Spoštovani,
pišem vam v imenu brata in vas sprašujem naslednje: ima težavo in sicer nesposobnost navezovanja globjih stikov, predvsem z ženskami. to pomeni, da ima neke vzvišene ideale, ki vemo ,da niso realni oz. je to le zunanjost, ki mu toliko pomeni. ko to dekle, ki mu je na videz všeč pelje ven, spozna, da je v bistvu “tepka” (njegov izraz). ima veliko oboževalk, vendar zanj zgledajo preveč “navadno” in “neprivlačno”. pa vendar vem, da so ta dekleta zelo dobra in nekaj “idealnih” je tako šlo mimo. on je to spoznal prepozno. in bilo mu je žal. moram pa poudariti, da sem opazila, da je preveč navezan na mamo, ker se ne more odtrgati od doma (živi še doma – 30 let) , ostali smo šli od doma. In če imamo kako novo dekle, vedno sovraži, da mama to zve, da ne bo imela pripomb, kajti, ko ima ona le pripombo (lahko je pozitivne narave) na to dekle, brat ne more več nadaljevati odnosa. je zelo obremenjen z mnenjem mame in tudi mojim mnenjem. zato se jaz zadnja leta vzdržim vsakega komentarja (pa tudi, če me vpraša za mnenje) in se delam, da ne opazim, da se kaj dogaja – mama to ve in se tudi dela, kot da ni nič. tudi mama ima problem ,ker se mi zdi, da ni nobena dovolj dobra zanj (njemu to nikoli ne reče, a ko govorim z njo o določenem dekletu (bratovem) to opazim. je res, da je imel v enem letu kar nekaj zmenkov, ki niso prišle dlje od nekaj srečanj. imel je le eno dekle (sicer zelo majava zveza – bolj sex), ob kateri je imel ves čas slabo vest in občutek, da ne dela prav. skratka ima velik problem, ki se ga zaveda in ga ne more rešiti. Tudi meni ni vseeno, saj postaja siten in zagrenjen. Kaj lahko stori v tem primeru? naj stopi do psihiatra, psihologa, ali imate kakšen nasvet? vem, da zelo želi urediti svoje življenje, vendar ne ve, kako. pripravljen je torej tudi na strokovno pomoč.
Drugače pa je zelo dober človek in radodaren, do bližnjih je resnično pozoren in velikodušen, ljudje ga imajo zelo radi in je zelo zabaven. Vendar mu ne gre z globjimi odnosi.
Lepo vas prosim za odgovor, da mu ga posredujem.
hvala

Brat je prinesel že s sabo na svet tole močno navezanost na mamo, ki jo je v otroštvu le še utrdil. Pri tem mama nima veliko “zaslug” v smislu, da je naredila maminega sinčka, ker mu je nudila normalne vezi, ni ga pretirano vezala nase. V terapiji bo brat moral seči malo globlje in se odločiti za odkrivanje in transformiranje čustvenih vzorcev, lahko se pa tudi odloči za kakega ragresoterapevta, ki bi mu pomagal ozavestiti prinešeno prtljago.

Kot prvo bi se moral brat nujno odseliti. Ko se odselis, so stvari popolnoma drugacne kot doma in odvisne od tebe samega. Zato si tudi lazje poisces druzbo. Brez tega koraka se ne bo nic spremenilo.

Naj stopi do psihiatra, psihologa..? , sprašuješ.
Ne, stopi naj do vrat, ki vodijo iz materinega doma, naj odide in naj se vrne le na obisk.

Mama ima veliko pri vsem tem.Sin že v naprej ve,za mamine komentarje in morda jo že prečita na pogled.
Potem pa blokada in je konec.

Nujno bi moral iti na svoje in misliti na sebe,kako in s katero ustvariti zvezo in ne misliti, kaj bo porekla mama.Sploh,če rada pošimfa,pa če tudi nima zakaj.To je njena grda in posesivna navada,ki bo tvojega brata vlekla nazaj,namesto naprej.

Kako pa ve mama,da ni nobena dovolj dobra zanj?Saj ga ni “delala”zase!
Tako človek postane čustveni invalid in ne moreš pričakovati čudežev s strani novo izvoljene.
LP!

Članek v reviji ONA govori ravno o maminih sinčkih, čustvenih invalidih, ki nikoli ne morejo postati moški, ker se ne znajo in ne zmorejo odtrgati od mater. Nezmožni so navezati kvalitetne stike s kakršnokoli partnerko, ker ni nobena dovolj dobra. V resnici pa problem tiči v moškem in bolestni navezanosti matere na sina in sina na mater.
Daj to prebrati bratu, da ga malo razsvetli…

V poduk tale zgodbica:

Nekoč je živela mama kengurujka.
V kožnati vreči je nosila malega zvedavega kengurujčka.
Ko si je kengurujček prvič zaželel izkusiti svet in narediti prve samostojne korake, ga je skrbna mamica prepričala, da je najvarnejše in najlepše, če ostane pri njej.
Minilo je nekaj let:
kengurujček je postal goden, da si poišče družico. Pa ga prepriča skrbna mamica, da mu nobena ne bo nikoli tako lepo stregla in pedenala, kot ona, njegova zlata mami. Kengurujček ji ustreže.
Minejo leta, na vsem lepem mama kengurujka pogine.
Takrat se pa začne na svetlo kobacati sine kenguru. Toda, njegovi udje so čisto zakrneli, ni bil sposoben hoditi, skakati, ampak je žalostno obležal poleg svoje skrbne matere. Ter na koncu še sam žalostno poginil.

Takih moških kengurujčkov in “skrbnih” mamic je danes žal vse več.
Protežirana zlasti v enostarševskih družinah, kjer se roditelj preveč čustveno naveže na svojega “mladiča” in ga ne zna, ne želi in tudi noče izpustiti iz svojega okrilja takrat ko je to nujno! potrebno.

