vozel mojega življenja
Spoštovani svetovalci,
… tokrat je vozel (trikrat gordijski) zavozlan prav v mojem življenju… Skupaj sva že slabo desetletje. Oba v zgodnjih tridesetih, partner za naše razmere dobro situiran, z lastnim delom, pri delu marljiv, deloven (kar spoštujem in cenim), sama s povprečno slovensko plačo in rednim delovnim razmerjem drugje . Glede na materialne razmere torej brez težav… Poročena nisva (sama se ne želim poročiti, ne vidim nobene razlike, kar partnerju tudi ni čisto prav), živiva sama. Zapletati se je pričelo pred kakimi 4 leti, ko še nisva živela skupaj in to zato ker sem zavračala nosečnost, družino češ, da imava še čas ter da moram prej še kaj naredit iz sebe (dokončati pripravništvo, vpisati podiplomski študij ). Jasno mi je namreč bilo, da ko bo v hiši otrok , časa za meni ljube dejavnosti ne bo, saj bo otrok v moji oskrbi prav tako vsa gospodinjska opravila, ipd. Partner je zdoma večinoma vse dneve v tednu, čez vikend si pogosto vzame čas zase. Svoj krog prijateljev (kolegov) sem izgubila nekaj let po tem, ko sem stopila v to razmerje: nekaj na račun končanega študija, nekaj na račun njegovega prijetnega prigovarjanja, da moram biti z njim (bila sem /sva zaljubljena in seveda mi ni bilo težko ostati skupaj z njim, čeprav bi zvečer lahko odšla ven). Z leti se je vse skupaj spremenilo, tako da partner s svojimi prijatelji preživlja marsikatere vikende, moje družbe pa ni več-stikov nisem negovala. S teh zabav ob koncu tedna prihaja domov bolj ali manj okajen, včasih pošteno pijan. Takrat se pri nas začne njegovo vpitje, razbijanje kozarcev, loputanje vrat. Očita mi, da sem mu uničila življenje (ker nočem družine, da sem sebična), da bo uničil hišo, očita mi da se grdo vedem do njegovih prijateljev (kar ima prav, ker pijanih ljudi ne maram niti pred hišo) ipd. Grozi in vpije stvari zaradi katerih mi poka srce in zaradi katerih se nikoli ne opraviči. Vprašala sem ga ali mu je kdaj žal zaradi izrečenega. Le enkrat sem dobila odgovor (in to, da sem sama kriva, ker ga provociram). Priznam, da mu ne ostanem ničesar dolžna, ne argumentov, ne neumnih izjav, poskusila sem se tudi umaknit , pa tudi to ne pomaga (takrat je povod moj umik, moje neugovarjanje). Jasno sem že izrazila željo, da odidem, a tega nisem naredila še nikoli. Resno sva se le enkrat usedla (že pred kar nekaj leti) in se pogovorila o mojem vetu na družino, a ni popustil. Prosila sem ga naj še malo počaka, naj me pusti pri miru, ker rabim še teh nekaj let, da ugotovim kaj sem, kje sem (predvsem v smislu svoje kariere), potem bo na vrsti družina… Konsenza torej nisva dosegla. Jasno sem mu dala vedet, da po 5ih letih faksa ne bom gospodinja, mati nekaj otrokom in še tajnica za njegove posle. Čez čas so prišle na vrsto opisane kletvice in vpitje z alkoholom. To, da na zabavah pije ni bilo zame nič novega. Novo je postalo žaljenje. Jasno mu povem, da se ga bojim, ko je pijan, ker svoje jeze ni več sposoben kontrolirati. Sprašujem ga ali me bo naslednjič morda udaril namesto da bo zalučal kozarec…pa ni odgovora.
