Pozdravljeni!
Pišem Vam v upanju, da bom dobila kakšno vsaj malo vzpodbudno besedo. Imam ogromno strahov (problemov). Naj opišem največje.

Saj ne vem, kje naj začnem. Verjetno bo tole vse zmešano, pa vendar,…

Nesreča, dobre 4 leta nazaj. Še vedno si očitam, še vedno me peče vest, da sem jaz kriva za stričevo smrt (bila sem voznica – on sopotnik, vendar zaradi nejasnih dokazov – pomanjkljivih niso mogli dokazati na čigavi strani je krivda). Vem, da se nesreče dogajajo, da se to lahko zgodi vsakomur, a jaz … Peče me vest in duši me. Imela sem ga rada in ali bom res posledice – težko vest nosila vse življenje? Včasih razmišljam o tem in ne najdem se ven, ne vem, se res nikoli ne bom spomnila kako je bilo? Prosim pomagajte!

Skrbi me za starša, ni mi všeč, kako ju teži zdravje,… Dosti razmišljam o tem. Ni mi všeč atijeva bolezen, mamine bolečine po »kosteh«
Sama vem, da jima ne pomagam dovolj, jezi me, da nisem sposobna, da ne znam delati s stroji, da karkoli se lotim, prehitro omahnem. Sama vem, da se moram naučiti delati s stroji. Toda, tako težko je. Rada bi bila enkrat gospodar svoje zemlje – kmetije, pa vendar,…

Kilogrami. Ja, večni problem, s katerim se ubadam že vse življenje! Šla sem že skozi najrazličnejše diete, čaje, tablete, telovadbo,… Pa, do sedaj še nisem odkrila prave stvari zame – ki bi mi naredila pravi rezultat. Visoka sem 165 cm, tehtam pa 120 kg. Ja, saj vem. Grozna sem. Sram me je, da se pogledam v ogledalo. Počutim se kot debela zavaljena kura. Ja, res.
Razmišljala sem že, da bi se obrnila na gospo Merljak Marijo, ki je iz Ljubljane in se ubada s tem. Hujšala bi pod njenim vodstvom. Ima tudi neke dopolnile k prehrani, ki bi jih jaz jemala, da bi pomagali izgorevati maščobe. Kaj menite vi? Ne vem, ali naj se odločim za to ali ne?

Poleg tega imam še drug problem – sladkarije. Niti enkrat ne grem v trgovino, da si ne bi kupila čokolade ali tiste rogljičke z vanilijevo kremo. Namesto malice sem šla na kremšnito in gosti sok. Če grem na črpalko, si kupim čokolado. Tudi če ne grem po ničesar drugega v trgovino, po čokolado grem! Ne vem, zakaj se mi to dogaja zadnje čase? Naj povem, da nikoli nisem imela problemov s sladkarijami! Niti v otroštvu – pa saj niti nisem imela priložnosti, da bi si kupila kaj takega. Zaradi mene je lahko čokolada bila več let, pa je nisem pojedla,… Danes? … Še pol leta nazaj ni bilo problema, kava grenka, čaj grenak, čokolad in bonbonov nič, zdaj pa,… Ne vem, kaj je kar naenkrat. Imate vi kakšno idejo, kako naj se ubranim sladkarij? Preveč jih je! Poleg tega, se dobro zavedam, da ni zdravo, pa še hude težave imam z želodcem – imam vnetje trebušne slinavke in po vsaki čokoladi … moram jesti Rupurut tablete, ker me peče v želodcu! Kaj naj storim?

Poleg tega, večerjam. Pa kot da to ni dovolj, še prepozno zvečer. Mama ve za vse tole in razume me in mi skuša pomagati, pa vendar,… Zelo si zaupava in jasno sem jo prosila naj mi pomaga, naj me prisili, da po sedmi uri zvečer ne bom nič jedla! In naj ne popusti! Sama ne zmorem tega. Prehitro omahnem, izgubim upanje in spet je vse po starem.

