Pozdravljeni!
Ne vem, ali potrebujem nasvet ali pomoč. Poročena sem eno leto, z možem pa sva skupaj 4 leta. Imava se ok, razen, ko nanese pogovor na otroke. Zdravniki so nama rekli, da po naravni poti otrok ne bova mogla imeta, zato sva šla 5x na umetno oploditev. Rezultat je : nimava otrok. Na zadnjo oploditev sva šla pred dvema letoma, potem pa ne več, ker se jaz enostavno ne morem pripraviti, da bi šla.
V bistvu nočem več misliti na to, da bi imela otroke. Mož pa si želi in ko je govor o tem, se seveda vedno grdo skregava.
On trdi, da če bi ga imela rada in če bi si zares želela biti z njim, bi upoštevala njegovo največjo željo in bi poizkušala toliko časa, dokler ne bi zanosila.
Sama pa imam čedalje večji odpor do vsega. Ko sva bila nazadnje v kliniki sem skoraj doživela živčni zlom od občutka utesnjenosti in sem ga pregovorila, da sva šla domov.
O tem se noče pogovarjati. Samo začne kdaj mislim imet otroke in ko se hočem kulturno z njim pogovoriti začne s svojim govorom, ob katerem ponorim. Z njim se enostavno ne morem normalno pogovoriti o tej temi. Seveda me o otroku sprašuje tudi tašča in svak in njegovi prijatelji. Moji me ne, ker sem jim povedala, da jih nočem.
Ne vem, kaj je z menij narobe. Ali nisem normalna? O tem se ne morem pogovarjati s prijateljicami, ker že imajo otroke in bi me verjetno kamenjale za take misli.
Hodila sem že tudi k psihologu, pa nisva nikamor prišla. Rada bi da bi bil mož srečen, ampak otrok, tega me je groza.

Ne bodite prestrogi z mano, prosim za vaše mnenje.
Hvala in lep pozdrav!

Sofija

Zdravo,

pravis, da imas odpor do otrok in da te je groza, da bi jih imela. Po moje je ta tvoj obcutek zakopan nekje globoko v tvoji podzavesti, izvira pa kje iz otrostva. Nisem psihiatrinja, ampak verjetno obstaja kaksen razlog, da ti ni do otrok.
Pa se to, da vama je nekdo rekel, da jih po naravni poti ne bosta mogla imeti. Vse te preizkave in lezanja po bolnicah. Verjamem, da imas odpor do vsega skupaj.
Moz bi se lahko malo bolj potrudil in te skusal razumeti, ne pa da te sili v nekaj, kar ne maras. Ce se midva pogovarjava o kaksni temi, ki me “zivcira”, se tudi takoj skregava.
Tudi jaz sem imela precej dolgo odpor do otrok. Nekaj casa sem delala v vrtcu kot varuhinja. Otroci so me imeli radi, jaz pa sem komaj cakala, da je bil ponedeljek, da sem sla lahko ponovno v sluzbo, ker mi je bilo cez vikend dolgcas. Kljub temu sem vedno govorila, da je s tujimi otroci lahko, da svojih pa ze nikoli ne bom imela. S tujimi se igras, ko postanejo slabe volje, jih tolazijo starsi. Cez ene 10 let sem se porocila in seveda je tudi moj moz pricakoval otroke. O vsem sva se pogovorila, tudi s prepiri in solzami, potem sva se odlocila, da kar bo, pa bo. Potem sem zanosila in sedaj imava enega krasnega soncka in dostikrat se vprasam zakaj sem bila tako proti temu, da bi imela otroke. Prisla sem do ugotovitve, da nisem hotela imeti otrok, ker bi jim zelela lepse otrostvo, kot je bilo moje (oce mi je umrl, ko sem bila majhna, mama je bila tehnoloski visek-primanjkovalo je denarja, s sosedovimi otroci smo bili v nekem brezveznem sporu nekaj let, …).
Upam, da bos razresila svoj problem. Vsak clovek je osebnost zase in ce ti lahko sprejemas druge take, kot so, naj se se drugi potrudijo in tudi tebe sprejemejo tako, kot si.

