Mene pa samo zanima kako imaste razdeljeno delo doma ??? Kajti jaz naredim vse kuham vsaki dan , perem, likam hodim v trgovino se ukvarjam z otrokom. Zvečer jaz sinu čitam pravljice in ga dam spat. Moram napisati, da tudi jaz hodim v službo in sem v službi nekje 8ur običajno pa tudi več. Edino kaj dela moj partner je to, da otroka zjutraj pelje v vrtec. S tem, da jaz moram pripraviti kaj bo imel oblečeno in če kaj ni v redu potem se že pritožuje in kliče, skratka katastrofa. On ima zelo stresno službo in tudi zasluži enkrat več od mene, ampak jaz od tega nimam čisto nič na mesec mi da 200 evrov, čeprav sem jaz hotela 400 evrov. In s tem plačam vse položnice ter hodim v trgovino in še otroku kaj kupim. Seveda je teh 200evrov premalo tako, da jaz porabim celo svojo plačo in komaj čakam da pride nasljednja. Včasih si celo sposodim od mame. Kajti če njemu rečem je odgovor: KAJ NIMAŠ VEČ ??? Jaz moram napisat, da so se mi moški čisto zamerili in imam občutek da bi lahko živela brez njega. Res je,da jaz določenih težkih del ne morem okoli hiše narediti ampak vseeno. Dvakrat na teden gre plavat, kadar koli se mu zazdi gre s prijatelji na pir. Če kaj ne pospravim na mesto potem naredi celi halo. Pa še to me zanima kaj moški nikoli ne obesijo perila. Ko mi pralni stoj opere skoraj vedno gre do njega in me sprašuje KAJ GA UGASNEM? Mogoče pa bi še laho obesil. Skratka malo sem že obupala in si mislim samo naj sin zraste pa bom šla stran od njega, kajti od njega nimam nič.

Kako prav imaš! Od njega nimaš čisto nič, le cel kup skrbi in dela. Če že narediš vse pri hiši, bi ti bil najmanjši problem zjutraj še otroka odpeljat v vrtec. Seveda, če bi živela sama.
Tvoj mož si z 200 EUR na mesec kupi gospodinjo, snažilko, varuško, kuharico … in verjetno zvečer še žensko za v posteljo.
Nisi napisala, če sta se, o vajinem zakonu in načinu življenja, kdaj pogovorila. Če se nista, potem si delno sama kriva, da je situacija doma taka, kot je. Očitno, glede na to, da ničesar ne rečeš, smatra, da ti je prav tako, kot je. Zato bi bilo prav, da se zvečer, ko dete zaspi, mirno usedeta za mizo in pogovorita. Povej mu, kar si razložila nam in, če ne bo imel posluha za tvoje težave, če ne bo za skupno življenje pripravljen naredit več, kot naredi zdaj (pa ne, da bi povečal znesek za 100 EUR), ne vidim razloga, zakaj bi morala poleg otroka, skrbet še za nezrelo odraslo osebo.

Vse lepo vama želim.

Ojla !

Torej, jaz:

1. sem poročen moški;
2. enakopravno delam vse kar dela žena (torej kar delaš tudi ti);
3. z ženo se ne obremenjujeva kaj je moško/žensko delo (travo kosim res jaz, pa kaj podobnega);
4. finance imava skupne (drugače razumljeno v zakonu zame ni sprejemljivo);
5. oba delava tudi po 10 ur, služba naju razdvaja v toliko ker veliko potujeva;
6. otroške kakce nesebično uredim;
7. od prijateljev nimaš nič (jih imam, niso pa prioriteta), enako ona;
8. …..

Torej:

1. ne meči vseh v isti koš;
2. osvobodi se spon;
3. živi danes za jutri, ne obratno !

LP

hja, tkole je pri nas:

zjutraj hči obleže žena, nato ona odhiti v službo, jaz dostavim malo v vrtec (včasih tudi pozajtrkujeva skupaj, kadar ve, da v vrtcu ne bo dobro zanjo).

Iz vrtca jo pripelje žena, ji skuha (po potrebi) in se ukvarja z njo. Kuhava oba (relativno enako dobro), večinoma posodo pospravim (tudi pomijem) jaz, saj se žena takrat posveča hčeri (igra, umivanje, ustvarjanje,…).

Zobe ji umijem jaz, nato gre žena pod tuš, jaz pa berem pravljice. Žena hčeri pripravi obleko za naslednji dan in jo nato uspava.

