Kaj naj storim?
Pozdravljeni!
Sem mama tri leta stare hčerke, poročena štiri leta in sem do sedaj že skoraj popolnoma obupala. Z možem ( je edinček) sva se že pred poroko večkrat sporekla, ker je vedno več zahteval od mene. Od staršev je vedno dobil vse in nikoli ni razumel, da imam jaz še štiri brate in sestre in da ne morem dobiti od svojih staršev vsega. Prav tako se ne more kmetija, ki jo imajo moji starši in jo bo dobil brat deliti na 5 delov. Vednar so me njegovi starši – s katerimi se zelooooo dobro razumem prepričevali da je to le živčnost, ker ni imel službe, živčnost ker je imel izpite, živčnost pred poroko in da on sploh ni tak. Mojih staršev nikoli nisem mešala v to, ker sem mu povedala da se ga to, kaj jaz dobim (dobila pa sem zemljo, les in pomoč ob gradnji hiše) nič ne tiče, lahko je le vesel, pomagati pa niso dolžni. Med drugim so mi vedno govorili, da mislijo da ni tak kot se dela in da naj stokrat premislim. Branili mi niso nikoli in vzeli so ga za svojega, ampak z malo rezerve. Potem sva se poročila in zaničevanja so se samo stopnjevala. Vedno je bil kakšen razlog ( nisem vsak dan pomila po tleh, nisem žaluzij spustila do 10 cm do konca okna, ampak do konca, nisem staršev klicala vsak dan kaj naj mi naredijo, starši mi niso vsak trenutek na razpolago, nisem dobila dovolj od njih……). Enkrat se je celo zgodilo, da sem očetu dala denar (ker sama nisem mogla it plačati, mož je bil v službi), da je v mojem imenu poravnal kar zajeten dolg za gradnjo hiše, ki je moral biti plačan do roka. Od takrat o tem, kako je ukradla denar in ga dala očetu, da je z njim naredil ne vam kaj, da naj mu ga vrnem, poslušam iz dneva v dan. Moji starši so hinavski, zahrbtni, mene imajo za navadno zgubo, izkoriščajo me, sami se bogatijo z mojim znanjem, vsi ostali so 100x več vredni…. Nikoli ne greva k njim na obisk ker on ne bo hodil k njim, ker me poznajo, le če kaj rabijo. Res me pokličejo vsak dan, ali dva, da me vprašajo za kakšen nasvet. Pomagam jim, saj so vendar moji starši. Prav tako kot se pisala možu diplomsko, ga učila…. Zdaj ko pa sem se (kljub nasprotovanju moža) jaz odločila za študij, mi nikoli noče varovat hčerke, pred vsakim izpitom mi skrije papirje ali vrže stran gradivo…..
Moji starši imajo podjetje, jaz sem zaposlena v njem, vendar ga bodo prepisali na drugega brata, ker je res cele dneve v njem, ker vse vodi……
Jaz pa po moževem mnenju dobim premajhno plačo, preveč delam…. In sem nesposobna, da bi si sama ustanovila podjetje in delala zase, drugje pa tako ne bom nasla službe, ker sem vsa leta prečepela doma in so me izkoriščavali- moževo mnenje. Če pomagam pri učenju bratom ali sestram je grooozzzza. To da sem ves svoj zaslužek od osnovne šole naprej vložila v izgradnjo – kot pravi njegove hiše, je pozabljeno. Vse mesečne položnice, hrano…., obleko, plačujem iz svoje plače. On svojo (ki je cca 20000 sit večje, pa dela na 2 izmeni) daje na svoj račun, kjer me sploh noče pooblastit. Pravi da bo imel za investicije. Skupaj sva kupila avto- ki ga je on kupil :(. Ko sem se odločila za podipl. študij mi ni hotel dati denarja. Z starši sem se zmenila, da mi ga bo plačalo podjetje in starši.
Še to, doma ima vsak dan skuhano kosilo, vsak teden vse pospravljeno, vse urejeno.
V glavnem v ponedeljek imam izpit, učiti se ne morem, ker mi mož noče paziti hčerko, svojim staršem je ne morem pustiti cel dan, pazijo jo že vedno ko delam. Njegovi starši so 250 km stran, je pa res da jo z veseljem popazijo, če le lahko.