Poleg tega sem mamo prosila tudi, naj me dobesedno naženi ven, da bom hodila na sprehode, da se malo raztelovadim. Naj me prisili v to, če ne bo šlo drugače.
Res mi ni lahko in vem, da sem kot ena debela zavaljena kura. Grdo rečeno, a tako se tudi počutim. In sama vem, da mora kakšna kila dol. Kako naj delam takšnale? Saj ne rečem, suha spet ne bi rada bila, a tole je res že preveč. Prosim, pomagajte mi!

Naj povem, da se zaenkrat držim tega – zvečer ne jem, vsak dan grem ven na sprehod, toda, koliko časa bom vzdržala, bom imela dovolj potrpljenja? Hudo je in ima me, da bi šla jest, potem pa spati, a ne smem!

Poglejte, rada bi storila nekaj zase, se spremenila in s tem dvignila samozavest, vendar, kako naj se ravnam?

Naj grem dalje. Problem – strah. Vsega me je strah, spet. Strah me je šole – izpitov. Boste rekli, da je to normalno, vem. Ne ni normalno. Vem, kaj je normalen strah pred izpiti, seminarskimi nalogami,… To sem že okusila, a ne vem, zakaj je ta pozitivna energija kar naenkrat spet izginila.

Strah me je vožnje avtomobila, čedalje bolj. Strah me je, da stolčem avto in ne nazadnje, da se mi kaj zgodi. Ta strah je že kar pretiran, res. Še pred časom sem šla sproščena za volan in prepričana sem bila vase, a zdaj nisem več, in pred vsako vožnjo sem nervozna. Ne vem, ko takole razmišljam, ali je to problem, ker se zadnje čase toliko sliši o hudih nesrečah,…? Rahlo podoživljam svojo nesrečo pred leti. Jaz nikogar ne obsojam, peče pa me vest, …

Strah me je za starša – njunih bolezni. Strah me je, da bi huje zbolela sama – ali zaradi kilogramov ali zaradi česar drugega.

Strah me je, da ne bom nikoli imela svoje družine. Ven, med ljudi itak ne morem, kar slabo mi je ob tej misli, sicer pa kam se čem vsiljevati? Za moške – fante se mi pa zdi, da so itak vsi enaki – da vsi lažejo, zvestega pa ni. Ja, starša sta se našla – idelaen par. Danes pa ne verjamem, da te moje generacije še obstaja kdo, ki bi bil zame. Eden na kmetijo ne, za drugega sem predebela,… Sem mar jaz preveč izbirčna? Sicer pa, moškim itak ne zaupam,… Ali bom kdaj? Ne vem, … Kaj naj naredim?

Ven med ljudi ne grem, ne maram se vsiljevati, nikoli nisem imela prijateljev (prava mama mi ni pustila nikamor – grozno otroštvo, res). Naj povem, da sem prej govorila o mačehi, ne o pravi mami! S pravo mamo pač nisem imela toliko sreče, kot jo imam z mačeho!
Glede fantov, naj povem. Všeč mi je eden. Spoznala sem ga v cerkvi. Toda, … On me opazuje – to zagotovo vem, ker tega ne skriva! Pa vendar, koraka naprej ne naredi! Imam težke slabe izkušnje glede fantov in,… Poguma za prvi korak pa tudi nimam. Mi je pa všeč, moram priznati, čeprav mislim in skoraj prepričana sem, da ta zveza ni možna. Ne vem, zakaj. Ne vem, zakaj imam takšen občutek, a ga imam. To je dejstvo. Včasih dobesedno sanjarim o njem, a mi to kar ne pomaga, pa vendar,… Vedi pa, da prvega koraka ne bom naredila. Vem, da boste rekli, da sem trmasta, pa vendar, …

Še kaj? Strah me je, ne spati, ampak zaspati. Zvečer, ko bi morala v posteljo, vse privre na dan. Včasih molim, ampak, potem spet razmišljam o vsem mogočem. Zato tudi je miška zraven mene. Ne vem, zakaj je tako, saj me ni strah spati sama, a ko začnem razmišljati o vsem, solze kar privrejo na dan.