Finance imava skupne, oba sva pooblaščena za TR drugega. Imamo limit (enak za vsakega člana družine) osebne porabe, ostalo gre v položnice in druge stroške. O večjih nakupih se odločava skupaj. Pereva kakor kdo, včasih se kar zagrebeva, kdo bo obešal perilo (OK, velja samo za zunanje obešanje :-))

Razen redkih izjem, hodiva ven skupaj. Tudi na šport. ZELO RAD pijem pivo….

…. doma, ob ženi!

Ja, vem, da se malo čuden, ampak, kaj čem….

LP

pri vama ni problem razdelitev dela!

Ne čakaj, da zraste sin, ampak se z možem iskreno pogovori o tem, kar te mori in tudi predlagaj sporazumno ločitev!

Razbrati je, da sta z možem zelo odtujena, poleg tega se ga še bojiš (ne upaš zahtevati, naj kaj opravi, ne upaš zahtevati več denarja, ne znaš zagovarjati svojih izdatkov, ko vpraša…če nimaš več.)

Dvomim, da boš upala predlagati pogovor….ampak….svarim te, ne čakaj na sina….sin bo imel svoje življenje, ti pa moraš poskrbeti za svoje….
Razčisti pri sebi, kakšen odnos imata z možem? Živita skupaj samo zaradi sina in hiše???

Tisto o denarju razmišljaš čisto otročje. V zakonu naj nebi bilo…moje plače, tvoje plače….neglede, ali imata skupne račune ali ne…..sploh ko gre za družinske izdatke….

In zakaj vse to delaš in kupuješ in skrbiš? Če ti ni? Povej to možu, ne sprašuj ljudi okoli, ker nimamo vsi takih navad, kot vidva.
Mogoče bi se tvoj mož ob drugi ženski čisto drugače vedel…..to je vse odvisno od tebe….koliko si se pripravljena ti razdajati….za njega(in to po svoji volji)….ni zastonj pregovor, kakor si boš postlala, tako boš spala…..torej, če vidiš, da bi ti mož lahko pomagal, da potrebuješ pomoč in podporo, to zahtevaj. Če misliš, da potrebuješ samo več denarja, zahtevaj to. Če ne, pa predlagaj hišno pomočnico in bosta vsak dala 200 eur, pa bo ona pospravljala, obešala perilo in kuhala….ti pa boš delala naloge z otrokom on ga bo pa vozil v vrtec….

Sama sebi zapletaš življenje!

No ja. Pri meni je tudi tako, samo da otroke tudi jaz vozim v šolo in vrtec in mi ne da nič denarja. Pa se mi ne zdi tako hudo.

kak kreten!!!

tistih 200 eur bi lahko dobila tudi kot preživnino, pa živela svoje življenje…

Če imamo mi delo boljše razdeljeno, od tega nimaš nič, ker je tebi pomembno, kako imaš ti.
Rekla bi, da vsak poskuša priti skozi življenje na čim lažji način, tudi zakonca, ki se ljubita nista izjema. Zato si je treba sodelovanje izboriti, izposlovati, se pogajati, mogoče celo dati kak manjši ultimat, na primer, če ne boš obesil perila, bomo jedli kruh in konzerve, ker ne bom mogla kuhat istočasno.

Vseeno ti bom odgovorila na vprašanje. Moj mož ne gospodinji bog ve kaj, kuham itak rada, perila “ne zna” dat prat, a z otroci se zna ukvarjat za čisto desetko. Gospodinjim 90% jaz, a imam občutek, da je delo pravično razdeljeno, ker on ta čas dela svoje delo, ker je obrtnik. Če ne bi imela tega občutka, bi si izborila boljši položaj.
lp

Koliko se imata vidva še sploh rada? Dobro pomisli, zakaj vztrajaš ob človeku, ki te izčrpava namesto da bi te s svojo prisotnostjo čustveno napolnjeval. Če od njega nimaš nič, je delitev gospodinjskega dela zelo postranskega pomena. Čeprav bi vse počistil in pospravil, bi še vedno požela en sam čustveni hlad. Se ti gre za tak odnos?

Točno tako je bilo v mojem prvem zakonu. Ker se nisva mogla o ničemer dogovorit sva šla narazen. Zdaj imam čudovitega moža, ki je tudi že ločen in temu primerno ima dovolj izkušenj, da ve kako stvari v dobrem zakonu funkcionirajo.
Nikoli si ne deliva dela in gospodinjstva na “tvoje in moje”, ampak oba delava vse, odvisno od tega kdo ima trenutno več časa, kdo je pri roki, kdo prej pride domov…. – vse se sproti dogovoriva in uskladiva. Mož ima bolj fleksibilen urnik in včasih nenapovedano prej konča službo. Vedno pokliče in vpraša, če je treba kaj prinest iz trgovine, če da kaj kuhat, če kaj pospravi…
Prijatelje povabiva k nam domov in skupaj spijemo pivo. En dan na teden sva si izborila varstvo pri babici in greva skupaj na šport. Denar je skupen, čeprav on zasluži skoraj enkrat bolje od mene.