Med nosečnostjo mi je podpisal izjavo, da je on kriv za morebitne težave z otrokom. Iz dneva v dan sem bila zaničevana. Grozil mi je da me bo tako uničil, da bom šla v psihiatrično boln. Da me bo ubil, da sem garjava podgana…..
Primer:
Vse to in še veliiikooo več, poslušam zdaj že 3 dni, ker mu je oče obljubil avto in prikolico za prvoz omare, pa bi si moral sam odkidati sneg iz prikolice. Seveda si ga ni – to bi moral narediti moj oče, po njegovem, ali jaz. In ni peljal ničesar in jaz sem nesposobna, ker sem se tako naprosila očeta za avto in prikolico…..
Saj ne vem pisala bi lahko še in še…., pa se trudim iz dneva v dan pozabljati. Roke nad mano, razen kljofute še ni dvignil. Vse to njegovo zaničevanje pa brez opravičila mine v tednu dveh, samo kaj ko se čez teden pojavi nekaj novega…..
Ko sva se pogovorila z njegovimi starši, so ga popolnoma okregali, mama mu je rekla da bo šla pod vlak če bo to delal. Drugi dan je bilo vredu za nazaj amapak je začel z groznimi grožnjami, kaj delam, kaj bo naredila njegova mama, ko jo obremenjujem z težavami, ki sem jih jaz kriva.
Kaj naj naredim? Ne iščem popolnosti ampak le nekaj znosnega v odnosu. Nikoli prej nisem bila deležna zaničevanja in vsi ljudje me imajo za sposobno. Ni mi do ločitve, pa ne finančno, ker imam dovolj za preživetje, ampak prej bi rada naredila vse za rešitev te zveze, že zaradi otroka.
Obstaja kakšen zakonski svetovalec v okolici Jesenic?
Obupana
Jerneja
Veste kaj mi je prišlo na misel, ko sem prebrala vaše pismo? Tista pesem Tine Turner, katere prevod, bi se glasil nekako takole: Kaj ima opraviti ljubezen s tem? In to vas jaz sprašujem. Ko ste se poročili, ste gotovo imeli neka pričakovanja od partnerske zveze. Gotovo se niste poročili zato, da bi vam bilo življenje težje. Pa se je ravno to zgodilo. In kaj sedaj? Odlično se mi zdi, da ste se odločili, da se boste aktivno lotili reševanja problema. Prav je, da razmislite o različnih možnostih, ki jih imate na razpolago. In ena od možnosti je tudi ta, da se odločita za partnersko svetovanje. Upam gospa Jerneja, da če partnersko svetovanje ne bo uspelo, da se ne boste ustavili in boste iskali druge poti, da si izboljšate življenje in če ne bo šlo drugače, da boste izbrali tudi to možnost, da se začasno ali trajno ločite od moža.
Kajti to kar doživljate iz moževe strani, je nasilje in to hudo psihično nasilje. Kaj vam pa ima on za govoriti koliko naj bodo spuščene žaluzije? Je strokovnjak za to, koliko morajo biti spuščene žaluzije oz. obstaja merilo, koliko morajo biti spuščene, če se malo ponorčujem. Da ne govorim o drugih stvareh, ki ste jih opisovali. Če je napisal izjavo, da je on kriv za morebitne težave z otrokom v času vaše nosečnosti, pomeni, da je s svojimi dejanji ogrožal tudi otroka.
Včasih je lažje vzdrževati slabo vezo, kot se kakovostno ločiti, pri tem si pa najdemo vse možne izgovore, zakaj se ne ločimo.
Gospa Andreja ne poznam celotne vaše situacije, upam, da vam je odleglo, ko ste nam napisali pismo in upam, da boste dobili kakšno misel zase v odgovorih, ki jih boste dobili. Verjemite vase in v to, da si zaslužite srečo.
Draga Jerneja !
Ste mlada, univerzitetno izobražena ženska, ki se še dodatno izobražuje, s službo, ki jo rada opravljate, pripravljena pomagati drugim, razumete se s svojo in moževo družino, denar vlagate v skupno hišo, skupen avto, skupno gospodinjstvo, ste skrbna mati in gospodinja…
Ob sebi pa imate nekoga, ki vas zmerja, klofuta (Jerneja pri klofuti je dvignil roko nad vas!!), očita, da ne delate dobro, da ste nesposobna, nič mu ne naredite prav, ne pusti vas, da bi hodili na obiske, stroške za vsakdanje življenje hoče, da nosite vi, sam pa ves svoj denar vlaga v investicije (le kakšne?), ne podpira vas pri študiju, ne ukvarja se z otrokom, med vašo nosečnostjo je napisal celo izjavo, da je on kriv za morebitne težave z otrokom (je že takrat ogrožal vas in otroka?)… Ne prevzema praktično nobenih obveznosti in odgovornosti, ki bi jih moral kot VAŠ MOŽ imeti! Je en velik egoist.