Strah me je, da ne bom nikoli imela svoje družine in celo, da ne bom mogla zanositi. Vem, boste rekli, kam dregam vnaprej, ampak, danes je že toliko žensk, ki ne morejo zanositi. Odkar vem, da je med njimi tudi sosedovo dekle, me je strah, da to doleti tudi mene. Res me je. Pa tudi zato, ker sem debela, se bojim, da bom imela probleme zaradi tega pri zanositvi.

Vem, boste rekli, kam daleč segajo moje misli, moji strahovi, pa vendar, to je tisto, o čemer razmišljam, česar se bojim.

Strah me je bodoče službe. Če jo seveda dobim. Dvomim, da jo bom sposobna opravljati. Ne vem zakaj. A tako je. Šolam se še, in ta poklic me veseli že vse življenje, vendar, … Dvomim vasew, dvomim, da bom sposobna opravljati delo.

Strah me je – kaj bom, ko staršev ne bo več,… O tem mi je najtežje govoriti. Zdi se mi, da potem ne bom imela več pravega razloga živeti. Joj, kje so že moje misli, kaj,…

Te misli me dušijo, onemogočajo mi normalno življenje, normalen odnos do staršev. In vem, da trpita tudi onadva. Prav zato, zato hočem tole rešiti. Da bo tudi njuno življenje vsaj malo drugačno – vsaj duševno. Dobro vem, da smo zelo povezani in da počutje enega vpliva na počutje drugega.

Naj omenim še nekaj. Glede prave mame – se pravi glede otroštva. Gre le za mojo dušo in nič drugega. Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami,…. O tem sem vam enkrat že pisala, ne bom se ponavljala. Povem naj le, da sem bila prisiljeno odtrgana od starševske ljubezni, trdo vzgojena – velikokrat s palico in klečanjem v temni sobi, na samem betonu, ter v krivici. Velikokrat razmišljam o raznih situacijah v preteklosti,… A mi to ne koristi v pozitivno smer. Rada bi se sprijaznila s tem, da je pač bilo kot je bilo in ni moglo biti drugače, je pač bilo tako usojeno. Tale zadnji stavek je zelo težek. Kot bi ga morala napisati v italijanščini, ki ga tudi nikoli ne bi. Tako težko ga je dojeti, napisati ga je lahko, a tudi misliti tako,…
Rada bi, da se sprijaznim s tem svojim otroštvom in svobodno zaživim naprej. Brala sem v eni knjigi o odpuščanju. Ja, lepo je brati, narediti ni tako lahko. Sama se zavedam, da s tem ugonabljam sebe, da morim le sebe. Saj se trudim, a v duši, v srcu mi ne da miru. Kako dolgo bo to še trajalo? Saj vem, da potrebujem več časa, a to se že tako vleče. In res je grozno. In strah me je.
Mama, …Toda, zakaj je ravnala tako? Psihologinja mi je takrat rekla, da je razlogov lahko več. Se pravi. Bila je nezadovoljna z vsem – svojim življenjem in jaz sem bila tista žrtev, na katero je zvrnila vso svojo jezo. Da tudi ona ni bila vzgojena drugače – da tudi njeno otroštvo ni bilo drugačno. Ja, verjetno je bilo tudi nekaj od tega. Ko takole razmišljam, torej je to že v rodu. Ampak jaz nočem biti takšna kot je ona. Hočem biti takšna kot je moja mačeha. Zvesta in poštena ter dobra prijateljica, tudi otrokom, če mi jih bo Bog kdaj kaj namenil. Pa vendar se bojim, da bi pri vzgoji svojih otrok ravnala nezavedno tako kot ona,…

Mačeha ve tudi za to mojo zadnjo dilemo. Rekla – svetovala mi je, naj spremenim svoje mišljenje, naj si ustvarim nekakšno sliko svojega otroštva, ki naj bo sestavljeno samo iz lepih trenutkov. Naj si ustvarim sliko, kot da sem bila vse otroštvo pri mačehi in očetu. Ampak, to niti približno ni lahko! Rekla sem ji: ampak, jaz nisem bila pri vaju! Rekla mi je: potrudi se, uspelo ti bo! Zakaj sem Vam tole napisala? Želim vaše mnenje o tem. Kaj mislite vi? Kako naj se sprijaznim z otroštvom? Kaj naj rečem otrokom, če ali ko jih bom imela, ko bodo želeli vedeti o pravi mami in kakšno otroštvo sem imela jaz? Ni lahko, in ne želim lagati, saj se predobro zavedam, da tako nikamor ne prideš!
Povejte mi vi, kaj mislite!

