Mene pa zanima, kako si pomagat pri naslednji stvari. Ne morem se znebit občutka, da sem vedno komu v breme. Npr. bojim se, da mi bodo prijatelji obrnili hrbet, če bom slabe volje ali pa v težavah. Bojim se, da me fant ne bo maral, če ne bom vedno dobre volje, nasmejana, prijetna (sicer ga nimam, ker je bolje, da se na nikogar ne navezujem, vsaj dokler si ne pospravim podstrešja). Enostavno se ne morem znebit tega občutka…. tako močno je prisoten. Če sem npr. kdaj vseeno slabe volje ali se mi zdi, da bi se lahko lepše obnašala ali bila prijaznejša do koga ali če komu ne naredim kakšne usluge, imam občutek, da me ta oseba ne mara več, da tega ne morem več popravit in ponavadi kar prekinem stike, ker ne prenesem, da bi kdo o meni mislil, da sem slaba. Ali pa stalno koga sprašujem, če ga motim, če mu grem na živce itd. Sicer se poskušam brzdat in tega ne pokazat, ker vem, da izpade psihopatsko, pa vendar. Ali pa če se npr. kakšna skupina ljudi čemu smeji in jaz ne vem, čemu se smejojo, imam občutek, da se smejijo ravno meni in kar vem, da se mi pozna na obrazu. Sicer pa sem obsedena s tem, kakšne gibe delam, kako hodim, kako izgledam (pa ne mislim glede lepote) – ali izpadem čudna.
Pogovarjat z ljudmi se ne znam prav dobro, večinoma pa izpadem precej čemerna. Pravzaprav sem celo svojo puberteto preživela v želji, da bi bila nekdo drug, npr. katera od sošolk itd. Tudi kadar sem v čem uspešna, se mi zdijo uspehi drugih večji in boljši. Komplimentov ne znam sprejemat in še raje vidim, da mi jih ljudje ne dajejo, ker imam včasih občutek, da se iz mene norčujejo oz. da sploh ne mislijo resno, včasih pa se jaz preprosto neumno odzovem, namesto, da bi se samo zahvalila in bila tiho. Nočem več tako razmišljat in se tako obnašat, rada bi bila že enkrat vsaj kolikor toliko zadovoljna s sabo.

Vem, da boste rekli, da pač nisem center pozornosti in da se drugi zagotovo ne obremenjujejo z mano, vse to vem, saj tudi jaz konec koncev ne opazujem druge ljudi na tak način, pa vseeno. Kako biti sproščen, kako verjeti, da se ne obnašam kot nek freak ampak da sem navadna (“normalna”) kot drugi ljudje?

Oprostite za tako dolgo pismo, upam, da bo kdo od vas imel kakšen nasvet. Stara sem pa 24.

Lep pozdrav vsem.

Draga L. T.;
predvidevam, da so vam te obcutke privzgojili starsi oz. oseba v zg. otrostvu na katero ste bili navezani….Verjetno so vam govorili: “ce bos taksna in taksna, te imamo radi.Ce pa bos drugacna (kot mi zelimo), te ne bomo (ne bodo) imeli radi”.-to je pogojna ljubezen. VCe si taksen in taksen, si vredem ljubezni, ce pa si drugacen potem pa ne. Lahko so te tudi primerjali z drugimi ali pa nisi bila nikoli dovolj dobra.Otroci to vpijejo kot goba in ta model sem jim vsidra v podzavest, zato tako cutis…Premisli o tem, ce je kaj na tem…
Kako to resiti? Najprej ti priporocam, da si preberes kaksno knjigo od Sanje Rozman (Sprememba v srcu), Ljubezen in duhovna rast, Najina ljubezen-Hendrix…potem bos verjetno sama videla, kaj ti narediti. Bo pa potebno veliko poguma in tezaskega dela, ker lahke poti ni. Vedi, da je lahko drugace-boljse!
Vsekakor pa: Dobra in vredna si prav taksna kot si v svoji edinstvenosti!
In prav taksna si vredna ljubezni(brezpogojno)!

Vse dobro!
Pogumno!

Srecno!

Zdravo!

Mogoče si perfekcionistka. Preveč se trudiš biti popolna in brez napak. Tak ni nihče. Sprejmi se tako kot si, in ne obremenjuj se z drugimi, ker po mojem mnenju preveč pažnje polagaš na to “kaj bodo pa drugi rekli”.
Dobro je prebrati knjigo Moč pozitivnega mišljenja- Dalle Carnegie. Ta avtor ima še veliko zelo uporabnih učbenikov za življenje in za razbolelo dušo. Zelo priporočam!

Srečno.

Najlepša hvala obema za odziv.

Ja, babi, imaš zelo prav, starši (še posebej mama) so mi vcepili občutek krivde, če kaj nisem naredila tako, kot sta si onadva želela (pa nikoli nisem bila upornica ali kaj podobnega). Poleg tega sta se pa veliko prepirala in tufi fizično obračunovala in potem ju res nisem želela še jaz spravljat v slabo voljo. V bistvu je bilo najhujše, ko sta bila jezna drug na drugega in sta bila potem zadirčna še do naju s sestro, včasih je padel tudi kakšen udarec. Sčasoma se nama je začelo dozdevat, da sva midve krivi za vse slabo v naši družini.
Danes vem, da jaz nisem odgovorna za njuno razpoloženje in počutje. Kar je bilo, je bilo, ju ne krivim več, ker sta imela oba pač težko življenje (čeprav sem se nekaj časa nazaj zalotila, da sem tudi jaz začela posnemat njune vzorce – za vse, kar se mi je slabega zgodilo, sem začela krivit druge oz. predvsem njiju, na srečo pa sem pravočasno ugotovila, da ne želim biti takšna, ker je to zame predvsem znak nezrelosti), želim se torej samo spremenit to svoje razmišljanje in živet naprej brez da bi po nepotrebnem mučila sebe.

