Kako preboleti nasilje?
Pozdravljeni!
Sem dekle, malo manj kot pri tridesetih. Pa vendar je še vedno zelo živa resnica, oziroma so živi prikazi izpred 15 let, ko sem doživljala nasilje. In to od lastne mame. Ko sem prišla v obdobje pubertete, ko sem se začela razvijati – moje telo, me je ošlatevala, morala sem se preoblačit pred njo, hotela je, da nosim zelo oprijete majice (nekaj je bilo takih, da sem jih komaj oblekla, a vendar me je silila, da sem jih morala). Kolikokrat sem jokala, saj sem vedela, da to ni prav.
Po drugi strani pa me je tepla za vsako figo, velikokrat tudi po nedolžnosti, če sem dobila v šoli oceno 2, sem bila doma tepena (kaj šele, če sem dobila 1!). Če sta se skregala polbrat in polsestra sem bila tepena jaz (pač starejša), ker ju nisem pomirila. Večkrat sem morala klečati v popolnoma temni sobi – brez oken ali luči, na samem betonu. Lahko si mislite kako je bilo oz. koliko revme je danes v meni, čeprav sem še mlada.
No, da drugih primerov ne pišem, saj želim ostati anonimna. V glavnem, ne morete vedeti, koliko stvari je v mojem srcu, koliko strahu, gneva, jeze, samouničevanja. Vendar takrat nisem imela nikogar, kateremu bi se lahko zaupala, bila sem zelo osamljeno dekle vse življenje. Tudi zdaj nimam prijateljev, no za vse to, kar sem napisala tule vesta sicer moja mačeha in oče (h katerima sem se preselila še nedolgo nazaj, prej ju nisem smela poznati, ker mi mama ni pustila!). Vendar mi tudi ne moreta pomagati. Saj me razumeta popolnoma, se pogovarjamo o tem, me tolažita in vzpodbujata, vendar,… Bolečina je izredno huda in pekoča. Najhujše je, ko jo (mamo) takole srečam na cesti, takrat mi kot blisk šinejo čez glavo vsi tisti prizori (ja, v trenutku so vsi na kupu) iz ranega otroštva. Poleg tega, nimam fanta (mama mi tudi nikoli ni pustila družit se s kom – tudi s sošolci ne – samo Bog ne daj, da me je videla s kom, je že bil potem “ogenj v strehi”. Zdaj, ko sem pri očetu, nimam problemov, družim se lahko s komerkoli (naj povem, da se izredno dobro razumemo in si zaupamo). Saj sem spoznala kakega fanta, a ko se me je hotel dotakniti, me je streslo po vsem telesu in sem imela zopet tiste “privide” iz otroštva.
Ja, takrat sem bila že večkrat na robu samomora, obupa, tolažbo sem iskala v hrani (čeprav samo v starem – suhem kruhu in zenfu – ja, zaradi neredne hrane in neprave sem danes na tabletah za želodec – večkrat sem, ko sem prišla iz šole, dobila palico za jest, če me razumete).
No, zelo sem se razpisala, saj so to stvari, ki me zelo močno obremenjujejo in zaradi katerih ne morem popolnoma zaživeti v tem življenju. Prosim Vas za kakršenkoli nasvet, kako naj si pomagam, da tisti prizori izginejo (vsaj deloma)? Kaj naj storim? Naj še povem, da že pol leta hodim k psihologinji, zaradi drugih problemov. Za drugo stvar (pretepanje) sicer ve, sem ji povedala, za prvo ji pa ne morem. Sram me je. Kaj naj naredim? Saj vem, da ne bi nič hudega rekla, da bi mi dala samo nasvete, pa vendar,… Preveč me je sram, prevelika je brazgotina v mojem srcu, saj se vendarle to vleče že 15 let! Kaj naj storim?
Že vnaprej hvala za vsakršen nasvet
Draga Mojca!
Življenje piše take in podobne zgodbe kot je vaša. Zelo žalostne, a žal resnične in tudi ne redke. Ko starš svojega lastnega otroka zanemari, zlorabi, grdo ravna z njim,…
Ne bom vam rekla, da pozabite nesrečno mladost, ker pozabili jo ne boste nikoli. Je pa v vaših rokah odločitev kaj storiti z lastnim življenjem, ali ga živeti v preteklosti ali ga usmeriti v prihodnost.
