijateljsko, dokler se ni šlo za delo. Ta druga oseba pa je bila zelo hinavska. Cel mesec se je do mene obnašala prijazno, na koncu meseca ko je bilo potrebno zaključiti neko delo, pa je vsa živčna krivdo za vso neopravljeno delo dala name. Sprva sem še to prenašala, sicer sem ji rekla, ampak je znala na tak prefinjen način obrniti šefico, da ji je verjela. Pred kratkim sva se grdo sprli in mi je kar groza, da moram sedeti z osebo v isti pisarni in biti “skregana”. Ona pravi, da sem občutljiva in mi ne sme nič rečti, da takoj zamerim.
Spraševati sem se začela, ali je res krivda v meni? Ali res ne znam ravnati pravilno, ko se prične pogovor, iz katerega sledi prepir in očitki? Ker se mi zgodi krivica, sem enostavno tako prizadeta, da povem svoje in se potem ne morem pogovarjati naprej, kot da nič ni bilo. Zelo dolgo potrebujem, da oprostim, pozabim pa tako nikoli. Enako je z odnosom doma z možem. Lahko bi se “mulila” tedne in se ne bi pogovarjala, ko se skregava, a me je on tako daleč spravil, da se začne normalno pogovarjat in pravi, da to nikamor ne vodi.
Se strinjam z njim in verjetno ima prav, ampak ne morem iz svoje kože. Ali se da to “strenirat”, da bi lahko lažje šla preko tega, preko vseh prepirov, ki jih imam v službi s sodelavko in bi se lahko naprej normalno pogovarjala? Saj navsezadnje morava sodelovati, ker sva odvisni ena od druge, ampak moja duša je tako prizadeta, da ne morem preko tega. V meni vre jeza in sovraštvo, saj ne maram ljudi, ki tožijo šefom, ki se sprenevedajo in valijo krivdo na drugega.
Sem mar za ta svet, to družbo, službo, preveč naivna, preveč poštena in se preveč trudim, da bi si bili vsi dobri in si med seboj pomagali? Očitno tega več ni in bom morala gledati le nase, egoistično?
Enostavno ne vem, kako poiskati rešitev, da bi bili odnosi boljši. Zaradi tega ne bom menjala službe, saj se bo tudi tam pojavil spet nekdo….

Kako pa vi rešujete podobne težave v službi? Ali lahko greste hitro preko prepirov in izrečenih besed in se normalno naprej pogovarjate, čeprav veste, da se vam je zgodila krivica? Sodelavki sem vse povedala, nisem tiho, gre le za to (težko je razložit), da nikoli ne prideva skupaj, ker ona trdi eno, jaz drugo.

Že vnaprej hvala za vsak nasvet, ki bo zelo dobrodošel.

Pa lep pozdrav!

V vsaki službi je kdo, s katerim pride do kratkega stika. lahko menjaš še toliko služb, pa bo povsod enako.

Ja, si zamerljiva.

> V meni vre jeza in sovraštvo, saj ne maram ljudi, ki tožijo šefom, ki se sprenevedajo in valijo krivdo na drugega.

Popolnoma, absolutno poštenih ljudi ni. V tebi ne vre jeza le v tem primeru, saj si opisala tudi primer moža, ki te nikakor ne mere tožiti šefu, kajne? 🙂

Jeza v tebi vre, ker ni po tvoje? ker želiš imeti vedno prav? ker si želiš priznanje okolice? ker se v sebi ob takem počutiš nepomembna, manjvredna? ker se ti je zgodila krivica? Vsak dan se dogaja krivica, ampak, če korektno delaš, potem en dogodek ne spremeni veliko. Razen, če se nisi tudi ti zanašala na sodelavko, pa se ni izšlo. Tudi v timskem delu ima vsak svojo vlogo. Le rezultat je skupen in precej točno se ve, kdo je kaj naredil in kako.

