Najprej lepo pozdravljeni.
Že kar nekaj časa se pripravljam, da bi napisala moje dvome in negotovosti. V jeseni sem obiskala predavanje na šoli čustvene inteligence tema odnosi in vedela, sem, to je tisto, kar jaz potrebujem, tisto, kar bi mene dvignilo nad te probleme, iz katerih se sedaj nekako ne izkopljem.
A žal sem doma na drugem koncu Slovenije in mi (vsaj za zdaj) to ni dosegljivo. Namesto tega sem zaradi svojega telesnega zdravja, ki mi je začelo pešat in pomanjkanje energije pripeljalo do cele vrste alternativnih zdravljenj in svetovalcev glede življenjskih problemov.
Zdaj, ko mi je propadla druga zveza, ki je bila zame zelo pomembna, sem se znašla v depresiji. Pa si dolgo sploh nisem hotela priznati, da je to to.
Ko sem ostala sama, sem bila zelo nesrečna, ker se mi zdravje ni in ni hotelo izboljšati (kronična utrujenost) in tako nisem mogla hoditi okoli, pa malo pozabiti na bolečino, ampak me je to sililo, da sem bila doma in me tudi prisililo, da vsake toliko časa moram malo pogledati vase…
Zdaj je malo več kot pol leta od tega, kar sem se razšla s fantom, s katerim se počutila tako povezano, kot bi bil moj brat, ali moja mama. Tako skrben, iznadljiv, samozavesten, deloven….zdelo se mi je, da ga poznam že od nekdaj in v bistvu še sedaj ne morem verjeti, da ne bova nikoli več skupaj. Tako hitro se je vse zasukalo, da ne dojamem…
Naj povem, da sem morala zvezo dokončno jaz prekiniti, ker je vse zašlo v slepo ulico…medtem, ko sem se še danes zahvaljevala bogu, da sem imela srečo, da sem se našla s tem človekom, je že jutri začelo vse propadati, po dveh letih skupnega življenja….boleč dogodek, ki se je pripetil, je njega odvrnil od mene, ker sem bila preveč žalostna, zahtevna, bala sem se tudi, da bom doživela še enkrat isto, kar sem doživela že v prvi zvezi, v kateri sem bila od 19 do 30 leta. Ko sem videla, da gre vse v tisto smer, v katero sem se najbolj bala, sva bila v slepi ulici približno 6 mesecev, potem jaz nisem več vzdržala, nisem znala niti pomagati. Začela sem zbolevati in si še do danes nisem čisto opomogla. On si ni želel poiskati pomoči skupaj z mano, morala sem prekiniti. A to sploh ni bila dokončna prekinitev, kot sem si jaz predstavljala, saj se je še znova in znova pojavljal v mojem življenju in nikoli ni povedal, da zato, ker bi vseeno rad z menoj kaj več. Oba imava probleme s komunikacijo, oba iz družine z očetom alkoholikom…jaz sem še v času zveze spoznala to, a sama nisem mogla nič, zato sem zašla v depresijo…
Po razhodu sem jokala, nisem spala, sredi noči sem tipala okoli sebe, če je zraven mene, če se mi morda le sanja, trpela sem bolj, kot da bi mi umrl.
Potem sem zašla v še večje trenutne osebne težave in pojavil se je on, ki mi je z vsakodnevnimi maratonskimi pogovori po telefonu zelo pomagal, da sem zadevo uspešno prebrodila. A ko so se začele moje zadeve obračati na bolje, sem spoznala, da se ne smem znova zaplesti z njim. Še vedno mi ni zmogel povedati, da me ima mogoče vsaj malo rad, da bi rad stopil na naslednjo stopnico z mano…povedal pa mi je med drugim vse zadeve, kako jih po več mesecih vidi, pa tudi to, da se je že oziral za kakšno primerno kandidatko za resno zvezo….a ker mu ni takoj uspelo, sem prišla spet jaz na vrsto in nisem imela tistega pristnega občutka, da bi rad v odnosu z mano kaj spremenil, mislim, da mu je bilo glavno, da ni sam in da ima družbo ob večerih, pa čeprav je čez dan zelo zaposlen in uspešen.
Zopet sem prekinila stike, kar mi je bilo grozno težko in potem sanjarila, da bi naju življenje samo pripeljalo nazaj skupaj, na nek tak način, da se ne bi bilo treba meni konkretno odločiti, ali ja ali ne, saj sebi ravno ne zaupam prav zelo in v moje izbire, predvsem v zadnjem letu… pa čeprav ne verjamem ponovne začetke že prekinjene zveze, a tukaj sem si res želela… sedaj že živi z novo veliko mlajšo punco, po dveh mesecih poznanstva bo že otrok…ko sem to izvedela, so se mi odpirala tla, saj sem tudi jaz želela otroka z njim, bil bi zelo dober očka, to pa sem prepričana, ker sem ga videla z otroki…
Najprej sem mislila, da mi bo to dogajanje pomagalo, da bom končno šla naprej, iz depresije ven…nehala misliti nanj…
A sedaj še zmeraj mislim nanj, ni večera ali jutra, da ne bi bil v mojih mislih, tako sem si želela z njim iti v naslednjo stopnjo v zvezi…iz zaljubljenosti sva šla v temo in nisva več stopila iz nje…tako se mi zdi škoda in se bojim, da bom kar za zmeraj žalovala…
Rada bi pomagala sebi, a bi še raje njemu. Rada bi analizirala svoje občutke, pa vidim njega, kako drvi z prenagljenimi odločitvami v brezno…tako rada bi z njim zopet razpravljala o knjigah, ki jih berem-Soutripanje, Življenje je tvoje…tako rada bi mu povedala moja nova dognanja, glede naju, glede njega, glede mene…
A naju ni več, ne morem in ne morem se sprijazniti. Ali bom res zopet mogla v neko zvezo, da bom na tak način prebolevala njega? Ampak ne bi rada nobenega prizadela, ampak vem, da sva se z bivšim fantom našla zato, ker sva imela isto rano. In oba sva v najini zvezi prebolevala bivše dolgoletne zveze. …zakaj tako, zakaj nisva šla skupaj naprej, v osvobajanje…zakaj?
Kaj naj storim, prosim, kakršnkoli odgovor…
Hvala.