Tokrat je vedel, kaj mu želim povedat in tudi, da prestavljam pogovor z dneva v dan. Trajalo je nekaj dni, da sem zbrala pogum (Zaradi stalno iste žolčne tematike sem grozno obremenjena- o nosečnosti in otrocih se lahko pogovarjam z vsemi, le z njim tako zelo težko zaradi vsega očitanega). Želela sem mu povedat, da je čas, da sem se odločila. Ob novici me je zavrnil, zavpil, da se z njim ne bom tako igrala , da pričakuje da kaj rečem že nekaj dni… Kot sem ga razumela ga je razburilo moje samovoljno odločanje, moj da za družino pa smatra za zlagan, da si tega v resnici ne želim. Razumem, da ima moški pravico, da si ustvari družino, razumem, če bi že pred leti brez obtoževanja lahko sprejel odločitev in odšel, ker je družino želel takrat in to takoj, a je ostal z mano in s tem sprejel (vsaj tako mislim), da bom o trenutku kdaj bo čas za družino, odločala sama, ne on. Razumem tudi, da otrok v že prej neurejenih razmerah (kot so najine) pomeni čustveni samomor vseh treh. Ali je po vsem tem sploh še kaj upanja, da smo otrok in midva realna prihodnost-družina? (če sploh ostaneva še skupaj, saj imam občutek, da najino partnerstvo zaradi tega konflikta ugaša). Ugotavljam, da sem postala čez vsa ta leta čustveni invalid, da ne zmorem pogovora z njim, ker me tema otrok in družina preveč otežuje. Želim si polnega življenja, izzivov , a obupujem, da je človek , ki ga imam rada, za vedno ostal na drugem bregu (oz. jaz na svojem) … Hvala vam za vaš čas in potrpljenje pri branju teh besed . Darja
Če je stanje takšno kot si napisala, komunikacija ni možna, potem ne čakaj in se odseli na svoje in živi, kot sama želiš.
Če se stvari ne pošlihtajo sproti, čez čas pride odtujenost, ni ljubezni, spoštovanja, to pa vodi v prepad veze.
Imata različne cilje, on bi otroke, ti ne, zato je najbolše, da gresta vsak po svoje.
Ti boš gradila na karieri on pa na družini.
Po moje ne manka dosti, ko bo prišel pijan domov in bo mahnil tebe in ne kozarca po tleh.
Mislim, da tudi otrok ne pomaga rešiti veze, če se ne bosta usedla skupaj in se temeljito pogovorila in jasno razčistila zadeve.
Srečno,mm
Ko boš pogledala realnosti globoko v oči, si boš rekla: “Hvala Bogu, da si nisva zakomplicirala življenja z rojstvom otroka!” Res te je vodila sama previdnost, da si znala prisluhniti svojim globinam. Če zelo površno pogledamo, je na trenutke res videti, kot bi odlašanje z zanositvijo bilo kaj krivo za moževo agresivnost in pijančevanje. Pa ni, to je le eden od neštetih izgovorov! Zato ker nikdar ne more biti zunanji faktor vzrok notranjemu razsulu. Odzunaj se pokažejo posledice, tako to gre! Vajino partnerstvo ima polno lukenj in nanje se kamot obesi katera od deviacij, bodisi deloholija, alkoholizem ali zakonski trikotnik, sami znani načini bežanja pred problemi. Je pa res, da nosiš kot soustvarjalka partnerskega odnosa tudi ti svoj delež odgovornosti za luknje v razumevanju. Toda ne v smislu – če bi šlo po njegovih zamislih, bi se lepo zaključilo! Nič se ne bi, ker bi se šopiril na tvoj račun, tako kot se zdaj uničuje in ti podtika krivdo. Tvoj delež odgovornosti je v globokih, podzavestnih vzorcih ženske manjvrednosti, kar si prinesla na svet samo zato da to predelaš in zaključiš začaran krog prenašanja v naslednje generacije. Saj ko se enkrat ozavestimo, točno vemo kod in kam, dotlej nam pa življenjske situacije nakažejo, kje smo s svojoimi vzorci, kar pomeni z drugimi besedami, da nas življenjski pogoji spomnijo, kam smo padli, od koder se je za dvignit, za izplavat. Vsaka situacija ima izhod, le toliko je za zrastit v razumevanju, da vidimo čez svoj lastni plot. Samo za to gre!
Za naprej je v strategiji zdravljenja vajinega luknjičavega odnosa bistveno, ali se zmoreta imeti preprosto rada, s spoštovanjem in videnjem drug drugega, kakršna sta. Če je odgovor pritrdilen, najdita kvalitetnega terapevta. Če ni, pojdita čim prej narazen.
ni še pravi čas.
Najprej morata urediti svoj odnos, njegove zamere, pijačo….
Če ne bo šlo, si boš z otrokom naredila medvedjo uslugo. Matrala se boš v razmerju še nekaj let in nato odšla. Z otrokom.
Otrok razmere v takšnem partnerstvu poslabša. Je preizkušnja, ki zahteva veliko časa, potrpljenja…Ni igračka.
Ufff,
gordijski vozel :-). Pa ga ni tako težko presekati,veš. Žaljenje, pijančevanje, vikendaško jemanje časa zase…Vse to se po vsej verjetnosti med in po nosečnosti ne bo spremenilo kar tako, samo od sebe. Globoko ti je zameril tvojo nepodredljivost, ranila si njegov moški ego. Zdaj ta ego kljubuje s prepiri in plava v alkoholni omami. Tako pobegne, se ne boji tvoje nadvlade. Več kot očitno je, da je nezrel na čustvenem področju. Takrat si ga zavrnila, kar je razumljivo. Zdaj, ko si pripravljena, bo on “nalašč” zavrnil tebe. Otroška igrica v smislu:”Saj si ti mene prvi…zdaj bom pa jaz tebe!”
