Kako ve gledate na to?
Z možem sem se poročila pred 10 leti. Že od vsega začetka nisem bila čisto prepričana, da je to pravi človek za mene, vendar sem se podala v novo pustolovščino. Potem je prišel otrok, pa še eden in danes smo tipična slovenska družina. Sama sem zaposlena v pedagoškem poklicu in tako smo tudi precej na udaru javnosti v kraju, kjer živim. Da bi ostala sama z otrokoma se mi zdi sramotno. Poleg tega sploh ne vem, ali bi odšla sama lai naj odide mož.
Verjetno vam ni čisto jasno, kaj je problem. Naj povem, da med nama ne gre za tako tipično nasilje. je pa prisotnega veliko zmerjanja, preprečevanja stikov z drugimi ljudmi, sramotenja, zaničevanja. Če sem iskrena, kar iz obeh strani. Tega ne zmorem več prenašati. ker sem možu že pred leti in potem še nekajkrat predlagala, da greva k svetovalcu, pa ni želel oziroma me je zaradi tega celo besedno napadel, mislim, da druge poti, kot razveza ni.
Zanima me, kaj ve mislite, ali to sploh je nasilje in kaj bi ve razmišljale in kako bi gledale na to.
Naj še pohvalim vse, ki se tako vključujete v svetovanje in tudi na tak način pomagate nam, ki nimamo poguma pred spremembo.
Hvala vsem.
Draga S.L. kako vas razumem. Mislim, da ste vse povedali s tem, ko ste rekli, da potrebujete pogum. In kdo ga ne? Otrok, ki še ne zna sam hoditi, potrebuje pogum, da stopi v neznano in ko ga zbere dovolj in shodi, je njegova nagrada neprecenljiva, sam se lahko giba po prostoru, dobi svobodo. Pogum uspemo zbrati, ko se zavemo nagrade, ki jo bomo dobili s tveganjem udobja. Gotovo je res, da se ne boste uspeli izogniti opravljivim jezikom, ko se boste odločili za ločitev, toda ali je bolje nikoli ne izstopati in vedno ustrezati nekim zunanjim standardom in pri tem trpeti ali se za nekaj časa izpostaviti, dokler se v okolici ne bo zgodilo kaj bolj dramatičnega od vas.
Zakaj mislite, da je sramota, če bi ostali sami z otrokoma?
Sprašujete, če je to kar doživljate v partnerki vezi, nasilje. Seveda je. Žaljenje, zmerjanje, sramotenje, omejevanje svobode, preprečevanje stikov,… je nasilje.
Cenim vašo odkritost in odgovornost, ko priznavate, da se nasilje dogaja iz obeh strani in da ste hoteli poiskati pomoč. Resnica je, da sta za dober partnerski odnos potrebna dva in ne eden. Mislim, da se premalo ljudi vpraša, kaj je namen zakonske zveze. Vsak posameznik, bi se moral izprašati kaj pričakuje od partnerja in kaj mu lahko nudi. Zakonska zveza naj bi bila nekaj, kar ti plemeniti življenje in ne nekaj kar ti greni življenje.
Svetujem vam, da si vzamete čas zase, da v samoti razmislite, kaj pričakujete od zveze, kaj vam nudi, kaj boste izgubili, če vezo prekinete in kaj pridobili. In po razmisleku in ugotovitvah se odločite. Ko boste trdno odločena, bo prišel tudi pogum. Življenje je prekratko, da ne bi vsak dan stremeli k temu, da ga izboljšamo.
Vprašanja, kdo bo zapustil hišo in kdo bo v njej ostal, bodo rezultat dogovorov in usklajevanja interesov obeh.
Iz vaših besed sem zaznala, da ste pogumna in močna oseba. Upam, da boste to tudi sama čim prej spoznala.
Da bi ostala sama z otrokoma se ti zdi sramotno? Ja, v katerem stoletju pa živiš. Kakšna sramota? Moža naj bo sram, da svojo nemoč stresa nad tabo. Spravi se naj na sebi enakega. Tipično nasilje: Dobro veš, če te nekdo dan za dnem matretira, ti preprečuje stike s prijatelji, znanci, da je to že nasilje. Poleg tega delaš v posveti, hodila si v šolo, se o tem učila, kje je sedaj tvoje znanje. Veš, da nihče ne sme s tabo tako ravnati. Tvoje življenj ni njegovo, sploh pa nisi njegova last. Nasilje se ne bo končalo samo od sebe, vendar se stopnjuje. Ustavi ga.
Pogovarjaj se o tem, kaj se dogaja. Ne zapiraj se vase, pogovarjaj se z drugimi, poišči pomoč na centru za socialno delo.
Sončica
Kaj ti naj odgovorim ob vprašanju, kako jaz gledam na tvoj problem. Mislim, da to sploh ni važno, kako jaz gledam na to. Važno je samo to, kako se boš ti spopadla s tem. Jaz ti lahko samo povem, do kam to psihično nasilje lahko pripelje. Vprašanje pa je koliko časa ga boš lahko vzdržala in koliko časa ga boš hotela prenašati. Verjetno, da takrat, ko se boš nehala spraševati, kaj bodo pa sosedje rekli in sosedovi videli. Do tedaj pa se verjetno ne bo nič spremenilo, le bolečine, razočaranja in obup. Do kdaj? Odločitve so tvoje?
Marjetka
Lepo pozdravljena S.L.
