partnerstvo v krizi
Spoštovani,
prosim za nasvet ali mnenje…imam partnerja, s katerim se zadnje čase samo še prepirava, bolj ko se trudiva, da bi se dobro razumela, slabše nama gre….moje želje: večerni poletni sprehodi v dvoje (ali pa tudi z otrokom, ki je sedaj star 3 leta), vikend izleti v hribe (na začetku zveze sva veliko hodila v hribe, zdaj bi pa partner najraje vse popoldneve preležal kot da ima depresijo ali kaj takega, otrok je dovolj velik, da gremo lahko kam skupaj; saj sem tudi jaz popoldne utrujena, ampak grem ven v naravo z otrokom, partner pa doma spi), rada bi se pogovarjala in kramljala o skupnih načrtih in željah, sem zelo navdušena nad vsemi novimi stvarmi, imam mnogo želja, ki bi jih želela uresničiti skupaj s partnerjem (prenova stanovanja, skupne športne aktivnosti, dokončanje šolanja), on pa pride vsak dan domov iz službe ves napet (oba imava 8 urni delavnik), se nabaše hrane in potem se zlekne pred TV ali bulji v računalnik vse popoldne in cel večer…enostavno je preveč pasiven in se ne zaveda, da je treba čez dan kaj narediti, da človek lahko živi v urejenem domu, da je zdrav, da so odnosi v družini v redu, in da se človek zvečer zlekne v posteljo z mislijo, da je nekaj naredel čez dan in je zadovooljen sam s seboj in tudi z drugimi…….partner enostavno misli, da bo vse to prišlo samo od sebe, ne stori nič, ves čas se pritožuje, da ni pospravljeno, da se slabo razumeva, ker ga jaz jezim, mene teke besede užalijo in razžalostijo in mu nato nazaj zabrusim, da je zopern, da ga nemorm prenašat in da naj sam poprime za delo, če hoče urejen dom…….in prepir je tu!! rada bi, da bi se mi nežno približal kot pred leti in se posvetil samo meni (ko gre otrok spat imava časa na pretek)…in njegove želje? tudi on si želi, da bi se mu nežno približala, ga zapeljala, ampak enostavno se mi ne da oz. se mi butasto zdi, da bi se jaz okrog njega smukala in ga vabila, ko pa se njemu ne da s prstom migniti, da bi postoril kaj po stanovanju, ali da bi me podprl pri idejah glede prenove in ureditve stanovanja, deluje po principu, da gre po najmanjši liniji odpora..in vsako stvar mu se mu zdi neznansko težkonarediti…v spolnosti (kadar do nje pride)sem jaz izredno zadovoljna, samo sva za moje pojme preredko intimna, njemu pa se zdi vse skupaj že nekam rutinsko, želi si spolnosti ob gledanju pornografskih filmov (men je to čist mimo, ker spolnost jemljem kot nekaj nežnega in naravnega, ne pa kot neko nasilno prostaško zadevo, kot jo prikazujejo porno filmi) …partnber ni preveč zainteresiran in ima občutek, da ga silim k spolnim odnosom, če mu povem, da si ga želim, pravi …drugače mi je partner še vedno zelo spolno privlačen, mislim, da sem tudi jaz njemu, ampak enostavno zaradi nenehnih prepirov čez dan se zamere zavlečejo v večer in potem tudi intimnost ni takšna kot bi morala biti….predvsem zaradi njegovega stalnega nerganja, ki me spravlja ob pamet (pa nikoli v življenju se mu ni kaj hudega zgodilo, njemu se itak vsakdanje stvari zdijo veliki problemi)….sem že rezmišljala, da bi kakšen mesec živela ločeno, da bi si sam pral, likal in pospravljal, in dobil občutek kako je če delaš in ne samo deliš nasvete drugim kako naj delajo (je prišel v skupen dom direktno od skrben in požrtvovalne mame, ki je poleg polnega delavnika opravljal tudi vsa gospodinjska opravila za celo družino, sicer pa je bila njena zveza z možen neuspešna ….lik mame kot žrtev usode in mučenice, ki naj bi se žrtvovala za družino je po moje idealna podoba, ki ji jaz ne ustrezam in me hoče spreobrnit vanjo……jaz enostavno nisem tak tip (hvala bogu?!!), nočem se počutiti izkoriščeno v zvezi …drugače sem zelo optimistične narave, navdušena nad življenjom, obožujem otroke (želim si več otrok, partner je tudi za…čeprav sva oba mnenja, da morava najprej medsebojno razmerje urediti), z gospodinjstvom opravim na hitro, površno, kar je nujno, popoldne pa jo mahnem na sprehod z otrokom, pa na klepet s prijateljicami, ker se z njimi lahko pogovarjam, z njim pa se nimava nič kaj dosti za menit, partner je prelen da bi zapustil stanovanje, drugače otroka obožuje, ampak se mu resnično posveti le nekaj minut na dan, potem pa mu je kmalu dovolj in gre pred računalnik, kakdar sem službeno ali študijsko odsotna, se pa veliko igra z njim, ga vkrasno zrihta, nahrani, vse, samo, če sem pa jaz doma, mu je pa odveč se ukvarjat u njim……ne vem točno, kje je najin problem, ker se imava resnično rada, in tudi kemija še dela, ampak enostavno sva kot pes in mačka, zelo hitro se zasovraživa in potem sprijateljiva….mogoče telefon od kakšne podporne skupine (nisem najbolj navdušena nad versko skupino, ker nihče od naju ni veren…)
LP,Manca.