Sprašujete, če je v vašem kraju svetovalec, jaz pa se sprašujem za kakšnega svetovalca se pravzaprav zanimate? Za svetovalca za sebe, za vašega moža ali za oba?
Občutek imam, da bi se vi rada z nekom pogovorila o težavah, o katerih ste pisala nam. To pa niso VAŠE težave, so težave VAJU dveh, predvsem pa so težave VAŠEGA MOŽA.
Iz vsega, kar ste napisala menim, da vaš mož ni pripravljen na spremembe pri sebi. Vi bi mu radi pomagali, ampak, če ne bo MOŽ pripravljen nekaj spremeniti najprej pri sebi, se ne bo NIČ spremenilo. Vi ga ne boste mogli spremeniti!
Lahko se obrnete na Zakonski in družinski inštitut KROG, Tomšičeva 14, Kranj, tel.04/23-66-088, več o njihovem delovanju lahko preberete na spletnih straneh http://www.zdi-krog.si.
Jerneja! O tem kaj se dogaja za stenami vaše hiše povejte staršem, prijateljicam… Ne osamite se, ker boste v začaranem krogu samote in nemoči, ki ga ustvarja vaš mož.
Veliko ste že v življenju dosegla in zmogla in verjamem, da imate še veliko energije in volje, da boste v življenju stvari spreminjala za katere že sedaj sama veste, da niso v redu. Srečno
POZDRAV
Vse zaradi otroka! To je bil vaš zadnji stavek, zadnje besede. Jaz pa vem, da so otroci srečni, če so srečni naši obrazi, če niso poteptana naša srca, naša čustva.
Opisala vam bom svojega partnerja, ki je podoben vašemu. Padala sem na vse njegove laži, zožil mi je krog prijateljev, ki je bil zelo obsežen.
Prekinila sem stike s starši, celo z mamo, za katero sem bila vedno pripravljena dati roko v ogenj. Skrival mi je položnice, izgubila sem streho nad glavo, to se pravi stanovanje, ki je bilo pisano na moje ime in sem si ga zaslužila lahko rečem s krvjo. Pa sem vse to vzela v zakup in sama sebe prepričevala, da vse to dela iz ljubezni. Vse dokler ni prišlo še do fizičnega nasilja in ogrožanja ne samo mene, ampak tudi otrok.
Vam pravi »garjava podgana«. Naj vaš otrok ne sliši tega zaničevanja, dajte vse od sebe, da boste pri otroku vredni ljubezni in spoštovanja. Kot sem razbrala, znate biti podjetna, čakajo vas nove priložnosti.
Naj vas strah ali negotovost ne ovirata! Ko boste šli stran od tega bedneža, boste s tem pokazali sebi in hčerki, da se znate postaviti zase.
Te besede vam piše ženska, ki je ostala sama s tremi deklicami brez vsega – naga in bosa in zato si dobro predstavljam, kaj doživljate. Pišem iz varne hiše, kjer znam ceniti vsako stvar, ki jo naredim. Spreminjam se na bolje. Dva dni nazaj sem po več kot letu dni prvič videla svojo mamo in mama je prvič videla svojo tretjo vnukinjo, zdaj staro deset mesecev. Najino srečanje je bilo polno solz.
Povedati vam želim, da si ne dovolite, da vas nekdo poseduje in razpolaga z vašimi čustvi. Meni so bila ukradena.
Ta trenutek se odločite in spremenite nekaj v svojem življenju, pojdite stran od njega, ne samo zaradi hčerke, ampak zaradi sebe. Bodite diamant na nebu.
Je pa vse odvisno od vas!
Larisa
Spoštovana Jerneja!
Vaša družinska in zakonska situacija je zelo neugodna, ogroža vas in otroka. V zakonski zvezi, kakor jo opisujete, ni sledu o partnerskem odnosu, ki naj bi vključeval medsebojno spoštovanje, pomoč, podporo, upoštevanje individualnosti, omogočanje osebnostne rasti,… Vi pa v tem odnosu doživljate strah, obup, bolečino, deležni ste zaničevanja, groženj, tudi ekonomsko ste izkoriščeni.
