Izgleda, da sem v taki fazi, ko se poglabljam v odnose in opazujem okolico. Opažam, da so ljudje postali zelo nezainteresirani za lastne partnerje, za svoje družine. Opažam moške, ki so ali cel dan v službi ali grejo takoj po kosilu ven s kolegi, samo da jim ni treba biti z ženo in otroci. Težko je narediti karkoli za partnerja ali se odpovedati prijateljem zato, da bi preživeli več časa skupaj. Žena in otrok kar naenkrat postaneta breme in moški jo gladko zbriše od odgovornosti, potem pa seveda zvečer “zahteva” seks in ker žena ne da, si omisli ljubico. Hmmm…a se bedaki vprašajo kaj so počeli cel dan? Ja, uživali, žena se je pa ukvarjala z otroci in skrbela za gospodinjstvo. Ne vem no kam gre ta svet, ampak meni tako kot je, ni všeč. Ljudje so nesrečni in se sploh ne potrudijo za srečo. In potem so ženske tiste, ki se na vse kriplje trudijo obdržati družino skupaj….nisem še videla moškega, ki bi se žrtvoval toliko kot se ženske.

ja jaz sem tudi ena taka bodoča bivša žena. pa se sprašujem, ali imam zastarele vrednote in nerealna pričakovanja. kakor sklepam po soprogu, je denar sveta vladar, glavna vrednota pa on sam. če je treba, tudi preko trupel. kdor se ne more vklopit v ta sistem, pač ostane zadaj.

tudi jaz imam občutek, da je vedno slabše. pa najbolj žalostno je to, da nas ta sistem dela takšne! vedno večji materialisti postajamo in vedno večji čustveni kriplji, saj ob teh delavnikih pač malo kdo najde še energijo za kaj drugega kot najnujnejše…kam to pelje?

Res je, da nas ta sistem dela nezainteresirane za vse bistveno. Ampak ni nujno, da podležemo! Primerjajmo sistem z veliko reko. Znotraj njenega toka lahko čolnarimo, jahtamo ali plavamo v smeri toka ali proti njemu, s krmilom v rokah ali prepuščajoč krmilo “poklicanim” za to dejavnost. Vse, čisto vse je v naših rokah, z našo lenobo vred, če se nam slučajno ne ljubi krmariti.
Kaj je to, sistem? Iz česa sestoji? Ali nismo to mi vsi? Če smo sestavni del sistema, smo zanj tudi soodgovorni, a ne? Če nasedemo obljubam in prepustimo krmilo v roke komurkoli, namesto da bi se odpovedali lenobi in svoje početje s posledičnim počutjem sami vzeli v roke, potem bodimo toliko realni, da sami sebi pripišimo preteklo zmoto. Ko imamo krmilo spet v svojih rokah, pa veselo na delo, to pomeni nič manj in nič več kot garanje za vsak centimeter ozaveščanja. Z lastno glavo je treba mislit, če se hočemo dobro počutit. Mislit moramo na vse, kar nam kroji življenje:
– Ali sem dovolj v stiku z naravo? Ker nam omogoča življenje, je edina, ki ima možnost, da mi povrne moči.
– Ali se dovolj gibam? Naše telo je ustvarjeno za hojo, tek, ples, za delo na vrtu in ne samo za sedenje. Gibanje požene kri po žilah, odpihne malodušje in nas razvedri.
– Ali živim dovolj ustvarjalno? Če mi služba pomeni toliko kot hobi, je moja kreativnost v veliki meri izpolnjena že s službo. Kljub temu ne bi škodovala izbira kakega konjička, ker je raznolikost tudi dobrodošla. V kolikor mi služba pomeni nujno zlo, je to signal za ukrepanje, tj. da je čas za zamenjavo, ali pa moram menjat odnos do dela.
– Ali me družinsko življenje izpolnjuje? Če hočem imeti odkrite in ljubeče odnose, moram take odnose nudit, a ne? Vsi mislimo, da bodo dobri odnosi s partnerjeve strani nekaj samoumevnega, ali pa da padejo kar z neba, mi sami pa ne bi nič storili v tej smeri. Kar vložim, to dobim, tako to gre.
– Ali se dovolj zdravo prehranjujem? Tu si je najprej za izostriti občutja telesa, ki nam vas čas govori, kako in kaj naj jemo in gasimo žejo, le mi ga ne upoštevamo. Ljudje se dajmo zavedat, da smo otroci narave, zato nam je kot mati vse pripravila za preživetje. Koliko so “strokovnjaški” predpisi res strokovni, da bi se bilo vredno strogo po njih ravnat? Tako to gre: Večne resnice se ne spreminjajo! V tej luči zdajle poglejmo splošno sprejete prehrambene norme. Sestava in delovanje človeškega telesa je ostala enaka od pojava homo sapiensa. Prehrambeni normativi se pa iz par let v naslednjih par let veselo spreminjajo. Kdo ima potem prav? Telo, ki javi o svojih potrebah, ali stroka, ki spreminja navodila ob vedno enako delujočem telesu?
– Kakšne vrednote, ideale gojim? Ali sledim množici, pa mislim, da je res denar sveta vladar, v obliki materializma in potrošništva? Ali uporabljam svojo glavo, pa izločim, kar mi izmed vsiljenih norm ni všeč? Vsi vemo, da je misel največja moč, s katero razpolaga človek. Zunanje okolliščine si vsak sam ustvari, so torej posledica miselne dejavnosti, ne pa obratno! Kakršne misli (ideje), takšna občutja, kakršna občutja, takšne besede, kakršne besede, takšna dejanja. Kar posejem z dejanji, požanjem z usodo. Premnogi si dovolijo, da jih zajame množični miselni tok, ki ga poganja nasilna propaganda v medijih. Samo dovolj kritičen je treba biti, pa kamot stopiš iz te gonje! Ko nakaj časa vse skupaj opazuješ od strani, kaj se dogaja znotraj toka, se lahko samo še nasmehneš in greš naprej pridelovat svoje sadje in zelenjavo!
Za enkrat je tako, da svet res stoji na glavi.

“….nisem še videla moškega, ki bi se žrtvoval toliko kot se ženske.”

Ja, malo je takšnih moških in jih bo čedalje manj. Zakaj? Svet se spreminja, kapitalizem nas čedalje bolj razžira. Ljudje so postali požrešni na materialne dobrine, na denar, premoženje, ki ga kopičijo – komu na čast? Obenem pa so vsi čedalje bolj nezadovoljni, nezadovoljeni in nesrečni. Eni, ker imajo preveč, pa bi radi imeli še več (ker mislijo, da bodo takrat srečni ali srečnejši), eni pa zaradi tega, ker nimajo dovolj niti za človeka dostojno življenje.
Malo je takšnih, ki jih še skrbi za sosede, za bolane, uboge, nemočne, obubožane, dela nezmožne itd.

Skratka, napisal bi lahko cel roman, povedati pa sem hotel samo to, da v tej družbi ugašajo vrednote, ki človeka naredijo za človeka – predanost, ljubezen do bližnjih, spoštovanje človeka, narave in dela. Spoštovanje in ljubezen do partnerja.

Zato je danes malo takšnih moških in, žal, tudi žensk, ki so čedalje bolj podobne moškim.