Veliko srece.

V takšno reagiranje te vodi nekaj globoko zakopanega v podzavesti. Gre za vzorce, ki jih prinesemo s sabo v življenje prav v ta namen, da jih predelamo oz. transformiramo in na ta način prerastemo. Za začetek si nabavi knjigo Marjana Ogorevca Samozdravljenje s karmično diagnostiko, in jo parkrat predelaj. Če se boš zavirajočih vzorcev po opisanem sistemu znebila, potem zanositev ne bi več smela biti problem. Ko se enkrat lotimo, nam dela na sebi zlepa ne zmanjka, ker se še kaj drugega najde za predelat. Pa veliko uspeha!

V bistvu je tvoje pismo nekoliko nejasno. Ni namrec jasno, ali noces imeti otrok na splosno ali pa te je groza postopkov umetne oploditve in si se nato podzavestno prepricala, da v bistvu noces otrok, da ti ne bi bilo potrebno vec prestajati vseh teh muk na kliniki.
Ce je to drugo, potem bi morda razmislila o posvojitvi. Danes lahko posvojis tudi iz drugih drzav in zato se sploh ne caka tako dolgo, otrocka brez starsev bi pa zelo osrecila.
Ce pa otrok sploh nikoli nisi hotela, tudi pred zacetkom vseh postopkov ne in is sla v vse skupaj le zato, da ugodis partnerju, je pa problem veliko vecji in skorajda neresljiv. Tak odnos namrec pomeni obojestransko siljenje z zelo pomembnimi stvarmi, ki si jih ne zelita. Ne mores namrec biti s partnerjem, ki si otrok zeli, saj ga s tem oropas za nekaj zelo pomembnega in to, da te zelje ne more uresniciti, se vedno hudo zameri. Siliti nekoga, ki si otrok ne zeli, naj jih ima, pa je enako bolno. Le zakaj bi si pa morala zeleti otroka samo zato, ker si zenska? Zato razumem, da te pogreje, ce kdo v tebi vidi samo napravo za rojevanje otrok. Saj nisi samo to.
ves odgovor, kaj storiti, je v tebi. Bodi iskrena do moza in do sebe in v tem primeru nic ne more iti narobe. Tudi ce se razideta, to ni narobe, ce ugotovis, da se razhajata v tako globokih vprasanjih. Nasprotno, to je edino prav. Ce pa mislis, da si otroka zelis, samo postopka umetne oploditve ne, pa posvojita.

Oh, ko bi bilo neplodnost mogoče ozdraviti s prebiranjem knjige, bi si njen avtor gotovo zaslužil Nobelovo nagrado za literaturo in medicino hkrati!

Ne gre za prebiranje knjige! Za garaško delo na sebi gre! V knjigi dobimo napotke, kako odkriti, kaj nas ovira in kako se s to oviro spoprijeti, torej, kako transformirati omejujoče miselne vzorce. Čim so neke naše omejitve toliko dozorele, da jih lahko predelamo, se prav v ta namen prikažejo na svetlo!
Pri Zofiji tiči vzrok prav v miselnem vzorcu: “Nikdar več nočem imeti opravka z otroci.” V življenju se pozna samo učinek tega vzorca, do vzroka pa bo morala seči globoko v podzavest. Vidim, da obstajajo možnosti za uspešno transformiranje te ovire. Toda to je šele prvi korak, od katerega so odvisni vsi nadaljnji koraki. O tistih se bomo pogovarjali kasneje.
Če je spet kaj premalo razumljivega, se pa beremo.