Verjemite, zdajle imam spet solzne oči, ker mi je ob vsem tem zelo težko!
Prosim pomagajte mi! Naj še povem, da sem stara 25 let in rada bi še kaj imela od življenja!

Čeprav je moje pisanje zelo obsežno, upam, da ste ga prebrali in mi boste svetovali!

Najlepša hvala že vnaprej

Spoštovana Mojca,

če bi zmogli, bi bilo najbolje, če bi lahko začeli sistematsko usmerjati svoj um še na druge stvari, tako da ne bi ves dan samo razmišljali o tem, česa ne znate in česa vas je strah. Dobro bi bilo, da bi si naredili seznam stvari, ki jih znate narediti dobro. Če ste tako samokritični, da ne bi nič našli, prosite druge, da vam povedo v čem ste dobri. Čas je, da začnete nase gledati iz drugega zornega kota. Da začnete nase gledati kot na osebo, ki si zasluži ljubezen, srečo, …. Prvi korak k dosegu cilja je ta, da si sploh lahko predstavljate, da imate to, česar si želite. Če si v mislih ne morete predstavljati nekaj, kar si želite; da dejansko to imate, se vprašajte, zakaj ne morete verjeti v to.
Ko si boste iskreno odgovorili, bo ta ovira odstranjena. Gotovo imate veliko ovir in pot do notranje sreče bo dolga ampak ne obupajte. Čutim, da imate energijo, samo v napačne stvari jo vlagate, v strahove in v razmišljanja, kaj ne zmorete, kaj vse hudega se vam in vašim bližnjim lahko zgodi in ne v pozitivne stvari. Zastavite si majhne cilje in ne naenkrat velike in nagradite se za dosego zastavljenih ciljev.
Hrana vam lahko nudi tolažbo in vam je zato tako mikavna, tako da ko boste reševali notranje stiske in ko se boste bolje počutili v sebi, bo gotovo tudi želja po prenajedanju minila.
Kakor nam pišete in ste nam že pisali, imate veliko nerazčiščenih stvari iz preteklosti. Moje priporočilo je, da obiskujete strokovno pomoč tudi v prihodnje.

Mojca želim vam veliko lepih stvari in da bi našli notranjo srečo in mir.

Kar se tiče otroštva, se enostavno sprijazni s tem, kar je bilo.
Ni ti treba odpuščati, samo vzemi preteklost kot dejstvo. Ne pomiluj se, čeprav se ti je godila krivica. A godila se je tudi tvoji mami in ni znala ali zmogla drugače.
Tvoja prihodnost pa je odvisna le od tebe. In to, da HOČEŠ biti drugačna, je že veliko. Zdaj potrebuješ samo še voljo in vztrajnost, da pretrgaš negativni družinski vzorec.
In najprej se moraš pomiriti s sabo in se začeti imeti rada.
Strah je velika ovira in ni pametnga nasveta, kako ga premagati, ker je iracionalen. Imela sem že probleme s tem. Bistvo je v tem, da se sprijazniš s sabo in postaneš zadovoljna, da se sprostiš, da najdeš nekaj, s čimer se boš sproščala. In nihče ti pri tem ne more pomagati, sama se moraš dokopati do tega. Fino je, če imaš kake prijateljice, če kdaj kam greš, kaj popiješ in se načvekaš do onemoglosti, morda se lahko vključiš v kake vaške aktivnosti, kakšno društvo…..Nekaj si poišči, pojdi v družbo in počasi se ti bo življenje začelo osmišljati, postala boš samozavestnejša in po malem boš tudi začela hujšati. Samo začeti je treba.
Preberi knjigo W.Glasser: Kontrolna teorija.