Poznam žensko, danes 50-ih let, reciva, da ji je ime Anka. Doživljala je zelo podobno mladost kot vi. Bila je žrtev materinega nasilja, že od rojstva dalje. Anka je bila krivec za vse, kaznovana za nič, tepena za nič, pogosto lačna, zaprta,… z njeno sestro in njenim bratom pa je mati ravnala lepo. V času pubertete je Anka mislila na samomor, stala je že na mostu… Pa je kljub vsemu odrasla, se osamosvojila, bila pa je prepričana, da ona sama ne bo postala ne žena ne mati. Mislila si je, saj mati ne more biti, saj ne bo mogla dajati tega, česar ni dobila (ljubezni). Življenje je teklo, postala je žena, postala je mati. In veste kakšna mati? Vsak otrok bi si lahko samo želel tako dobro mater. Njena mati je še v starosti ostala taka kot je, še huje, hčere noče niti poznati. Nihče ne ve in še manj razume zakaj je taka bila in taka tudi ostala. Pa čemu bi si sedaj Anka bremenila svoje življenje z vprašanji zakaj je mati taka, če mati sama nikoli ni bila in ni pripravljena na nobene spremembe. In prav ima Anka, res da ne bo nikoli pozabila svoje mladosti, težko se je sprijazniti, da te lastna mati ne sprejema, pa vendar Anka se je odločila živeti svoje življenje, življenje, ki ji ga daje sedanjost in ji ga nudi prihodnost.
Strah vas je, sram vas je, v srcu nosite jezo,… vsa ta in še druga čustva so reakcije na vašo življenjsko situacijo. Pogosto se človek svojim mislim in čustvom izogiba, gleda proč, le to pa v človeku povzroča napetost in vpliva na njegovo čustveno zdravje. Zdravo je, če vemo, kaj čutimo do sebe in do drugih, kajti če čustva prepoznamo, se jih lahko naučimo obvladovati in ravnati z njimi.
Dobro je vedeti, da čustva ne moremo deliti na slaba ali dobra. Vsako slabo čustvo je namreč lahko tudi dobro. Na primer poglejmo samo čustvo jeze. Da jezo dušimo v sebi, to nam jemlje veliko energije in zato se ne moremo sprostiti. To nas vodi v telesne napetosti in naprej v psihosomatske bolezni: glavoboli, želodčne bolečine, slabo prebavo,…. Pri osebi, ki duši svojo jezo, najdemo združenost občutka manjvrednosti, zanemarjanje lastnih želja in potreb, kar je spremljano s kroničnim občutkom krivde …. In poglejmo še dobro stran jeze. Jezo človek potrebuje, da se postavi zase, ko ga nekdo skuša odrivati, izkoriščati. Čustvo jeze je normalno čustvo in če ga razumemo, ga lahko izražamo na način, ki je sprejemljiv za ljudi.
Mojca, iz vašega pisma razumem, da imate stik z vašo psihologinjo, da ji zaupate, zato storite nekaj zase, odprite se ji, spregovorite o vaših mislih, čustvih,… in s tem boste stopila na pot ozdravitve. Čimprej, takoj! Veliko ste naredila, da ste spregovorila, ko ste pisala nam, sedaj se ne ustavite, naredite korak naprej, spregovorite pri psihologinji. In če vam je res težko spregovoriti, ji morda za začetek zaupajte v branje pismo, ki ste ga napisala nam.
Delajte na tem, da vam uspe, dovolj ste trpela!
Srečno in pogumno!
Draga Mojca!
Lahko bi bila v najboljšem in najlepšem obdobju življenja, polna energije, ustvarjalnosti in družabnosti, pa vas spremljajo izredno neprijetni, travmatični dogodki iz otroštva. Povzročiteljica vsega pa je oseba, ki bi vas morala vzgajati, ljubiti in spoštovati. Vaša lastna mati.
Izredno pozitivno je, da ste odšla od nje, da ste našla pot do drugega človeka. V vašem primeru sta to oče in mačeha, ki vas razumeta in skušata po svojih močeh pomagati.
Sama ugotavljate, da vam pomagata lahko samo do neke meje, več ne zmoreta. In tudi tu ste že naredila korak. Obiskujete psihologinjo, ki ji očitno zaupate in imate občutek, da vam bi pomagala.
Ampak v vas so še zavore. Ne upate se še popolnoma odpreti. To je čisto normalno. Stiske ste doživljala vrsto let in čez noč ne bodo izginile. Vztrajajte pri pogovorih pri psihologinji in se ji odpirajte, po delih, kolikor boste zmogla. Z vsakim delčkom vašega zastrtega otroštva, vam bo mogoče lažje.