Iz vašega pisma je razbrati kot da si otrok ne želite, ali pa sem vas narobe razumela…zakaj torej silite v nekaj in hodite na postopke umetne oploditve? če ne čutite želje po otroku je to vaša osebna stvar in odločitev…nikar se ne odločite za otroka izključno zaradi moževe želje… če sem vas narobe razumela, se pa opravičujem.

Pozdravček, Miška.

Obup, je med vami in vašim možem tako globoko občutje, ki vas vedno znova postavlja na rob. Ko stopimo v odnose se na žalost sprašujemo ali prihaja do napetosti in razhajanj v mnenjih. V vašem zakonskem odnosu živite v pravem krču obupa in strahu tako, da prepiri in konflikti ki nastajajo med vami in možem so tako kritični, da se vam vse zruši. V takšnem čustvenem stanju je resnično nemogoče živeti. Zato večkrat razmišljate in čutite, da nočete otrok. Tako ostajate sami, prestrašeni, negotovi in prizadeti od nenehnega truda, da bi v vajin odnos lahko vstopil otrok. Niti se ne moreta več slišati, ne razumeti, skratka stanje je tako grozeče, da se niti med seboj ne čutita. Na žalost si teh strahov in ogroženosti ne zmoreta povedati ampak takrat čutita, da je res najboljše, da se zapreta sama vasa, saj se preveč bojita mogočih odprtih ran. Lahko bi rekla, da je obnašanje v vašem zakonu podobno bitki za življenje, kjer ste vi in vaš mož do konca ogrožena. Tudi vi si nič več ne prizadevate, da bi se najprej skušali umiriti od vseh bolečih usedlin a zaman saj se vse spet kmalu na novo prebudi ob misli na otroka. Razlog vaše stiske boste morali posikati v sebi in iz svojega čutenja izpeljati kaj za vas pomeni otrok, saj bose po tej poti nehali krivtit drug drugega za nemoč ampak razvila svojo osebnost drug ob drugem tako da se pri tem ne boste ovirali ali izvrivali.
Ko se samo spomnite koliko energije in truda ste porabili za različne ginekološke preglede, ko ste hotela narediti vse da bi lahko pripravila prostor otroku, ko se spomnite na čas, ko ste se trudili za mesebojno razumevanje, spoštovanje, ko ste si prizadevali da bi ugaljali partnerju in ga spodbujali k dobremu in lepemu. Sedaj se je vse spremenilo. Težko vam je ko pridete domov, na obisk k svoji tašči, na klepet ob kavi s prijateljicami. V vas je velika bolečna in razumljivo je da zavračate pogovor s prijatelji, z možem. Boli vas ker ste popolnoma sami s svojo bolečino, ker mislite in čutite, da vas nihče ne razume. V vašem svetu je toliko strahov, toliko neprimernosti, kot da bi bilo z vami nekaj narobe. Tudi pri vašem soprogu so podobna občutja in bolečino izrečeta drug drugemu tako, da jo neposredno dajata.
Srečati se boste morali s sabo (prav tako tudi vaš mož), odkriti, kakšno vzdušje je bilo v vaši družini, kakšno čustveno mesto zavzema pri vas vaša mati? Potem boste lahko pristopili k možu in on k vam. Ko si boste podelili vse to, bo ponujena tudi možnost da se odpreta in poskrbita zase, za svoje potrebe in odnos postaviti na funkcionalna tla ter tako zaživita drugačen odnos.

Lep pozdrav in vse dobro!

Romana Žitko spec.ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto

[email protected]
[email protected]

Grozljivo, kakšno grdo izsiljevanje. Češ “če ne boš rodila, me nimaš rada”. Meni se zdi gnusno, da te tvoj mož izsiljuje s tem. Na koncu pa ta otrok sploh ne bi bil ljubljen….kr neki. A se pari pred poroko oz. pred odločitvijo za skupno življenje nikoli ne pogovarjate o tem ali bi imeli otroke in kaj bi se zgodilo, če jih ne bi mogli imeti?