Muza, res je, sem tudi nagnjena k perfekcionizmu in predvsem k temu, da pred drugimi skrivam slabo voljo in svoje slabe strani, ker se bojim, da me bojo zapustili, če ugotovijo, da sem tudi jaz samo človek s slabimi lstnostmi. Upam, da si bom enkrat lahko dopovedala, da sem ok, kakršna sem, saj mi to jemlje veliko energije, ki bi jo lahko posvetila pomembnejšim stvarem.

Tudi literaturo, ki sta jo predlagali, bom prebrala.

Lep pozdrav vsem.

Draga LaTristesse!

Ste na dobri poti k razreševanju svojih težav (bolje rečeno življenjskih izzivov!). Zavedate se jih, tudi globlje jih razumete (vzorci iz otroštva, kar sta se “pogovorili” že z Babi) in verjetno veste, da je pomemben korak pri osebni preobrazbi tudi sprejemanje sebe. Šele ko se sprejmemo, imamo možnost spremeniti pri sebi tisto, kar nam ni všeč.

Svetoval bi vam praktično delo na sebi – bodisi s pomočjo kakšne knjige ali pa skupine. Korenito morate spremeniti svoje mnenje o sebi (samopodobo), okrepiti občutek lastne vrednosti in samospoštovanje. Okrepite v sebi notranjo moč in zmanjšajte odvisnost od mnenja drugih in od tega, če vas sprejmejo ali ne. Imate pravico, da ste kdaj slabe volje ali v težavah in če vam bodo takrat prijatelji obrnili hrbet, bo to veliko povedalo o njihovem odnosu do vas. Verjemite mi, da vas bodo pravi prijatelji pripravljeni razumeti in vas bodo podprli.

Morda se preveč trudite, da boste izpadli tako, kot si mislite, da morate. Nehajte se primerjati z drugimi in obremenjevati z njihovim mnenjem! Zakaj ne bi enkrat preprosto bili to, kar ste, in se nehali truditi, da bodo ljudje o vas imeli dobro mnenje in vas bodo pohvalili. Zakaj tako močno potrebujete njihovo priznanje in potrditev? Vam to daje občutek, da ste vredni, občutek lastne vrednosti in samozavesti? Veste kakšna je resnica? Vredni ste že zato, ker ste človeško bitje z jazom, ne glede na to, kakšne lastnosti imate ta hip. In da vam drugi ljudje pravega samospoštovanja ne morejo dati. In da nikoli ne boste mogli ustreči vsem, vedno se bo našel kdo, ki se mu boste zdeli “čudni” – pa bo to spet več povedalo o njemu kot o vas.

“Klasična” pomoč pri vsem zapisanem je vztrajno delo na sebi v smeri osebne preobrazbe: redno sproščanje ali meditacija, uporaba afirmacij, vizualizacije, poskrbite, da si pridobite pozitivne izkušnje. Občutek, da ste vedno nekomu v breme, boste zmanjšali tudi s konstruktivno uporabo svojih misli – ustvarite si takšne predstave in miselne vzorce, ki vas bodo podpirali (npr. zavedajte se, da imate pravico poskrbeti zase in da se vam ni treba vedno prilagajati drugim in jim v vsem ustreči). V branje vam svetujem knjigo Od čustvene inteligence do modrosti srca (še posebej prvo poglavje: Odnos do sebe), jeseni, ko bo zopet vpis, pa ste vabljeni v Šolo čustvene inteligence! Z rednim delom na sebe boste lahko močno spremenili svojo samopodobo in pridobili resnično samospoštovanje in čustveno stabilnost.

V razmislek še tole: Nobena reč vam ne more nadomestiti občutka lastne vrednosti, nihče vam ga ne more dati, ker ga že imate. Le prebuditi ga je treba, dovoliti mu, da zasije izpod oklepov starih, neuporabnih miselno-čustvenih vzorcev. Z občutkom lastne vrednosti pa se bodo v vas prebujali tudi živost, radost in ustvarjalnost.

Držim pesti za vas!

ja, poznam ta povečan občutek krivde. sama sem ga imela tudi.
predvsem moraš razčistiti sama pri sebi, da je ta krivda NEUPRAVIČENA. tega se moraš zavedati. poskusi si najti kakšne knjige, ki govorijo o tem.
meni so veliko pomagale knjige dr. Phila, kakor tudi njegove internetne strani (v angleščini), predvsem pa so mi moji prijatelji veliko pomagali – govorila sem z njimi o tem, oni pa so mi povedali, da sem naredila prav, in venomer ponavljali, da nimam razloga za takšne občutke krivde.

predvsem moraš veliko delati na sebi, na svoji samozavesti. dovoliti si moraš užitke in postaviti sebe na prvo mesto – pred ostalimi. predvsem se moraš zavedati da postaviti sebe, na prvo mesto, ne pomeni, da je to na račun drugih.
veliko mi je pomagalo tudi, ko sem spoznala, da so drugi ljudje tudi ODGOVORNI ZA SVOJE OBČUTKE. ne moreš biti odgovorna za vse okoli tebe.