Želite delati na sebi. To ste pokazala tudi s tem, da ste se oglasila na naš forum. Samo nadaljujte. Ne zapirajte se med štiri stene in ne skrivajte svojih pravih težav pred strokovnjaki.
Bodite vztrajna. Ne bo lahko, ampak mislim, da ste na pravi poti.
Mojca srečno in korajžno!
Draga Mojca!
Hvala Vam, ker ste se ponovno oglasila. Kar nekako sem si Vas želela še slišati in v tem drugem pisemcu vidim, da že razmišljate, da naredite korak naprej. Samo ustavite se ne! Odločilni korak pa boste morala res narediti sama, ker ga namesto vas ne more narediti nihče drug.
Ljudje smo različni, nekateri svoje zgodbe lažje povemo, drugi napišemo. Vi ste ena od mnogih tistih, ki ste svojo življenjsko zgodbo, polno nepredelane bolečine, lažje izlila na papir. To ni ne čudno, ne butasto. Ko boste to pisanje izročili psihologinji, bo vedela, da ji zaupate kot človeku in kot strokovnjakinji in ker bo več vedela o vas, vam bo tudi lažje pomagala na poti, ki jo boste morali še prehoditi.
Mojca, zdaj pa čisto zares. Določite si datum, ko boste svoji svetovalki izročila svojo izpoved. Imate različne možnosti, npr. pisanje ji pošljete po pošti na njeno osebno ime, lahko ji ga predate na prvem dogovorjenem srečanju, lahko jo pokličete in jo poprosite, da obišče forum, ali pa se še sami domislite kakšnega načina. Vsekakor odločite se za en način, izberite način, ki vam je najlažji, najbližji in ne razmišljajte preveč ali bi, ne bi, kako bi … In datum, katerega si boste določila, da to naredite, naj bo zelo, zelo kratek.
In spet vam kličem, samo pogumno naprej!
Ojla Mojca 234 lep pozdrav!
Moram reči, da me je tvoja zgodba res ganila. Bila sem res šokirana, saj si ne morem predstavljati, kako je doživljati vse to, kar se ti je dogajalo. Sem mati štirim otrokom, moje življenje tudi ni z rožicami postlano. Nekaj pa me le veseli. To, da si se tukaj oglasila v našem kotičku, je že velik korak. Rada bi ti le to svetovala, da se res počasi začneš odpirati. Res za začetek pokaži to pismo svoji psihologinji. S tem boš odprla vrata še tistim, ki ti lahko pomagajo. Vedi pa tudi to, da Ti stojimo ob strani tudi mi in ti podajamo roko, da boš lažje prestopila stopnico, ki se ti je podrla. Naj ti pa prišepnem še en mali nasvet. Vzemi si zvezek in si zapiši vanj same lepe stvari, ki jih vidiš ali doživiš. In kadar Ti bo hudo, odpri in beri. Za svojo dušo. Vredna si veliko več, kot si sama misliš.
Cvet mladosti naj cveti tudi zate.
Veliko sreče, Nara
Pozdravljeni!
Spet se Vam oglašam. Moram Vam povedati, da sem bila včeraj pri psihologinji – psihoterapevtki, in sem se o vsem pogovarjala z njo. Res je zanimivo, kakšen širok obseg znanj in izkušenj ter nasvetov znajo dati takole tisti, ki so za to postavljeni.
Saj je že res, da se veliko pogovarjamo o mojih dilemah iz otroštva, pa vendar,… Moram priznati, da tako živčna kot sem bila včeraj, še nisem bila, odkar hodim k psihologinji. Kajti ni mi lahko govoriti o takih stvareh. Pa, venar ste mi dali pogum, da ji vendarle povem, kaj se je pravzaprav dogajalo.
Jasno mi je povedala, da očitno pri meni še ni čas, da bi opustila jezo, žalost na mamo. Moram priznati, da sem jaz ravnala ravno obratno. Izogibala sem se temu. Vendar, menda, ni dobro tlačiti jezo v sebi – da mora ven. Upam, da me prav razumete.
In da se tega strahu in živčnosti pred mamo še ne bom tako kmalu znebila. Ker je bilo preveč hudega. Z leti se bo ta bol zmanjšala, vendar bom vedno imela nekaj pred njo – razočaranje nad njo. Srčno upam, da me prav razumete. Verjetno se tudi ne znam prav izraziti z njenimi besedami.