Lp, t.

Lepo je slišat,da kje obstajajo tudi kakšni Aleši.Seveda so,hvalabogu.Tvoj moški,kakor opisuješ je pač nezrel,oziroma odrasel otrok,ki si je očitno pošlihtal svoje življneje čisto lepo po svoje,TI PA MU PRI TEM POMAGAŠ. Za božjo voljo,daj mu nekega lepega dne,ko bosta oba na volji za debato predstavi svojo problematiko.Mogoče se on tega celo zaveda,ampak,če ti nič ne potožiš,oz.kar mirno sprejemaš tako stanje,je pač on toliko bolj zadovoljen.Ali pa misli,da te s čim drži v pesti in boš tako ali tako vztrajala z njim za vsako ceno.Ugibam,ne poznam vajine situacije.
Imajo pa nekatri moški globoko v sebi vsidrano,da ko imajo enkrat z žensko otroke,je stvar zapečatena in lahko mirno živijo dalje po svojem okusu,ženska pa je z njimi zato,da vse to potrpežljivo prenaša.Ej,je luštno takole življenje!
Res je ženska nosilka družinske topline,oz.ognjišča,ni pa servis.
O financah pa ne bi,vprašaj se,ali je to vajino življenje sploh zakon,ali bolj ustreza kakemu drugemu pridevniku.
Jaz ne bi čakala,da otrok zraste.

Lp,Silvana

Ojla!

Nauči se zahtevati od moža, kar rabiš. Če ne da dovolj denarja, naj bo pa polenta tri dni za kosilo, potem bo začel premišljevati. Če ne boš oprala, bo opazil, da nima kaj za obleč. Če si popoldne najdeš kakšen opravek, mu lahko pustiš otroka. In tako naprej!

Dokler boš tiho in vse delala, se stvari ne bodo spremenile.

V akcijo! Lp

O ENAKOPRAVNOSTI GOVORI TA ČLANEK OBJAVLJEN V OTROK IN DRUŽINA V APRILU 2006

SVA V NAJINEM ODNOSU ENAKOPRAVNA?

Avtorica: NATAŠA RIJAVEC KLOBUČAR

V današnjem času in prostoru je moderno govoriti o enakopravnosti v naših odnosih. O pravični delitvi dela, o razbijanju stereotipov, o uveljavljanju svojih pogledov … Pa enakopravnost resnično živimo? Jo čutimo v svojem odnosu?

Enakopravnost največkrat povezujemo s pravično porazdelitvijo obveznosti in del v gospodinjstvu, marsikdaj pa pozabljamo na čustveno enakovrednost, na tisto ozračje, ki kaže, kako se počutimo v naših odnosih. Oglejmo si primer: Mija je cel dan preživela v brezdelju, privoščila si je sprehod po mestu, popoldan pa ležala pred televizijo, čeprav so bili zvečer na obisk povabljeni prijatelji. Njen dolgoletni sopotnik Miha je ostal v službi do šestih, in ko se je vračal domov, je še mimogrede skočil v trgovino, da kupi vse potrebno za večerjo. Na vratih doma ga je s poljubom pričakala njegova draga in odhitela nazaj na kavč, on pa v kuhinjo kuhat. Njuni prijatelji bi morda rekli, da med njima enakopravnosti ni in da se tehtnica izkoriščanja prevesi na žensko stran, če ne bi poznali njunega odnosa. Miha se najraje sprošča ob kuhanju, ki mu je v veliko veselje, in se nikakor ne počuti, kot da mora sam postoriti vse. Opisani dogodek se nam hitro zariše v drugačnih barvah, ko dovolimo obema, da razložita, kako se počutita v svojem odnosu. In kako sama doživljata enakopraven odnos.