Ženska, ki jo moški vsakodnevno prepričuje (ponižuje), da nič ne zna, da nič prav ne naredi, pa kar koli in kakor koli že naredi, sčasoma v to prične sama verjeti. Rušiti se pričenja njena samozavest, čez čas jo tudi izgubi. Vzpodbudno pri vas je, da situacijo še vidite s svojimi očmi in še razmišljate s svojo glavo. Iz »potapljajočega zakona« želite izplavati, ga rešiti. Odločili ste se poiskati zunanjo pomoč. Prav imate, potrebujete jo. Potrebujeta jo oba in tudi za uspeh bo potrebno sodelovanje obeh.
Strokovno pomoč specialistov zakonske in družinske terapije lahko poiščeta na Zakonskem in družinskem inštitutu Krog v Kranju, tel. 04/ 23 66 088.
V primeru, da boste v svojih prizadevanjih ostala sama, vam predlagam, da se odločite za individualno svetovanje. Lahko se obrnete na zgoraj omenjeni inštitut Krog, lahko pa pomoč poiščete na Centru za socialno delo Jesenice pri strokovni delavki Branki Ravnik Stare.
Ne predajte se obupu, ki se vas je pričel lotevati! Ne odlašajte, stopite na pot, za katero ste se odločili! Če prvi korak ne bo uspešen, naredite drugega! Verjemite: za vsak problem se najde rešitev!
Kaj menite na to, na drugem forumu sem v opomin dobila to:
“Avtor: aneja
Datum: 06-12-05 23:19
Zanimivo je, kako ti vsi odgovarjajo enostransko in ne pogledajo globje. Mislim da je glavni problem v tebi, saj si dobila takšnega moža ki ga je privlačil tip ženske kot si ti. Iz tvojih dodatnih opisov lahko sklepam, da tudi tvoji starši od tebe prdvsem nekaj pričakujejo in manj dajejo. Ti si človek ki je zadovoljen v vsem, pripravljena si potrpeti in vse neskončno razumeti, zakaj so tebe spregledali. Preveč si skromna v svojih pričakovanjih ob enem pa dopuščaš, da si vedno na zadnjem mestu. Prav je da imaš rada svoje starše in jih spoštuješ, a iz napisanega nimam občutka, da bi tudi oni bili enako spoštljivi do tebe. Mislim da je v vašem podjetju glavna tema denar. Ker si odraščala v takem okolju ni nič čudnega da si dobila moža z enakimi lastnostmi. Problem je nastal, ker tvoj mož v njih vidi samega sebe in stoji na nasprotnem bregu. Hoče te pridobiti na svojo stran in odtegniti od njih. Zato te opozarja na nepravilnosti s strani staršev. Vendar, kdor takih nepravilnosti ne dela tudi sam, jih pri drugih ne bo opazil. Ti sama si dobra duša ki streže možu, strežeš staršem, pa ne vidiš da je pri tem kaj narobe. Prepričana sem, če bi možu uspelo da stopiš na njegovo stran, bi se zrcalne težave pojavile s strani staršev.
Malo dvomim da se bo mož strinjal z zakonskim svetovanjem. Mislim, da si predvsem ti potrebna terapije in dela na svoji samopodobi. Vajin zakon se mi zdi precej zavožen in dvomim da ga bosta uspešno rešila. Hočem ti povedati, tudi če se ločiš bo tvoja narava, s katero lahko vsi manipulirajo, ostala, zato se moraš naučiti postaviti zase.”
________________________________________________________
Saj bi znalo biti delno res, ampak kako naj se obrnem v tem primeru?
Sicer pa sem možu že predlagala, da bi si jaz dobila delo drugje, pomoči mojih staršev (hrana, orodje) nebi več koristila, hčerko bi dala v vrtec, k mojim staršem bi šla le na obisk vsak drug vikend. Vendar pod pogojem da bi potem stopila skupaj in nebi obtoževala drug drugega. Pa ni bil za to….
K sreči nimam tvojih izkušenj, vendar so me drugače izkušnje naučile (oziroma me učijo), da res moraš spremeniti sebe, da lahko nato dobiš boljši odnos od drugih. Saj veš, kdor sebe nima rad, ga tudi drugi ne bodo imeli…
Poslušaj anejo, mogoče lahko njo povprašaš za nasvet, kam se obrniti za pomoč. Zgleda pametna punca…
Srečno!!!