Sicer mi je pa rekla, da je moja mama – joj, saj se ne spomnim, ampak, v glavnem, v takem smislu, da ne bo nikoli dovolj odrasla in bo takšna tudi ostala. Spada med starše, ki mislijo, da so za otroke storili vse najboljše, da jim je s palico naredila samo dobro – da boš boljša. Vendar se ona ne zaveda, da je učinek ravno nasproten.
No, moram priznati, da mi je pogovor z njo res koristil. Marsikateri pogled je zdaj bolj jasen, lažje mi je pri srcu, saj mi je dala vedeti, da pač nisem jaz ničesar kriva (čeprav sem bila to ves čas prepričana, da sem jaz tista, ki je greh za to zemljo – če razumete). Je pač oseba, ki ravna z vsemi enako (najsi bo z mano – je ravnala – , s polbratom, z možem, z mojim očetom, s sestro, sosedi,svojo mamo,…).
Prosim povejte mi še Vi svoje mnenje. Zelo bi Vam bila hvaležna.
Ja, res je težko odpustiti. Rekla mi je, da se zaenkrat naj še ne trudim ne vem koliko za to, ker mi, glede na vse, kar sem ji pravila, zaenkrat še ne bo uspelo. Mogoče z leti. Za zdaj jo naj skušam samo razumeti, zakaj je tako ravnala. Kajti, vse mržnje do mame, ki so se mi in se mi še dogajajo, so menda čisti normalna reakcija. Najprej naj bi jo poskušala razumeti (no, saj sem že razmišljala o vsem tem, vendar je tako težko!), z leti pa bo mogoče tudi kaj drugače.
Takole, ne bom več pisarila. Verjetno, pa se Vam bom še kaj oglasila. Kaj menite Vi o nasvetih psihologinje? Hvala že vnaprej za Vašo pomoč
Lepo in sončno poletje Vam želim
Mojca pozdravljena,
sem vesela, da se nam ponovno javljate in sem zelo vesela, da ste povedali psihologinji, to česar vas je bilo tako strah. Imam občutek, da se vam je po pogovoru s psihologinjo odprlo novo obzorje. Da vidite stvari v novi, drugačni luči, pa tudi da se vam je postavilo nekaj novih vprašanj. Upam, da vam ne bo nerodno in boste svoja vprašanja zastavili psihologinji. Moje mnenje je, da je do stvari najbolje pristopiti skeptično; se vprašati ali je to, kar nam je nekdo povedal, resnično in potem iskati odgovore v praksi z opazovanjem.
Osebno se strinjam z vašo psihologinjo, da še ni čas, da mami odpustite. Mogoče boste sedaj, ko bosta s psihologinjo začeli govoriti o tej temi, še bolj občutili jezo, ker vam bo nekdo potrdil, da je prav, da čutite jezo, da ste do tega upravičeni in vam bo nudil oporo.
Čustva so energija, ki se porodi v nas in ne izgine sama od sebe, treba jo je doživeti in potem izpustiti. Če si ne dovolimo čustev, jih potlačimo v sebi in tam čakajo kot ujetniki, na čas, ko jih bomo izpustili iz ječe. Dalj časa čakamo, bolj polna je ječa. Nekaj so čustva, ta se porodijo v nas in so naša in nič slaba sama po sebi, nekaj pa so dejanja, ki lahko sledijo našim občutkov in za njih nosimo odgovornost. Na primer, če si jezen, ni to nič slabega. Slabo je, če nekdo v jezi nekoga udari.
Mislim, da ima veliko ljudi prepričanje, da so slabi ljudje, že zato ker občutijo neko čustvo, ponavadi jezo, ljubosumje, zavist in podobna čustva.
Da se ne bom preveč razpisala, naj zaključim. Rada vam bi povedala, da boste gotovo marsikaj razmišljali in marsikaj občutili in da boste mogoče včasih pomislili, če je z vami vse v redu, ker tako mislite in čutite. Jaz vam hočem povedati, da je. Da nekaj so čustva in misli, ki so sprejemljive in se porodijo same od sebe v nas in nekaj so dejanja, ki so naše odločitve.
Pozdravljena!