Dobro ves kaj si delas in se vedno vztrajas v samodestruktivnem odnosu do same sebe in to bos delala do kdaj ? Dokler ne bos zblaznela od misli na njega in pozabila,da je zivljeje tvoje in da nisi edina,ki se je kdaj razsla s fantom.Poleg tega pa ga v mislih idealiziras in to prav nic ne pripomore k tvojemu okrevanju,kajne :)…Seveda je normalno,da je nekaj casa hudo,.toda za bozjo voljo,daj prebudi se in se nehaj smiliti sama sebi in nekaj naredi zato,da ti bo bolje in ne pusti si sanjati sanje,ki te unicujejo in nimajo nobene perspektive..poisci si pomoc..sama ocitno ne napredujes pac pa nazadujes in ce se imas vsaj malo rada si res pomagaj in premagaj to depresijo..ni edini moski na svetu in ne prepricuj se da je,saj bos zacela verjeti v to,kar si domisljas..Zelim ti,da bi se nehala slepiti in da bi zbrala pogum in zacela ziveti…lep pozdrav 🙂

Več kot sediš doma in razmišljaš, bolj si utrujena in izmozgana – to je potem samo začaran krog iz katerega ne prideš brez truda. Moraš se spravit ven in se ukvarjat s kakšnim športom. To ti bo vrnilo fizično in psihično kondicijo.

Jaz mislim da ti nič drugega ne pomaga iz kronične utrujenosti kot ravno to, da se prisiliš in se začneš gibati. Najprej bo sigurno težko, potem pa vedno lažje in potem se boš sčasoma tudi psihično bolje počutila.

Lp,
Peter