Lahko bi še naštevala, vendar, če želiš to spremeniti, ugotovi, kaj se takrat dogaja v tebi. Ne jeza, ne užaljenost, to sta le posledici in kaznovanje “krivca”, ki je to stanje povzročil.

Sama ob konfliktih povem, kar mislim in kako vidim zadevo. Vedno ne rešim zadeve tako, da kasneje ne bi bilo zamere ali napetosti ozračja. Za spravo morata biti pripravljeni obe strani. Če naletim na osebo, ki odreagira tako kot ti, pa to ni več moj problem. Do nje se obnašam službeno korektno, zjutraj jo pozdravim, če potrebujem službene podatke, jo vprašam oz. ji jih povem, drugače pa jo pustim na miru. Če se želi kuhati, naj se kuha. Jo bo že minilo. Malo mi je žal, ker vidim, da jo teži in malo težko živi, ampak pomagati itak ne moreš nekomu, ki si pomoči ne želi in nekako “uživa” v sovraštvu in gnevu. Še zdaj ne razumem tega užitka, ampak…

Z možem nimava tihih dni. Še ur ne. Če vem, da ima prav in v meni še vedno vre, rečem, da rabim pol ure, da se naštelam. Takrat se pogovorim sama s sabo in poskušam ugotoviti, kaj je pravi vzrok mojega vznemirjenja, jeze, ihte…? ne vem, kako naj to vrenje imenujem in največkrat deluje.
V takem psihičnem stanju človek prepir ne uporabi za to, da nekaj pojasni, ampak zato, da nekoga prizadene. Z besedami, očitki, z nečim, kar ni res, ampak v tistem trenutku pride prav.

OK, sem zabluzila, želela si odgovor in sem napisala. Verjetno ni tak, kot si si ga želela.

Ena, hvala za odkrit odgovor, ki ga potrebujem. Nisem tip človeka, ki bi obsojal kritiko. Nasprotno. Vsaka beseda, ki mi je namenjena, prav pride za razmišljanje o sebi. Vsak človek vidi sebe drugače, zelo mi je všeč, če lahko prejmem še mnenje, ki je nepristransko in se iz tega kaj naučim.
Priznam, da sem zamerljiva, tudi vem,d a to ni prav, morala bom delati na tem…
Da se želim uveljaviti…. učim se še na tem delovnem mestu in še vsega ne obvladam, drugi pa za to nimajo razumevanja. Verjetno bi morala delati cele dneve (brez plačanih nadur), ali pa si domov nositi, imam pa doma malega otročička, ki zahteva celo mamo (ati je veliko službeno odsoten) in je zelo naporno. Nimam nobene pomoči, vse moram sama. Ko pridem iz službe, grem v jasli po otroka, potem grem kuhat, včasih še za naslednji dan, otrok se me drži za nogo in me kliče, da bi se z njim igrala, večkrat vse pustim in na hitro kaj skuham, da se z njim ukvarjam, a vsak dan to ne gre…Potem pa zvečer padem v posteljo od vse napetosti in zrahljanih živcev. Nimam moči, da bi še kaj za službo delala.
Zato želim v službi čimveč narediti in sem jezna, ko sodelavka cel dan klepeta, da še mene moti, potem pa popoldan ostaja in jamra svoji šefici, koliko ima dela in da si še domov nosi in dela do jutranjih ur…..
Poleg tega pa dobi ona potem stimulacijo, jaz pa ne……..To se mi ne zdi fer.

ne.
si pa preveč občutljiva.
ker če boš ostala taka-dovzetna za vse, kar se v tvoji bližini reče-boš menjavala službe kot za stavo.

Kakšnega uporabnega nasveta ti ne bom dal. Štrliš ven.

Mi je pa spet prišlo na misel, kako shajajo modreci med navadno rajo in kako lahko vzdržijo razne misice v svetu grdih ljudi.

.