Draga Jerneja!
Po prebiranju tvojega pisma se poskušam vživeti v tvojo vlogo matere, žene, snahe,…
Verjetno bi morala sama pri sebi razčistiti dejstvo, koliko si ti pripravljena, da tak zakon med vama obstaja. Rada bi ti dejala, da vztrajati v zakonu, v katerem se počutiš zaničevano, ponižano,… , ne smeš. Kajti vedeti moraš, da tudi otrok, brž ko bo začel dojemati vse te stvari, ne bo srečen.
Tudi ti boš težko živela in človek se v pretvarjanju samo muči. Tudi toliko energije nimaš, niti volje in vsega ostalega, da bi lahko bila takšna kot si, če bi bila v zakonu srečna. Nisem pa te mogla razbrati, koliko imaš moža rada in če si res samo zaradi otroka še v tem zakonu. Dokler nihaš v tem, verjetno ne boš mogla narediti prave odločitve.
Če veš, da se mož ne bo premenil ali pa imaš zelo malo upanja, ti priporočam, da začneš razmišljati in mu tudi nakazovati, da boš ubrala svojo pot z otrokom. Kajti še vedno mislim, da je boljše da otrok živi samo z enim staršem in to srečno, kot pa z obema nesrečno. Ne vem pa seveda, koliko so že njegove grožnje vplivale na tvoje mišljenje in odločitve glede vajinega skupnega življenja.
Daj mu tudi na znanje, da te fizično ne sme maltretirati, kakor tudi psihično, ker imaš pravico do vseh stvari in o njih tudi sama odločati.
Še enkrat, če veš da tega več v sebi ne moreš prenašati in da se ne bo spremenil (kot se po mojem mnenju ne bo), stopi iz tega vlaka, ker pelje proti prepadu. Ne čakaj, da boš v prepadu, kajti iz njega je še težja pot, kot jo imaš še zdaj. Mislim na hujša fizična obračunavanja itd.
Bodi korajžna, doboro premisli in naredi tako, da boš srečna ti in tvoj otrok!
Stanovalka Varne hiše Ljutomer
Lep pozdrav Jerneja!
Najprej ti pošiljam lepe pozdrave. Prebrala sem tvojo zgodbo in odkrito povedano je zelo, zelo žalostna, ampak resnična. Zelo mi je žal, da moraš vse to preživljati in odkrito povedano, takšni so edinčki (mamini sinčki), tako vsaj pravijo.
Za takšne malenkosti, kot se vidva z možem prepirata, ni omembe vredno. To so takšne stvari, o katerih bi se lahko vidva na miren način pogovorila.
Tudi jaz sem bila v isti situaciji kot ti, pa mi zakon ni uspel. Ampak ne zgleduj se ti po meni ali drugih, naredi kot se tebi zdi prav, če pa me vprašaš za rešitev ali nasvet, bi ti rekla, da res najprej in to čimprej obiščeta zakonskega svetovalca. Če pa se mož ne strinja, pa….
Še nekaj bi ti svetovala: v svoji službi verjetno zaslužiš dovolj, da bi si lahko sama plačala študij in naredila še več zase in za hčerko. Mogoče pa bi bilo kaj drugače, če bi se vsi trije preselili k njegovim staršem, ampak samo pod pogojem, da gresta oba skupaj k zakonskemu svetovalcu, da se tam poskusita pogovoriti. To bi bil prvi korak, ki bi ga naredila. Nato pa postopoma naprej.
Rada bi ti še povedala, da če še ne bo šlo, kot mora iti, se umakni nekam na varno s hčerko, saj potem verjetno ni več rešitve za vajin zakon. Otrok star tri leta si veliko zapomni. Rečem ti lahko še to, da je na tem krutem svetu že tako ali tako preveč hudo, zakaj bi si ga sami delali še hujšega! “Če ni za bit, je pa za it!”, tako je pravila vedno moja bivša tašča, katere sinčka sem imela jaz.
Reši najprej sebe, predvsem moraš biti ti prva z otrokom, da se rešiš iz te bede.
No, draga Jerneja, jaz ti želim iz dna srca, da bi rešila vse probleme.