Problem, ki ga navajate in ste ga tudi zelo dobro opisali, je zelo pogost, morda celo eden najbolj pogostih v zakonskem zivljenju. Vas zakon vedno bolj preveva vsakdanja rutina, vecinoma na vas racun, saj vam moz bolj malo pomaga, ce mu ni treba. Mislim, da ima vas partner dober potencial – v smislu, da zelo dobro poskrbi za otroka, ce vas ni; vendar v sebi nosi globoko zakoreninjene vzorce od doma, kjer je celo zivljenje gledal mamo, kako stori vse za dom in druzino, oce pa je lezal na kavcu, ces jaz itak hodim v sluzbo in to je dovolj. Tekom let vedno bolj postajamo podobni svojim starsem in prevzemamo njihove vzorce, pa ce se tega zavedamo ali ne.
Seveda mi niti priblizno ni treba poudarjati, da so vase zahteve po skupnem prezivljanju prostega casa in pravicni delitvi del popolnoma upravicene in da od njih niti priblizno ne smete odstopiti. Smo v sodobnem casu in vas moz se mu mora prilagoditi. Z drugimi zelo direktnimi besedami: dol s kavca, na sprehod v naravo z vami in otrokom (saj te to napolni z energijo, ne pa televizija), polovica dela v gospodinjstvu in z otrokom, pa kaksen vikend, ko bosta lahko sla kam sama brez otroka in se posvetila drug drugemu.
Strinjam se z vami, da bi bilo dobro, ce bi sli s partnerjem na terapijo. Dobro bi se namrec bilo pogovoriti tako, da bi pogovor objektivno vodil nekdo drug in bi imela vidva oba moznost, da povesta svoje in prideta do besede, ne da bi se takoj zacel prepir. Za vas bi morda prisla v postev imago terapija, kjer se pogovarjas predvsem o pricakovanjih, ki jih gojis glede partnerja podzavestno in drugace.
Ko razmerje enkrat zacne iti navzdol, ga je brez obojestranskega truda nemogoce obrniti navzgor. Ce boste sledili partnerjevemu sedanjemu principu, se bojim, da bo vase razmerje bolj ali manj obsojeno na pocasen propad, saj se bo z vase strani pojavljalo vedno vec zamer. Partner mora videti, da mislite zelo resno. Ce ne bo hotel na terapijo in konstruktivno sodelovati in izboljsati razmerja, storite tako, kot ste ze sami rekli – zapustite ga za kaksen mesec. Vztrajajte pri svojem, saj imate prav. Zapomnite si – ce boste upostevali njegov princip, je vase razmerje takointako obsojeno na pocasno hiranje in ponovila se bo razlicica zgodbe njegove mame in oceta.
Čutite, kot da ste ostala po nekem obdobju nežnosti in naklonjenosti s strani vašega moža za vse sama. Sama ste pri domačih opravilih, pri skrbi in vzgoji otrok, na sprehodu (če otrok ne štejeva zraven). Ob vsej tej osamljenosti čutite, kot da mu ni mar za vas, da vas ne spoštuje in mu zaradi tega vedno težje pripradate in se mu približate.
Prav ste ugotovila, da želi v vajinem sistemu vzpostaviti odnos, ki ga je imel z mamo, kjer je bilo zanj vse poskrbljeno. Vendar pa vi niste njegova mama, temveč njegova partnerka, kjer je potrebno sodelovanje na enakovredni ravni.
Vajin odnos je prešel v zrelostno obdobje, ko zaljubljenost poide. Čas je, da se odkrito pogovorite z njim in mu iskreno poveste, kako se počutite v odnosu z njim. Pri tem imejte v oziru, da on ni odgovoren za vaša čutenja, ki jih doživljate, temveč njegovo vedenje, ki se vam zares ne zdi smiselno, saj se sprašujete, kaj le ima od poležavanja pred televizijo in sedenja za računalnikom. Čutenja, ki jih doživljate ob njem, ste jih že doživela. Kdaj ste se že čutila tako osamljeno? Tudi on je zelo osamljen, ko sedi za TV, kot sta bila verjetno že njegova starša.
Potrebno je, da se dogovorita za strukturo opravljanja domačih opravil, kjer boste vsi vključeni, saj to res ni le vaše delo. Seveda pa potrebujeta tudi jasno strukturo, kdaj bosta sama skupaj brez TV, PC, časopisa,…kdaj boste šli skupaj kam v naravo, kdaj bo prostor, da si bo ogledal kak TV program in nenazadnje, kdaj bo prostor za vaše kreacije.
Želim vam veliko mero odločnosti in vztrajnosti pri kreiranju vajinega odnosa.