VAJINA ENAKOPRAVNOST
Tehnična razdelitev dela in obveznosti še nič ne pomeni in včasih nas tisto, kar opazimo navzven, le zavede, da sodimo, obtožujemo. Predstavljajte si denimo situacijo, ko se moški in ženska dogovorita, da bo npr. ona kuhala, on pa pomival posodo. In delujeta enakopravno. A morda on vsakič ob pomivanju nerga, se pritožuje, ali pa tudi v nasprotnem primeru morda žena vidi le pomanjkljivosti (da je prepočasen, premalo natančen). In njun odnos je še daleč od enakopravnega.
V intimnem odnosu je namreč pomembno, kako se vidva kot partnerja počutita. To, ali ustrezata nekim zunanjim merilom in standardom, je zanemarljivo. Pomembno je, kako vidva doživljata in čutita pravičnost in enakopravnost. Je partnerju težko poprijeti za delo, se jezi in pritožuje, so v odnosu prisotni občutki manipuliranja in izkoriščanja? Se počutim sprejetega, ljubljenega in zaželenega? Naša občutja segajo na vsa področja. Lahko gojita vsak svoje hobije, čeprav so morda drugačni od interesov drugih, spoštujeta različnost drug drugega, ne da bi se ob tem počutila ogrožena, sprejemata čustva drug drugega brez obtoževanja, kritiziranja, se čutita sprejeta in razumljena tudi takrat, ko sta morda polna jeze, strahu, razočaranj, ko sta utrujena, naveličana in brez energije?

MOJA IN TVOJA ENAKOPRAVNOST
Generacija srednjih in zrelejših let, ki je bila vzgojena v prepričanju, kaj je žensko in kaj moško delo, težko spreminja navade, ki se prenašajo skozi rodove. Mlajši so sicer prisiljeni, da se pod zahtevami poklicnega življenja, številnih obremenitev in pomanjkanja časa ne ozirajo nazaj, ampak iščejo, se pogovarjajo, usklajujejo. A premikov velikokrat ni preprosto narediti, vloge so globoko zakoreninjene, pa tudi pričakovanja, ki jih ima partner do nas, so morda večja od tega, kar smo sami pripravljeni storiti.
Moški se sicer zavedajo, da je treba h gospodinjskim opravilom prispevati veliko več kot v preteklosti. Veliko več, kot je njihov oče prispeval v njihovi družini. »Ah, jaz znam skuhati in previti otroka, česar moj oče niti v sanjah ne bi poskusil …« Ženska pa morda moške vključenosti ne dojema v tako veliki meri. Primerja jo namreč s svojo. In v večini primerov ima še vedno občutek, da so moški premalo angažirani. Posebej ko se jima pridruži prvi otrok. Čeprav pogosto mislimo drugače, nas raziskave presenetijo, ko pravijo, da se partnerja v prvem letu otrokovega življenja bolj ali manj držita tradicionalnih vlog. Kot da jima te prinašajo več varnosti ob navalu čustev (in opravil), ki preplavijo njuno mlado družinico!

ZAČNITE ŽE V ZALJUBLJENOSTI …
V prvem obdobju stopanja po partnerski poti, v rožnati zaljubljenosti, ko skušamo v vsem ustreči svojemu dragemu, ni težko postoriti tega ali onega. Še več, ob marsikateri pobudi svojega izbranca, da nam bo pomagal npr. pri pripravi kosila, zamahnemo z roko in rečemo: »Ah, pusti, bom že jaz.« In z veseljem tudi pospravimo za seboj, medtem ko se naš ljubi zabava ob računalniških igricah. Ko pa se evforična čustva poležejo in se tudi dnevne obveznosti ob skupnem življenju večajo, od našega partnerja pa ne pride noben predlog o pomoči več, se počutimo vedno bolj obremenjene, izčrpane in neopažene. Včasih poskusimo na silo in v valu jeze izsiliti, da bi zakonca pritegnili v vsakdanje obveznosti. In nam kar ne uspeva. Razočarano opažamo, da naši ukazi stvari le poslabšajo. Ker morda niti ne znamo več umirjeno povedati, da potrebujemo pomoč, odmor ali zgolj pogovor. In ko se včasih našega sitnarjenja le naveliča in npr. obesi perilo, nas zraven šokira z besedami: »Sem TI obesil perilo, sem TI pomil posodo!« In s tem jasno pove, da je to delo v naši domeni. Čeprav so obleke tudi njegove, kosila pa si nismo skuhale le zase!
Pri oblikovanju skupnega življenja se je dobro že vnaprej dogovoriti, kako bomo razdelili delo, zato da se bosta oba partnerja počutila aktivna in da bosta tudi s svojim fizičnim vložkom prispevala v skupno sobivanje (in ne zgolj v družinski proračun). Kdo plačuje položnice, kdo skrbi za poln hladilnik, kdo sesa, lika, kuha, kdo vozi avto v pralnico ipd.?
Vendar pa nikoli ni prepozno, da razbijamo stereotipe. Če smo v fazi zaljubljenosti zamudili priložnost, da bi vključili svojega partnerja v neizogibna gospodinjska opravila, lahko to naredimo zdaj. Počasi, brez ostrih besed, z veliko potrpljenja in brez kritiziranja, ker bo kopalnica počiščena s čistilom za preprogo. Včasih so začetni koraki nerodni, a vsak začetek je težak. In ne pozabimo se zanimati za tisto, kar opravlja on.