Čuvaj sebe in svojo hčer, saj si ti tista, ki ji lahko pokažeš pot do lepega življenja. Celo življenje je še pred vama, zato ga vsaj vidve živita s polno paro, če ga že drugi ne znajo ali pa nočejo…
Lep pozdrav!
Brigita (stanovalka varne hiše Ljutomer)
Draga Jerneja!
Tudi jaz sem poročena in imam dve hčerki. Tudi meni so se dogajale podobne stvari kot vam. Če ste poročeni šele štiri leta in ste obupali nad svojim možem je najbolje, da čimprej poiščete pomoč. Kot prvo bi vam svetovala razgovor s socialno delavko na centru za socialno delo. Če je vaš obup že precej resen, bi vam priporočala tudi obisk pri zdravniku, ki vam lahko predpiše kakšne tablete za pomiritev. Kajti v takšnem obupu in ponižanju človek pomisli tudi na samomor, ker si misliš, da boš s tem prizadel najbližjega. Ampak NI RES! S tem škoduješ kvečjemu sebi, mož pa bi takrat bil prost. Vi morate misliti na sebe, saj ste še mladi in tudi delate ter študirate.
Res je, da se možje v velikem primeru nočejo udeležiti pogovorov s socialne delavko na CSD. Če imate svojo službo in ste kolikor toliko finančno dovolj močni, si lahko poiščete kakšno malo sobico, kjer boste živeli s hčerko, seveda če se počutite varno. Če se pa bojite, da vas bo mož preganjal, se lahko obrnete na varno hišo ali materinski dom, kjer vam bodo nudili vso podporo, varnost in bivanje. Potem pa se boste morali odločiti : ali boste še naprej trpeli in živeli z možem ali bosta šla narazen. Vaš otrok je še sicer majhen, a vedite, da zelo že zelo dobro čuti, da nekaj ni v redu.
Mislim, da morate najprej poskrbeti zase, za svoj obup in ponižanje, da ne prerste v kaj hujšega. Sama sem mnenja, da se to ne bo kar tako končalo, ampak se bo stopnjevalo.
LP, stanovalka varne hiše Ljutomer (Cvetka)
Jerneja, ne strinjam se s tem, da si kar sama kriva, da se ti te zadeve dogajajo. To me spominja na tiste izreke “sama si si kriva, da sem te udaril, kaj si pa izzivala”. Ne, vsak odgovarja za svoje vedenje in vsak si lahko vedno izbere kako se bo vedel v danem trenutku, če ni ravno na medikamentih ali drogi.
Tvoj mož je na žalost popolnoma nesamozavesten in še cepec povrh. Poleg tega pa na originalno nagraužen način tudi zvit kot presta. Sorry, da sem tako direktna. Ampak stavim, da tega še nisi slišala, pa bi morda morala. Svoj ego futra na tvoj račun. Zdaj se lahko vprašaš kaj od tega kar sem napisala lahko spremeniš? Samo to, da ne dovoliš več parazitskega zajedanja v tvojo dušo. Samozavest in “kretenizem” so zadeve, ki si jih pridobivaš/odpravljaš lahko le sam z delom na lastni osebnostni rasti. Se pravi, da tu tvojemu možu ne moreš pomagat, če si sam noče. Mu že paše tako, kot je. Iz zelo dela na tem, da bi ostalo vse tako kot je. Kajti tu, kjer je, tako kot je, je CAR. In samo tu je lahko car. Zato te naj nikar ne čudi energija, ki jo vlaga v to antibiozo. Iz tega razloga me tudi ne čudi, da te je udaril. Je že ocenil, da si se hudo približala meji njegovega kraljestva.
Mislim, da sam pri sebi zelo natančno ve, kaka mizerija od človeka je. Pa ne samo on, ampak tudi njegovi starši. In če je ljubezen slepa, starši niso. Ne eni ne drugi. Opravičevanje njegovih izpadov z živčnostjo in da on v resnici ni tak…. Hja, se pravi, da njegovi starci tudi dobro vedo, da njihov sine ni čisto po standardu, mu pa seveda želijo vse najboljše – Tebe. Zato te imajo seveda radi. Jasno, saj ga ohranjaš nad gladino mlake v kateri je pogreznjen do grla.
