kriza
Rada bi vam opisala mojo situacijo, saj sama več ne vem kako naprej. S partnerjem sva se spoznala pred 6 leti, zveza je bila na začetku super, polna skupnih druženj, pogovarjanja dolgo v noč in seveda tudi vsakodnevne spolnosti. Po pribl. 1 letu sem zanosila in takrat je sledil resen pogovor o tem kaj bova storila, saj jaz še nisem bila redno zaposlena, partner pa je pri svojih 39 letih bil vajen zelo lagodnega življenja, brez posebnih obveznosti, čeprav je svoje delo opravljal vestno in dobro. Skoraj vsak dan se je družil s prijatelji, tudi alkohol je bil zraven, čeprav ni nikoli počel kaj grdega tudi če je pil. Dokler sva žurirala skupaj je bilo vse v najlepšem redu, ko pa je prišel otrok, sem bila vedno več sama doma, partner se kljub obljubi, da bo pustil družbo, ni bistveno spremenil. Do deklice je izjemno ljubeč in rad se ukvarja z njo, seveda samo takrat, kadar to odgovarja njemu.
Jaz sem se po porodniški zaposlila, ker imam deljen delovni čas, je ostajalo vedno manj časa za naju. Deklica je izredno zahteven in inteligenten otrok, ki zahteva polno pozornost cel dan, tudi moja služba ni lahka, zato sem bila zvečer vedno bolj pogosto utrujena in začela je trpeti tudi najina spolnost. Pred letom sem rodila drugega otroka in v skrbi za obadva sva se s partnerjem popolnoma odtujila. Govoriva samo še o otrocih, spolnih odnosov praktično nimava več in partner je vedno bolj pogosto cele dneve zdoma, tudi s prijatelji, ko pa zvečer pride domov pričakuje od mene tople besede in objem, ki pa ga jaz ne zmorem več. Vedno bolj mi preseda smrad po alkoholu, laži in obljube v stilu “čez pol ure bom doma”, pa ga nikoli ni, ter laži otroku, zakaj očija še vedno ni. Znašla sva se v začaranem krogu- ker sem jaz hladna, se me on izogiba, jaz pa se ga izogibam ker me prizadane in odbija s svojim početjem.
Naj povem, da se vedno ko smo na dopustu ali izven domačega kraja odlično imamo, veliko se smejemo in se imamo radi, ko pa se vrnemo, je spet ista pesem- zazvoni mobitel, on gre, češ da pride čez pol ure, potem pa ga ni, jaz ga po pribl. 2 urah pokličem, potem pa dobim pod nos, da težim, da nima nič prostega časa, da ga kontoliram ipd.
ne vem več kaj naj storim. Ignorirati ga ne morem, saj mi ni vseeno kaj se bo z nami zgodilo, če sem se poskusila pogovoriti, mi zatrjuje, da imam prav, da se bo potrudil, ko pa zapoje telefon, je spet vse po starem. Hvaležna bom za vsako mnenje, saj mislim da mi stvari res že polzijo iz rok.
