normalna?
Zdravo!
Zanima me vaše mnenje o mojih občutjih in čustvih,…
Imam 2 otroka, stara 2 in 5 let. Zdi se mi, da sem preveč navezana nanju, saj vsako minuto preživim z njima. Nikoli jih ne prepustim drugim v varstvo, razen ko sem v službi ali ress izjemoma. Takrat zzeello trpim. Službo imam tudi popoldan, tako da takrat samo jokam ker ju pogrešam,… Razmišljala sem, da bi pustila službo… ( Mož še kar dobro zasluži…). Včeraj zvečer sem ful jokala ob misli, da moram danes popoldan v službo. Seveda me punčki full čudno gledata kaj mi je…mislim, da sem obsedena, a kako naj si pomagam?
Hvala za mnenja.
Ja si obsedena ampak se zgodi.
Najprej začni bremzati sebe, razmišljati pozitivno, da tudi drugi lepo skrbijo za punčki, čimveč ju daji v varstvo med tem časom pa sama počni kaj zase. Kajti če ne boš sedaj nekaj naredila, bo čedalje težje, mešalo se ti bo, ko bosta najstnici in ne boš več središče njunega dogajanja.
Sama sem počela isto vendar ne z otroci ampak z mami. Ko me ni bilo doma sem vsaj trikrat klicala, če je vse v redu, po dvajst sms na dan, ko sem bila na dopustu in podobno. Potem pa je odšla- za vedno, ne veš kako sedaj trpim. Lepo je imeti rad, toda prevelika navezanost v mojem primeru prinese le trpljenje, ker proti naravi ne moremo nič.
Normalnost je itak relativna stvar, ker pa te opisano skrbi, ti napišem svoje mnenje.
Otroci morajo kdaj tud sami dihat in se družit še s kom, ne samo s tabo, ker od vsakega se učijo in rastejo.
Poleg tega predvidevam, da če imaš otroke, imaš tudi partnerja in da si morata tudi partnerja kdaj vzeti čas samo za partnerski odnos.
Poleg tega pa naj bi vsak človek imel tudi čas samo zase, za soočenje s samim seboj, ko naj bi v miru in tišini naredil malo inventure v svojem lastnem življenju.
Morda bežiš od sebe?
Kaj praviš?
Draga Nastja!
Prav je, da imate zelo radi svojo otroka in zanju pozorno skrbite. Otroci potrebujejo veliko prave ljubezni, a tudi jasno postavljene meje, ki opredeljujejo njihovo odgovornost. To jim omogoča, da dobijo občutek varnosti in se lahko posvetijo igri in raziskovanju življenja.
Dobro je tudi, da čim več svojega časa preživite z otrokoma in da skrbno izbirate varstvo zanju, kadar ste odsotni. Žal pa v takšni ljubezni velikokrat pride do pretirane navezanosti, ki nima kaj dosti opraviti s pravo ljubeznijo. In takšna pretirana navezanost, jokanje … pravzaprav slabo vpliva tudi na vajini hčerki, tudi sami pravite, da vas čudno gledata.
Poizkusite najti v sebi notranje ravnovesje in čustveno stabilnost – pri tem vam bo lahko v pomoč redno sproščanje (na primer CD Globinska sprostitev). Poleg tega skušajte tudi čim bolj jasno razmišljati v odnosu do hčerk – zavedajte se, da je najbolj pomembno, da jima pokažete pravo ljubezen in da ne morete biti z njima 24 ur na dan. Če jima boste ustrezno razložili in ju pripravili na to, da ju bo za nekaj ur pazil nekdo drug, potem ne bo večjih težav. Prav tako na dejstvo, da ne morete biti skupaj 24 ur, pripravljajte tudi sebe. Trenirajte ljubečo povezanost z otrokoma, a ne slepe navezanosti (preveč zgodb sem že slišal, ko so starši z “ljubeznijo” zadušili svoje otroke – starši so mislili, da izražajo ljubezen, v resnici pa je šlo za posesivnost). Zavedajte se, da hčerki nista vaša last, temveč sta vama zaupani v varstvo in ljubečo skrb. Ko bosta dovolj zreli, bosta postali samostojni. In takrat bo dejanje prave ljubezni to, da ju boste pustili oditi.
Razmislite tudi, ali morda s pretirano zaskrbljenostjo za hčerki ne kompenzirate kakšnega drugega svojega primanjkljaja (kakšna je zgodba vaše primarne družine, kakšen je vaš odnos z možen, kako ste zadovoljni s svojo službo, imate kakšen hobi, si znate vzeti kdaj čas le zase …).
Čim več čustvene stabilnosti vam želim!