Še ptič svojega za letenje komaj godnega mladička potisne čez rob gnezda, ko pride za to čas. Da se nauči leteti.

ali ste gledali film “ljubezen je slepa”? moj brat je podoben prijatelju od glavnega lika, za katerega se kasneje izkaže, da je zato tako kritičen do žensk, ker je v bistvu zakompleksan zaradi svojega videza oz. neke motnje, ki je pri sebi ne sprejema. kaj če je problem tudi v tem?
veste, hvala za vaše odgovore, rada bi nekako predebatirala to, ker vidim, da tu zadeva res ni v redu. zavedam se, da biti doma res ni primerno pri teh letih, oz. biti doma brez partnerja. toda, ali je lahko problem še kje drugje? ali pa vsi ti dejavniki pogojujejo eden drugega in nastaja začaran krog.

odgovore bo prebral.

Prav, da gre od doma! Toda ne računat, da bi selitev ozdravila globoko zakopane čustvene vzorce, ki brata omejujejo in mu praktično onemogočajo vsakršen odnos z nasprotnim spolom. Bolj kot oddaljenost od mame bo brat najprej rabil strokovno pomoč in zanj se mi zdi regresoterapija zelo smiselna. Če bi tole reševal samo s selitvijo, mi pride naprej kot da hoče karamboliran avto popravit tako, da ga sčisti in spolira. Bistva problema se s tem niti dotaknil ne bi, ker tovrstno reševanje ne vpliva na zveriženo pločevino. Pa veliko uspeha!

tudi sama si mislim, da bo nekaj takega, vendar osebno menim, da bi nujno moral po svoje zaživeti.

Pod zgornjo zgodbico se pa podpišem tudi jaz.
—————-

” Tvoji otroci niso tvoji otroci.
So otroci in hčerke življenja samega.
Ti si jih spravil na svet, nisi jih pa ustvaril.
So ti blizu, niso pa tvoja stvar.
Lahko jim daš tvojo ljubezen, ne pa tvojih idej.
Lahko daš bivanje njihovemu telesu, ne pa njihovi duši.
Kajti njihova duša biva v hiši prihodnosti.
Kamor tebi ni dano vstopiti.
Niti v sanjah.
Lahko se trudiš, da si jim podoben.
Ne hoteti, da so oni podobni tebi.
Ker življenje se ne vrača nazaj.
Ti si lok, ki sproža otroke proti jutri.”
( Khalil Gibran )

” Velik napor in velika umetnost staršev je: ljubiti brez prilaščanja; pospremiti otroke na pot življenja, ne da bi jih vezali nase; jih vzgajati k vrednotam življenja, brez pričakovanja, da bodo vedno in povsod pozorni na to, kar pričakujejo starši. Vzgajati k življenju ne pomeni držati jih vklenjene, marveč jih usmerjati k svobodi.” ( Don Pierino )

Starši ne moremo nobenemu svojih otrok prihraniti težav, s katerimi se bo srečal v življenju, ne moremo jim prihraniti, da ne bi bili kdaj nesrečni, razočarani in žalostni v življenju. Lahko pa jim pomagamo ohraniti prožnost mišljenja in stremljenje k vrednemu. Ob takšni starševski doti smo se ljudje sposobni zmeraj znova pobrati.

ena mama, Eljka
(… ki je vse te misli zapisala svojemu sinu, v knjigo spominov … )

Zdaj, ko je lep, mlad in poskočen nima poguma niti vedenja, da bi znal gledati s srcem. Čustveno priklenjen na mamo bo zgrešil lastno srečo.

Preden se ne ozdravi, je bolje, da nobene ne onesreči in ostane pri mami.

Življenje pa je blazno kratko in kmalu bo starček, brez otrok, brez mame, brez ljubezni svojega življenja, ko se bo v lepem majskem dnevu vlekel s hojico okrog doma ostarelih in kakšni mlajši gospe podaril kompliment ali poljub na roko. Vse ostalo bo tako in tako zamujeno…, ker ni znal videti, ko je bil še čas in se mu je zdelo vse samoumevno in možnosti na pretek- pa je prava le ena ali dve na življenje.

Ko puncam pravi tepke, predvidevam, da one tako mislijo o njemu. Če bi pravi padel v oči, ji že nebi ušel. Me to znamo, če se nam zdi vredno…Ampak, hvala bogu, so punce zdaj pametnejše in vedo, da ni vse zlato, kar se sveti!

Mama rabi psihiatra, da ji bo razložil primerno obnašanje v njenih letih in prijatelja, ki jo bo čustveno in fizično izpolnjeval.Sin je že ogromen ptič, ki bi se moral že zdavnaj zvaliti iz gnezda in tkati niti za svoje gnezdece…

Znašla sem se sredi navzkrižnega ognja med mamo in partnerjem.Z mamo sva bili 30 let prijateljici, zaupnici in zaveznici. Pa je prišel on, ki ga neizmerno ljubim, rada sem z njim, ampak nekaj me vleče nazaj k materi. On pa je zelo zaščitniški do mene, to mu ne odgovarja, kaj naj vendar storim? Prišlo je že tako daleč, da sta v sporu moja in njegova družina. Čeprav bova kmalu šla na svoje, se bojim, da bom begala nazaj k mami.Kaj naj storim, da se mi to ne bo dogajalo?Pričakujeva tudi otroka, jaz se zelo sekiram zaradi vseh teh problemov. Mamo imam zelo rada, ne vem kako bom presekala te vezi. Morala bom storiti korak naprej, ker je moje parnerstvo na kocki. A bitka še vedno bije v meni….