POMEMBNA JE USKLAJENOST
V družinah ni nič narobe, če je porazdelitev dela neenakomerna in če partnerja sproti iščeta rešitve, se pogajata, spreminjata vloge ipd. Le da sta ob tem usklajena. Pomembno je vedeti, kako partnerja razumeta enakopravnost v svoji družini. Kajti tehnična porazdelitev nalog ne obrodi sadov, če ob tem pozabimo na čustva. Preprosto bi bilo zamenjati vloge, moškega poslati v trgovino, žensko pa z avtomobilom na servis. A pomembno je, kaj se dogaja znotraj najinega odnosa, in ne tisto, kar se vidi navzven. Kako se jaz počutim? Se lahko pogovarjam o občutkih in dilemah, ki se rojevajo vsak dan? Sem preveč obremenjen in tega nimam komu povedati? Si želim, da bi si drugače porazdelila obveznosti, pa me je strah spregovoriti? Kaj bi se moralo spremeniti, da bi se počutil enakovrednega?
Včasih se počutimo odrinjene, zapostavljene in osamljene, ko se naš partner po napornem dnevu zapre v svoj svet, bere časopis ali se sprošča ob televiziji, medtem ko mi čistimo, pospravljamo ali likamo. V takšnih trenutkih sta morda potrebni le beseda ali dve, da najdemo stik. Stik, ki ga ženske potrebujemo, da lahko neobremenjeno počakamo na svojega partnerja, moškemu pa da dovoljenje, da se na svoj način za nekaj trenutkov odmakne od skrbi. Ženske namreč drugače sproščamo napetosti in stiske kot moški. S klepetom po telefonu, z gostobesednostjo, medtem ko moški umolknejo ali morda na nogometni tekmi poiščejo energijo, da se lahko približajo našim čustvom. Da jih smemo čutiti, prepoznati in izraziti. In da jih nekdo razume. Takrat dobi tudi enakopravnost svoje mesto.

Lep pozdrav!

Veliko bremen je na vaših ramenih. Pospravljanje, služba, otrok in vse skrbi, ki sodijo zraven. Jezi vas in besna ste na partnerja, ker vam ne pomaga in vam ne pride nasproti v vsakodnevnih obveznostih dneva. Pravite, da vse kar naredi, je to, da sina pelje v vrtec. To je za vas premalo, saj bi želela, da bi včasih začutil kako vam je in vam priskočil na pomoč. Počasi ste že obupala, saj vedno bolj spoznavate, da tako ne gre več naprej.

Predvsem bi povdarila, da se bo vaš partner moral sam odločiti, da bo več časa posvetil sinu in to ne zaradi vas, temveč zaradi sebe. Vi ste lahko samo mama.

Ob tem pismu imam občutek, da ste zelo sama. Partner vas ne začuti v tem, kar vi doživljate, kako vam je. Ko bosta začela govoriti o svojih občutkih, ki se vama prebujajo drug ob drugem, bosta začela prebujati osamljenost in žalost, ki kar bdi med vama. Vajin notranji svet je zelo identičen. Ukvarjata se z Evri, kdo bo kaj postoril, zakaj bi moral in zakaj ne, hkrati pa si ne povesta, kaj doživljata, kaj čutita.

Tudi vaš mož je v sebi zelo sam in nerazumljen. Jezen, ker ga ne razumete… Pogovorita se o občutkih, ki vaju razdvajajo in vodijo vso to igro med vama. Skreirala sta sistem, v katerem ne najdeta stika, ker nimata modela, kako najti stik. Povejte mu, koliko vas boli in koliko ga pogrešate, koliko se v sebi počutite izdano in izkoriščeno ali pa ta ista čutenja naslovite pri njem.

Pri nas je tako: on pere, obeša perilo, sesa, briše prah in po tleh, včasih tudi skuha. Tudi avto in tehniko ima on čez. Aja tudi finance – koliko lahko zapravimo čez mesec, koliko damo na stran…
Sa na začetku sva si delo delila, ampak je zelo pedanten in ima fiksne ideje kako mora biti perilo obešeno, kako se pomiva posoda, kako se odcedi posoda… zdaj se več ne vtikam, pa sam naredi.