Samostojna, izobražena, zaposlena ženska si. Z željo po odraslem in ljubečem moškem. Je to ta moški? Dvomim.
Razmisli.
Moških za opoloditev je nešteto, pravih moških za vse življenje bore malo. Se splača trošiti čas za nekoga, ki te namenoma žali in rani?
Razmisli.
Veliko volje!
Veliki so tvoji problemi, pa razmišljaš, kako bi si ustvarila še večje. Ne zameri, ampak moje mnenje: danes dajejo ženske poudarek na karieri, otroci in družina, ki naj bi bila prvenstvena naloga neke skupnosti pa so na zadnjem mestu, potem, ko bo vse ostalo narejeno. Zapomni si, nikoli ne bo vse pošlihtano, da bo čas za otroka. Sicer pa je najbolj pomemben odnos med partnerjema. Če ta štima, je čas za otroka in družino. Pusti kariero in vse ostalo – to je za otroka postranskega pomena. Otrok se bo najbolje počutil v skupnosti, ki je usklajena, ko se starša razumeta. Nič bolje se ne bo počutil, če boste imeli kariero. Jaz vašega partnerja popolnoma razumem. Ne vem pa, kakšna je ljubezen z vaše strani, da mu ne prisluhnete po vseh teh letih, ko si želi družine. Še nekaj: čutim, da se pogovoru čedalje bolj izogibate. Osnova v neki partnerski skupnosti je pogovor. Če tega ni, vse zamre. Jaz pa mislim, da pri vas počasi vse zamira. To, da partner vse vikende preživi s prijatelji, je nerazumljivo z njegove strani. Globoko ste ga prizadeli s tem vašim izmikanjem družini in mislim, da s tem beži od vas. Ko pa se začne tak beg iz odnosa, pa mislim, da ni izhoda. Vem, da je zelo boleče, toda jaz resnično ne vidim vajine prihodnosti. Še najbolj pa me moti njegovo razbijanje, loputanje, grožnje. To se lahko le še stopnjuje. To ni ljubezen, to je začetek pravega pekla. Gorje, če bi bil temu priča še otrok.
Se strinjam s prevarano. Tvojemu partnerju pa želim, da dobi nežno, čutečo, polno ženskih hormonov, ljubeznivo in z velikim materinskim čutom, ki bi ga z otroci verjetno zelo osrečila in mu dopolnila očetovski nagon, ki mu laufa v prazno. Tudi, če boš rodila ti, te bo prevzel materinski nagon in se boš zgražala nad svojim pisanjem. Sicer boš pa šele potem lepa in izpolnjena. Če ne želiš otrok, si najdi primernega partnerja, njega pa pusti, da živi tako, kot si želi. Saj nobeden od vaju ni srečen. Vse se da…Srečno.
nasvet napisal:
> Se strinjam s prevarano. Tvojemu partnerju pa želim, da dobi
> nežno, čutečo, polno ženskih hormonov, ljubeznivo in z velikim
> materinskim čutom, ki bi ga z otroci verjetno zelo osrečila in
> mu dopolnila očetovski nagon, ki mu laufa v prazno. Tudi, če
> boš rodila ti, te bo prevzel materinski nagon in se boš
> zgražala nad svojim pisanjem. Sicer boš pa šele potem lepa in
> izpolnjena. Če ne želiš otrok, si najdi primernega partnerja,
> njega pa pusti, da živi tako, kot si želi. Saj nobeden od vaju
> ni srečen. Vse se da…Srečno.
A ženska je lahko nežna, čuteča, ljubezniva, lepa in izpolnjena samo, če ima otroke???!!!??? Naj na vsak način zanosi in upa, da jo morda le enkrat preplavi materinski čut – če se pa to ne zgodi, pa naj se pač vda v usodo do konca življenja???
Če bi si njen partner tako zelo želel otrok, bi se že prej temeljito pogovorila in odločila, ker je očitno vseeno nima tako zelo rad (potem se ne bi tako obnašal).
Čas je za vajin temeljit pogovor – otrok na vrat na nos ne bo rešil problemov v zvezi, morda jih bo le odložil in vsekakor nato potenciral.
Pa vso srečo.
Draga Darja!