Pozdravljeni
Ob vašem partnerju ste se počutili kot ženska pa vendar se je zgodilo in če ste iskrena čutite kot, da vam partner uhaja. Pogrešate čustveno in fizično bližino vašega partnerja. Nehote in hote doživljate nemir, nezadovoljstvo, strahove, osamljenost in nerazumevanje. Razumem, da vam je naravnost grozno, ko začnete dvomiti ali so vaša čutenja pravilna. Nekje v globini pa kljub temu veste, da imate prav. Čutite, da se vam godi krivica, tako radi bi se sprostili in enkrat zares uživali kot mati in žena, pa ne gre in ne gre. Vsaj enkrat bi radi začutili mir, varnost, občutek pripadnosti in zaželenosti ob možu pa je to povsem drugače. Počutite se povsem odveč, čeprav vam partner vedno znova zatrjuje in obljublja spremembe. Na vaše negodovanje vam zna nasuti veliko kopico ugovorov in počasi, počasi je rasel zid, vedno več je bilo obdobij, ko sta se zares čutila in zdaj s strahom ugotavljate, da sta se oddaljila. Prizadevate si, da bi se zbližala, pa nekako ne gre. On vas ob tem samo presenečeno gleda, vas pa vznemirja, ker ne veste kaj se z njim dogaja. V vas samo še narašča jeza in vznemirjenost ker še vedno čakate, da se bo nekaj spremenilo a ste namesto tega vedno znova razočarani in ob tem se bolečina samo še poveča. Če vam orišem stanje s prispodobo, ste kot berač, ki prosi kruha pa ga nihče ne sliši. Res je da vam s tem dela krivico in on je sam odgovoren za alkohol in zasvojenost. Pri tem boste morali jasno postaviti svoje zahteve. Še bolj vas jezi dejstvo, da se trudite, imate redno zaposlitev, skrbite za dva otroka, ki potrebujeta ne samo mamo temveč tudi očeta medtem ko vaš partner ostaja pri 39 letih brez želja in vizije prihodnosti. Mordaj je ravno zdaj čas da se pogovorita kaj vas vznemirja, neposredno povedati kaj čutite. Radi bi odkrili zakaj se mora tako zapirati pred vami in odhajati s prijatelji. Morda je izhodišče teh pogovorov njegov oče. Ali si on predstavlja, kako je vam, ko ste že skoraj obupali, ko med vami ni več odnosa? A Prepričana sem, da bo tudi vajin dom postal družinsko ognjišče.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
Draga Tina,
Vaš partner je alkoholik. Alkoholik namreč ni samo tisti, ki vsak dan mrtvo pijan leži v gostilni, temveč tudi vsak, ki se ne zna upreti alkoholu in popivanju v določeni situaciji. Vem, ker sem tudi sama živela s takim. Vedno, ko je bila prilika, da gre s prijatelji v mesto je šel in vedno je pil preveč (tako kot vsi ostali seveda). Niti enkrat v slabih 4 letih kar sva bila skupaj se ni zgodilo, da v družbi ne bi pil alkohola. Niti enkrat! Včasih pač malo manj (samo pivo, dve ali tri, pravzaprav skoraj nikoli samo eno), vedno pogosteje pa malo več (pivo je mešal še z žgano pijačo). In bistvo akoholika je, da se v določeni situaciji (na primer določen krog prijateljev), pijači in popivanju pač ni zmogel upreti. In prej ko si to priznate bolje bo.
Drugo pa je seveda vprašanje kaj storiti. To da je odvisen od popivanja v določeni družbi, ste vedeli že prej. Samo verjetno niste mislili, da je to lahko tako pomembno oziroma ste mislili, da se bo spremenil. Sam od sebe se verjetno ne bo, potrebuje določen šok, ki bi ga zdramil. Šok bi lahko bil, da mu zagrozite, da ga boste zapustili in se tudi zares odselite na svoje. Šok bi bil seveda lahko tudi, da bi pijan povzročil prometno nesrečo, ampak na to raje ne čakajte…
Ko ga boste postavili pred tako dejstvo, boste tudi ugotovili kako rad vas ima, oziroma ali vas (in otroka) sploh ima rad. Ali pa ima morda raje alkohol? Odgovor na to vprašanje bo morda zelo boleč, ampak bolje je, da ga izveste čimprej, kajne?
LP Barbara
Draga Tina!
Strinjam se z Barby. Velik problem imate.
Vaš mož je alkoholik in to najslabše vrste, tisti, ki ga pije v takih količinah, da zraven za silo lahko še funkcionira v življenju – vsaj službo lahko še dostojno opravlja. Družina, predvsem žena pa že krepko občuti, da on v resnici ni zraven, da mu je družba prijateljev in alkohola bistveno ljubša kot družina. Zanjo vas je pripravljen kadarkoli zapustiti. Če mora izbirati med vami ali alkoholom v družbi, je popolnoma jasno, kaj bo izbral. To vas prizadene vsak dan znova, v dno srca in v dno duše, tako vas kot vaše otroke.
Glavni problem je torej v vas.
Zakaj dopuščate takšno stanje?
Razmislite o tem in tudi, kako mislite presekati to situacijo, ki vodi v propad vas in vašo družino. Še noben alkoholik ni sam nehal piti in vsak ima nekoga, ki njegovo pitje podpira. To ste vi. Vi mu omogočate, da lahko tako živi.
Če želite izvedeti več, berite Rugljevo literaturo, odprla vam bo oči.
Vse dobro!