Pia, se strinjam z eno. Če se zase ne boš postavila ti, se nihče drug ne bo. Zelo me namreč spominjaš na eno mojo bivšo sodelavko (pa zelo verjetno nista ista oseba, saj slednja še nima otrok – samo za primer), ki je vse požirala, opravljala največ dela ipd., ostali pa so jo izkoriščali.

Na začetku sem bila na njeni strani, vendar – ne boš verjela, čez čas sem odkrila, da imajo po svoje ostali prav. Ta oseba namreč nikoli ni rekla ne, nikoli ni dala stvari na plano, ampak jih je raje kuhala v sebi – od tega je imela v bistvu korist predvsem ona, saj je sama pred sabo izpadla poštena, ostali pa barabe, ki so jo menda mo izkoriščali.

No, čez čas mi je bilo rahlo dovolj, da samo sebe vidi kot svetnico, ostali pa naj bi ji s svojim izkoriščanjem niti do kolen ne segli. Rekla sem ji, da je povsem sama kriva, da jo izkoriščajo, ker ne zna postaviti meja. In od takrat dalje smo bili večkrat deležni njene odkrite jezne besede, da ona pa nečesa že ne bo naredila, ker jih je več kot dovolj, ki to lahko naredijo namesto nje – in vsem je bilo to bolj všeč, smo vsaj vedeli, pri čem smo. Prej je bilo namreč samo slišati “saj bom jaz, pusti” – ker tudi nadzora nad potekom stvari ni znala nikoli izpustiti iz rok.

Morda razmisli malo o tem … in potem ukrepaj.

Na primer takole:
“Zato želim v službi čimveč narediti in sem jezna, ko sodelavka cel dan klepeta, da še mene moti” – če klepeta, ji lahko mirno poveš vse, kar si povedala tu, in tudi, da boš, v primeru, če se stanje ne bo izboljšalo, povedala šefici, da moti tvoje delo. Ali pač kako drugače. V glavnem, ne tišči zadev v sebi, ker bodo enkrat eksplodirale. Raje vsak dan sproti postavljaj svoje meje, pa četudi z malce bolj trdim pristopom. Tako te bo začela sodelavka tudi spoštovati (tvoj čas, energijo ipd). Zdaj te namreč ne in misli, da s tabo lahko kar pometa. Pokaži ji, da ne more, obenem pa ostani do nje vljudna in spoštljiva.

Pia, malo me spominjaš name. Jaz sem tudi zelo občutljiva, pa veš kaj? Tudi taki moramo biti, da se kdaj kje kakšna stvar spremeni. Edino škoda je, če sem prav razumela, da te stvari tiščiš v sebi in razžirajo tebe samo in tvoj mir. Ja, mislim, da se marsikaj da priučiti, čeprav sploh ni lahko. Kako jaz: če me nekdo razjezi in se mi zdi, da mi dela krivico, dostikrat povem nazaj, kar mu gre, potem pa pustim, da gre, kamor hoče. Človeka se ne da spremeniti, če noče ali ni sposoben samega sebe videti. Tako kot jaz (ti) ne morem spremeniti sebe, če ne razumem, kaj ali če mislim, da tako ni prav. Pa veliko je treba odpuščati, pozabljati, misliti pozitivno. Čeprav za to rabiš dobre živce, jaz pa jih nimam (pa ti?). IN si govorim takole: Ma kaj me briga, če je tapata smotan, kdo mu je kriv, jaz se zarad njega že ne bom sekirala. Pa kaj je to proti večnosti? Sam enkrat živim, pa da bi si zakomplicirala lajf? Škoda časa. Človek ima težave, pomagat mu ne morem, torej… In podobno. Včasih pomaga, včasih ne. Vem, da ti nisem nič pomagala, si boš lahko kar sama, če boš želela. Za začetek pa ti svetujem, da sprejmeš svoj karakter, kakršen je in se zaveš, da si v redu, kakršna si. Bistvo življenja je v raznolikosti, če bi bili vsi enaki, jojmene…..