Tvoja zgodba… ostala sem skoraj brez besed. Zakaj? Ker je skoraj podobna moji življenjski zgodbi, iz otroštva, le namesto mame je bil prisoten moj oče. Ni me spolno nadlegoval, vendar me je pa fizično večkrat zlorabljal, me pretepel za prazen nič. Predobro vem, da so te bolečine grozne, saj so bile z mano in ob meni še ne daleč nazaj, čeprav sem že odrasla punca in lahko rečem, da nisem imela nič iz otroštva; nobenega lepega spomina. Oče je bil in je še danes ” poklicni alkoholik. ” Potem ti to vse pove. Trpljenje in nasilje v družini… neprespane noči… pretepanje mame… vsak njegov zaslužen dinar je bil vložen v steklenice alkoholnih pijač… Vendar smo se z mamo borile za vsak dan, čeprav smo bile izpostavljene zasmehovanju bližnjih, sociale in policije, češ, da je mama glavni krivec. Mama… delovna in šparavna z vsakim drobižem za preživetje, poštena? Tega še danes ne razumem, kako so lahko tako ravnali z materjo dveh otrok? Kako ni noben imel srca in oči za pomoč? Raje so raztegnili svoja usta do ušeš in se obračali vstran pred resnico. Priznam, da smo večkrat preživele cel teden na trdem skoraj že plesnivem kruhu. Od 6.razreda OŠ naprej, sem se potepala po Avstriji, da sem si z težkim garanjem zaslužila za šolske knjige in zvezke, včasih mi ni ostalo vsaj za eno kepico sladoleda, ki sem ga dobesedno jedla z očmi… Kakšen dopust? Morje? Tega ni bilo nikdar. Medtem, ko se se drugi podajali veselo na počitnice, sem jaz tekala z motiko po njivi, se podila med redi koruze v saharski vročini in v mislih sovražila svojega očeta, ker mu ni bilo mar za svoje otroke, ki so dobesedno krvaveli z ranljivostjo tako v srcu kot na rokah, za vsak dinar. Moje težave so izbruhnile v gimnaziji, ko sem se zaprla vase in ostala brez družbe, brez prijateljev. Sovražiti sem začela celo sama sebe in sama sebe kaznovala na način, da sem se skoraj iztradala – anoreksija. Biti srečen? Kako neumna beseda… Hrepeneti po nekom, ki bi mu lahko zaupal? Nima smisla… bedarija. Ja, v tej smeri je šlo vso moje mišljenje, dokler nisem nekega dne temu naredila konec, potegnila črto med preteklostjo in sedanjostjo… strmella v prihodnost… Sprejela sem sama sebe tako kot sem in se odločila za svojo lepo prihodnost, če mi že preteklost ni bila naklonjena. Vedi, da je bilo veliko truda in boja s samo sabo, vendar ko sem naredila ta korak, so se mi v življenju začele dogajati same lepe stvari, med drugim sem nedavno spoznala čudovitega fanta, s katerim bova naslednji teden odjadrala na morje. Jaz in fant, na morje? Ja, nekoč je bila to ” bedarija “, danes je pa živa resnica in sem presrečna!
Poleg tega bom kamlu zaključila magisterij na področju socialnega dela in upam, da bom uspešno kot svetovalka na področju duševnga zdravja v skupnosti, pomagala in nudila pomoč ljudem v stiski, vendar na človeški način in ne na recept, kot smo ga bili nekoč deleženi mi, ti in jaz.
Premagaj boj sama s sabo in s preteklostjo!!!
Življenje je možnost, izkoristi jo!
Življenje je dragoceno, skrbi zanj!
Življenje je eno, ne izgubi ga!
Življenje je lepo, občuduj ga!
Življenje je izziv, sprejmi ga!
Življenje je užitek, okušaj ga!
Življenje je poslanstvo, izpolni ga!
Življenje so sanje, uresniči jih!
Življenje je igra, sodeluj v njej!
Življenje je uganka, reši jo!
Življenje je bogastvo, ohranjaj ga!
Življenje je žaloigra, zaigraj jo!
Življenje je dragoceno, ne uničuj ga!
Življenje je žalost, premagaj jo!
Življenje je ljubezen, uživaj jo!
Življenje je obljuba, izpolni jo!
Življenje je pesem, prepevaj jo!
Življenje je boj, bojuj ga!
Življenje je pustolovščina, tvegaj jo!
Življenje je sreča, varuj jo!
Življenje je dar, podari ga naprej!
Življenje je življenje!
In življenje je posluh za nekoga,
ki ga imaš rad!
Pa veliko sreče….in veeeeeliko sonca!
LP
Mojca, Uporabnica VH Pomurja