Najbrž je v Sloveniji kar precej takih »tipičnih« družin kot ste se sama izrazila.
Na zunaj vse nekako funkcionira, a v sebi čutite, da to ni to kar ste od življenja, ki ga živite v zakonski zvezi pričakovali.
V zakon ste se spustili kot v pustolovščino, ki vam že na začetku ni bila čisto po godu. Nekaj vas je pri vašem fantu motilo in tega niste razčistila ne pri sebi in ne v odprtem pogovoru z njim.
Med vama ni ustrezne komunikacije, pogovora, ne znata prisluhniti drug drugemu. Ostajata vsak na svojem bregu in temu sledi zmerjanje, preprečevanje stikov z drugimi ljudmi, sramotenje, zaničevanje. Sprašujete, če je to nasilje. Seveda je nasilje!! Nasilje, ki na vas pušča določene posledice v čustvovanju, reagiranju, nezadovoljstvu… Pomembno se mi zdi, da o tem razmišljate in delate korake naprej.Eden od njih je bil prav gotovo ta, ko ste predlagala, da bi obiskala ustreznega svetovalca. Odziva z druge strani ni bilo in odnos med vama gre dalje po ustaljenih tirnicah.
Možu jasno povejte, da tako ne gre več naprej, naj razmisli in se odloči za pomoč, ki bi pomagala obema, da bosta uvidela v kakšnem zakonu živita in kje in kakšne (če sploh še obstajajo pri vama) so možne rešitve. Ne bo lahko, a poskusita lahko.
Mogoče pa je čas, ne glede na okolico, da se odločite za novo »pustolovščino«, za razvezo. Tudi to ne bo lahko, a življenje je vaše in o njem odločate vi.
Vseh sprememb se bojimo, če jih pa ne naredimo, obtičimo.
S.L. želim vam, da ne obtičite!
Za razvezo ni potrebno nasilje, dovolj je da se ne razumeta in nimata interesa. Če te le preveč skrbi javnost, se lahko preseliš v drug kraj (morda začasno), čeprav je to zaradi službe najbrž zate težko. Uredi tako, da ne boš ostala čisto brez vsega. Včasih je pa bolje začeti znova, kot zamorjeno živeti…
Imam sosedo, ki se je pred nasilnim možem začasno s hčerko zatekla v varno hišo, nato pa sta še z eno gospo iz VH najeli malo stanovanje. Težave z možem niso čisto rešene, ker mora hčerkica k njemu na obisk (pa noče, ker ji o mamici grdo govori, jo hoče dobiti zase…), ampak sprijaznil se pa je, da žene ne bo nazaj.
Veste kaj mi je prišlo na misel, ko sem prebrala vaše pismo? Tista pesem Tine Turner, katere prevod, bi se glasil nekako takole: Kaj ima opraviti ljubezen s tem? In to vas jaz sprašujem. Ko ste se poročili, ste gotovo imeli neka pričakovanja od partnerske zveze. Gotovo se niste poročili zato, da bi vam bilo življenje težje. Pa se je ravno to zgodilo. In kaj sedaj? Odlično se mi zdi, da ste se odločili, da se boste aktivno lotili reševanja problema. Prav je, da razmislite o različnih možnostih, ki jih imate na razpolago. In ena od možnosti je tudi ta, da se odločita za partnersko svetovanje. Upam gospa Jerneja, da če partnersko svetovanje ne bo uspelo, da se ne boste ustavili in boste iskali druge poti, da si izboljšate življenje in če ne bo šlo drugače, da boste izbrali tudi to možnost, da se začasno ali trajno ločite od moža.
Kajti to kar doživljate iz moževe strani, je nasilje in to hudo psihično nasilje. Kaj vam pa ima on za govoriti koliko naj bodo spuščene žaluzije? Je strokovnjak za to, koliko morajo biti spuščene žaluzije oz. obstaja merilo, koliko morajo biti spuščene, če se malo ponorčujem. Da ne govorim o drugih stvareh, ki ste jih opisovali. Če je napisal izjavo, da je on kriv za morebitne težave z otrokom v času vaše nosečnosti, pomeni, da je s svojimi dejanji ogrožal tudi otroka.
Včasih je lažje vzdrževati slabo vezo, kot se kakovostno ločiti, pri tem si pa najdemo vse možne izgovore, zakaj se ne ločimo.
Gospa Andreja ne poznam celotne vaše situacije, upam, da vam je odleglo, ko ste nam napisali pismo in upam, da boste dobili kakšno misel zase v odgovorih, ki jih boste dobili. Verjemite vase in v to, da si zaslužite srečo.
…zakon kot pustolovscina?!????….
….Kaksen vzgled partnerskega odnosa dajeta otrokom?….
….Kaj se bosta otroka naucila-kaksen je “pravi” partnerski odnos, ko sta vidva njima za zgled?
…preberi knjige od Sanje Rozman, morda za zacetek Sprememba v srcu(notrri je tudi tema:ostati ali oditi)
…zakaj ti je bolj pomemno:kaj bodo drugi rekli kot tvoje zivljenje(kvaliteta), ti, otroci?Je morda taksno razmisljanje lazje kot to, da bi si priznala resnico?….
…Kaksen odnos zelis? Koliko si vredna? Koliko so vredni tvoji otroci?
natrosila sem ti nekaj vprasanj za razmislek…
Vsakdo sam nosi odgovornost za svoje odlocitve in starsi tudi odgovornost za otroke.
Pogumno in srecno!