Da se povrnem k temu samozavedanju lastne mizerije. Kako neskončno lažje je drugemu dokazovati, da je vse samo človek ne, kot pa priznati in uvideti, da je problem pravzaprav v tebi. Kako neskončno hitreje si človek pridobi samozavest in premoč, če stopi na glavo sočloveka, kot pa da s sočlovekom stakne glavi skupaj in poskuša po poti kompromisov iskati rešitve, ki ustrezajo vsem. Morda se boji odmeva in donenja svoje prazne glave v stiku s tvojo inteligenco, dobroto in ljubeznijo. Temu, draga moja, da nekomu stojiš na glavi se ne reče osebnostna rast. Temu se reče, da bolan zdravega nosi. Si prepričana, da so tvoja vretenca dovolj trdna, da bo ta parazit še dolgo zažrt v njih? In zakaj si želiš, da bi ga še vedno vlekla skozi življenje? Če bi imela gangreno na nogi stavim, da bi jo brez velikega razmišljanja pustila odrezat, ker bi drugače umrla. To osemdesetkilsko gangreno pa vlačiš s sabo in se čudiš kako to, da vse v tebi umira. Še nikoli ni zdravo jabolko rešilo gnilobe pokvarjene jabolke. Gniloba se odreže, če jo imaš na toplem in varnem, se samo širi.
Prosim, nikar ne bodi prijetno topla in vlažna gajba za gnilo robo. Za rešitev te zveze ne moreš narediti nič, česar itak že nisi. Naredila si pa VSE, kar lahko PARTNER naredi. Nisi pa psihiater, nisi antibiotik in koneckoncev nisi njegova mama. In tudi ne vem, zakaj naj bi ti življenje minilo v vlogi berglje za duhovnega maloposestnika in izkoriščevalca ki vidi vse probleme izven sebe, vse kar je gnilega v njem projicira nate in res je, kar pravijo tudi druge, ne bo uničil samo tebe, ki si odrasla oseba in imaš možnost izbire. Uničil bo prvenstveno otroka, ki pač mora trpeti vajin izkrivljen odnos. In samo tu boš v končni fazi soodgovorna za polom. Polom otrokovega življenja. Ne delaj tega. Še je čas. Želim ti veliko poguma, ki ti ga ne manjka. Vidim, da imaš veliko življenjske volje in energije zato sploh ne dvomim, da se zate ne bi vse srečno izteklo, ko boš enkrat rešena tega bremena.
Ločitev ni nekaj sramotnega. Ločitev je nova šansa. Novo življenje, novo upanje. In ko se ena vrata zaprejo, se ti jih sedem odpre. Verjemi. Bila sem pred zaprtimi vrati, zdaj pa sem srečna, da je že kar kičasto.
Pozdravljena Jerneja, me veseli, da ste se ponovno oglasili.
Rada bi vam povedala neko resnico, ki je splošna in sicer, da odgovore na svoja vprašanja nosimo v sebi. Samo včasih si jih ne upamo videti, jim ne zaupamo, si ne znamo prisluhniti, ne znamo priti do njih. Če bi začeli delati na samopodobi, kar vam svetuje Aneja, bi gotovo uspela najti način, kako sama priti do odgovorov.
Sprašujete, kako naj se obrnete v primeru, če drži to, kar pravi Aneja. Aneja vam je dala jasen nasvet, na vas pa je ali boste upoštevali njen nasvet ali ne. Življenje je skrivnost in skrivnostni smo mi sami, če raziskujemo tako sebe kot življenje, najdemo marsikaj in zakaj ne bi iskali, pa če je to s pomočjo knjig, terapevta, čustvenih delavnic, samopomočnih skupin,… Raziskujte se in opazujte, kdo ste in kako funkcionirate v življenju.
Za na konec vam postavim vprašanje: kaj bi rekli prijateljici, če bi vam povedala to kar ste vi zaupali nam glede moža in dogovora, ki ste ga poskušali narediti z njim? Včasih se lažje odločimo, če gledamo na problem iz oddaljenosti in ga obravnavamo kot problem nekoga drugega.