Tvoja zveza je svetlobna leta daleč od ljubezni. Ta odnos sta ti in tvoj partner totalno zavozila. Kaj dobrega ti sploh še prinaša?
Zdaj je čas, da razmisliš, zakaj še vztrajaš v tako slabi zvezi, zakaj si dovolila, da si postala čustveni invalid in počasi zoreti za odločitev, da jo prekineš. Hvala bogu, da nisi hotela otrok, zelo modro si ravnala. Zanje bi bil to pekel na zemlji.
Beri, pogovarjaj se, izobražuj se, naredi še kaj na drugih področjih poleg službe (kondicija, delo za druge, ustvarjalnost, samo imeti se dobro in uživati v svoji družbi, iskati pozitivne ljudi za prijatelje). Uči se od dobrih zvez in primerjaj jih s svojo.
Na področju gradnje dobrega odnosa si nepismena (kljub visoki izobrazbi). Tu imaš krepkega dela za nekaj let.
Kakšne zglede si imela v stari družini?? Česa si se naučila v otroštvu? Premisli tudi to in se počasi začni spreminjati.
Veliko dela te čaka! Kar v akcijo! Vso srečo!
Joj, mene!Meni se zdi da še ti nisi dovolj zrela ….Kar naprej se vrtiš okrog sebe in , hvala Bogu , da ne želiš imeti otroke.Odgovorna si pa tudi ker njega “zafrkavaš”. Kar naprej mu obljubljaš te otroke in on se te drži in upa…De facto bi bilo bolje, da gresta daleč narazen. Če bi ga imela res rada bi ne oklevala z poroko, otroci…Še z veseljem bi vse to naredila!
Zato, moj nasvet : naredi obema uslugo in ga pusti ter pojdi za svojimi sanjami.
Vaš partner trdi, da samo komplicirate, da ste preveč čustveni, da se odločate brez njega,…. in da velikokrat sploh ne veste kaj hočete. Vas pa zanima kako pripraviti vašega partnerja do pogovora. On pa se zapre vase, odide v družbo prijateljev in se vrača domov okajen in agresiven. Takrat vam očita da vam ni nič prav in da ste le redkokdaj čustveno z njim. Vi ste zmedeni, prestrašeni in groza vas obdaja ker nikoli ne veste kdaj boste vi kot kozarec letela ob steno. Vas spravlja v bes že samo misel da če bi vas zares ljubil bi lahko vedel kaj potrebujete in česa si želite. Vam ostaja samo eno vprašanje, kako partnerju povedati, da vsi njegovi očitki ne držijo. Vaš partner je res na nevarnem področju in vi prav tako. Kako bo ko bodo prišli otroci. Ali bo tudi od njih pričakoval, da se mu prilagodijo, sledijo njegovim naukom in če tega ne bodo storili? Vaš parner se obnaša kot nebogljen otrok in nemočen in naredite vse da bi vas slišal vendar ga ne zmorete pripraviti do tega. Pri tem si govorite da bi morala pogledati stvari iz njegovega kota, da se bo odnos končno spremenil. In kako to narediti. Morali mu boste natančno povedati, kaj od njega želite oz. kako naj vas čustveno podpre. Povejte mu naj vas samo posluša in omogoči da mu lahko vse poveste. Naj se on čuti odgovornega za svoje ravnanje, alkohol, čustva in naj jih začne TAKOJ reševati. Še predno začnete govoriti o svojih težavah naj vas posluša kot žensko kar pomeni da sprejema vaš način čutenja in ne dodaja svojih komentarjev.
Vajin odnos je prepojen s strahom in grozo, ki jo povzroča nepredvidljivost vašega partnerja. Vi že kar slutite kakšen bo konec tedna. Osramočena, ponižana, obupana ostajate sama ob koncih tedna in na takšen način ne morete živeti ampak lahko samo životarite ter obujate spomine na vajine začetke, vaše druženje s prijatelji,… Ali si lahko v tej sliki predstavljate otroka, ko ga ob večerih vzamete v naročje, zapojete uspavanko in ga nežno položite v posteljico?
Niste zahtevni ali prezahtevni če si želite polnega življenja, ljubljenosti in kot pravite vi, da bi oba stala na istem bregu. Partner bo moral sprejeti odgovornost za zasvojenost in vse dokler tega ne bo priznal, nobene obljube ne pomagajo več vi pa mu lahko postavite ultimat ker je do vas KRIVICA da ostajate v tej grozi sama, saj ne veste kam vodi vajina pot.
Želim vam in vašemu partnerju, da bi zmogli predelati preteklost in zaživeti pristen in globok odnos.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. Zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
[email protected]