Jerneja,
veseli me, da si razmislila o mojih besedah in jih celo skopirala in drugega foruma. Ne vem, kakšno je stanje pri tebi v tem trenutku, mogoče imaš zatišje in se ta trenutek obremenjuješ manj. Vse kar sem ti svetovala je iz mojih izkušenj. Za seboj imam zakonski brodolom podoben tvojemu. On je iskal krivdo v meni, na meni sproščal svoje frustracije. Boja med nama nikoli ni bilo konec. Če sem hotela z njim voziti vsa ta dolga leta, sem morala tudi sama razviti obrambne sposobnosti, zelo podobne njegovim. Ko sem končno odšla sem ostala sama s sabo. Na moje presenečenje sem ugotovila, da sem del tistih odnosov odnesla s seboj – torej samo sebe. Na nič krive nove ljudi okoli sebe sem stresala vse moje navade. Ljudje so me pričeli opozarjati na primernost obnašanja. Po večletnem poglabljanju vase (branje psihološke literature, mnogi pogovori, terapije) sem našla v sebi vzorce iz primarne družine. Moj mož je bil natanko tak kot moja mati, s katero smo otroci preživeli otroštvo v vpitju, zmerjanju in nasilju. Spoznanje, da s teboj lahko grdo ravna tisti ki mu to dopuščaš in mu tudi sam daješ povod s tem, da tudi sam postaneš en od njih, se je moje življenje pričelo spreminjati. Zdaj vem, da so takšni odnosi bolni in nikoli končani boji. Precej mi je že uspelo da se ne spuščam več na takšen nivo, a dolga leta takšnega življenja ne moreš spremeniti preko noči.
Zato sem ti napisala, da dvomim da vama bo uspelo. Vsako podaljševanje je globlje bredenje. Dokler si dovolj mlada in ti tak odnos kot način življenja še ni zlezel pod kožo kot del tebe, imaš lepše možnosti, da iz sebe čimrej narediš zadovoljnega človeka.
Veliko poguma ti želim
aneja
Šele sedaj sem prebrala vašo zgodbo, ki je kar precej podobna moji. In zelo vas razumem.
Pri nas je le ta razlika, da mož na zunaj deluje kot idealen mož in oče, ne popiva, ne hodi po gostilnah, udeležuje se prireditev otrok, hodi po njiju v vrtec, šolo, pomaga pri gospodinjsih opravilih, plačuje položnice,… ampak me zmerja, ponižuje, vpije,… vedno najde kakšno stvar, ki ni v redu… Sploh mu je nemogoče ustreči v tistih njegovih dneh. Lahko neko stvar narediš tako kot si jo že prej, ampak v tistem trenutku pa pač ni v redu…in že eksplodira…takrat sem vse samo človek ne.
Za vse sem itak jaz kriva in moj gobec, ker če bi bila tiho…. Pravi, da stalno težim…in mogoče je res, ampak zelo me moti, ker nobene stvari ne zna povedati v normalnem prijaznem tonu, vse tako na “šrf” napol v dretju. Tudi do otrok. Moti ga hrup,… ne smemo biti preglasni, …
Jaz se z otrokoma veliko pogovarjam,..on pa: pa kaj toliko govoriš in se zadere.
Saj tako ni vsak dan, so tudi dobri dnevi,… ampak jih je čedalje manj.
Verjamem, da bi nama zakonski terapevt lahko pomagal, ampak on o njem noče slišati.
Poročena sva že več kot 10 let in imava dva otroka, in sedaj imaj jaz dovolj, njemu pa ni jasno, kako imam lahko dovolj, prej je bilo pa v redu.
In potem mi v vsej svoji nemoči grozi, da me bo tožil, če bom odšla, da me bo spravil v psihiatrično bolnišnico, ker se mi bo zmešali, da bo on imel otroka (pa ju večinoma jaz vzgajam, on je z njima kadar sam želi in kadar je vse v redu, ter kadar je potrebno).
Po vseh teh stvareh, pa pride dan, ko bi se on pa normalno pogovarjal, v meni pa se je nabralo toliko vseh stvari, da se ne morem…in spet sem jaz kriva, ker se grdo držim, ker….
Ampak, da bi se pogovorila, pa on ne vidi potrebe.
Pa na zunaj zgleda res normalen (in menim, da so takšni najslabši, ker so za zunanji svet idealni, in noben ne razume, kako gre pa tebi lahko na živce), …ampak mene je strah teh njegovih izbruhov (ki niso vsak dan) in strah me je tudi oditi, ker vem, da mi bo nagajal,…enkrat mi je v svojem besu in nemoči da bi ostal sam, ko sem rekla, da bom odšla tudi grozil, da me bo ubil.
Menim, da nas je večino taknih žensk, o teh stvareh tudi sram govoriti pred prijateljicami. Zavedamo se namreč, da te stvari niso v redu, in nas je sram povedati prijateljici, da se nam dogajajo, da jih dopuščamo,…