naši problemi
Pozdravljeni,
pišem vam, ker ne vem, kako pravilno ravnati. Smo družinca s štiriletnikom. Naš sinko je bister fant. Po naravi trmast in če ni kaj po njegovo, se upira. To upiranje je preraslo v takšno trmo in ihto, da popoldan, ko pridemo iz službe ne naredimo popolnoma nič. Samo mirimo sinovo ihto in jezo. To kaže s kričanjem, upiranjem, pljuva v nas. Ker sem mislila, da bo “trda roka” in “jasna beseda” pomagala, sva ga z možem na trdo prijela. Ko je tako pljuval v zadnjem tednu, sva ga z možem celo udarila. Prosim starši, vem, ni v skladu z mojim in tudi ne vašim prepričanjem, ne nama očitati, to počneva sama. S tem sva ga ustavila. Ampak vem, da nas to ne bo nikamor pripeljalo, in da vzgoja z nasiljem ni primerna in da mu s tem samo škodimo. A kaj, ko mu ne moremo popolnoma nič dopovedati. Ne uboga naju in vsakič ko ga prosiva, da naj naredi to ali ono, je njegov odgovor NE.
Iskreno povedano, da imava zadosti. Problem pa je v tem, da ne veva, kje tiči vzrok za tako obnašanje in kaj narediti, da bomo spet normalno “dihali”.
Kako naj mu dopovemo, da lahko tudi brez kričanja, civljenja, jeze, pretepanj in pluvanja komuniciramo.
Jaz lahko zase rečem, da o vzgoji ne vem dosti. Ravnam se po nekem priučenem občutku za prav, narobe. Določili smo tistih nekaj vrednot, ki jih moramo spoštovati in jih privzgajamo tudi sinku. Ampak to je premalo. Hodim po knjižnicah in kupujem knjige, pa ne najdem notri pravih napotkov. Rada bi prebrala kakšno res strokovno knjigo namenjeno vzgoji.
Prosim vas za pomoč,
hvala, S.
Pozdravljena Sarita,
Zdi se mi da je vajin sinko prišel v obdobje neuboganja. Kolikor je meni znano ga doživijo vsi otroci. Tudi naš ga preživlja občasno. In če je to občasno potem je še znosno. Če ni občasno potem sta ga nekje pihnila pri sami vzgoji. Po moje je zelo pomembno, da si pred otrokom zagotoviš neko avtoriteto. Otrok mora vedet kdo je starš. Če recimo otrok lahko pri babici izsili marsikaj pri meni pa ne potem je to problem babice. Pomembno je ohranit mirne živce in dosečt to kar sta si s partnerjem zadala, pri tem pa ne odstopat od zadanega oz. ne popuščat otroku. Nikoli ne uporabljajta sile. Res NIKOLI, ker res ne zaleže. Raje ga kaznujta. Če se recimo otrok noče obleči preden kam greste pač rečita da gresta sama in da bo sam doma. Če izsiljuje v trgovini potem ga pač ne vzamita zraven in mu to tudi povejta. Če noče umit zobov pač ne bo pravljice itd…. Pač kaznujta ga s stvarmi ki so mu zelo pomembne. Otroku je pač treba na lep način nekako dopovedat kaj je prav in kaj ne.
PS: mogoče si malo zgrešila forum
Vsi otroci pridejo v obdobje trme, le da navadno gre za najintenzivnejše uveljavljanje svoje volje med dvemi in tremi leti starosti. Nasveti gor, nasveti dol, vidva ravnajta po zdravi pameti, dosledno!!, kot se dogovorita, vajina beseda mora veljat, saj sta mu starša, ne sme vaju otrok ovijat okrog prsta! Vzgojo pojmujem kot dovolj široko avtocesto, z dovolj močno ograjo, znotraj katere se otrok varno uči življenjskih nalog, postaviti se zase, se srečati v malem z rečmi, ki ga čakajo v odrasli dobi. O nekih stvareh se lahko odloča sam, o drugih se bo pa odločal kasneje, ko bo dozorel zanje. V tem stilu je v njegovi domeni, ali bo oblekel rdeče ali zelene hlače, ne more si pa zmišljevat, da bi sredi zime hodil zunaj v kratkih rokavih! Enako velja za dnevni ritem, ki ga toliko prilagodimo otroku, da se vsi počutimo dobro! Ne more si zmislit, da bi hodil spat ob polnoči, lahko pa izrazi željo, da bi šel popoldne npr. v park, kar po možnosti tudi upoštevamo. Iz tega sledi, da ne sme našega življenja voditi otrok, temveč moramo mi voditi njega! Kako to doseči? Z zgledom, s popolno gotovostjo vase! Za otroka si je treba čas vzet, tako kot za prijatelje…zelo malo šteje količina skupnega časa, veliko, neizmerno več pa je vredno, kako se skupaj z otrokom imamo, kaj si dajemo, in največ velja, da smo 100% pri stvari. Ko se pogovarjamo z njim, mislimo na vsebino, ne pa mislit na tisoč drugih stvari. To otrok čuti in na vse možne načine izsili pozornost, če ne zlepa, pa zgrda. Da mu ne bo treba izsiljevat, mu dajmo našo 100% pozornost v določenem času, npr. tri ure popoldne se mu posvetita oba ali eden od vaju, potem ga zaposliš s pomočjo v gospodinjstvu, na vrtu, zvečer ob umivanju in pravljici si pa spet slabo urcao samo z njim. Nato rabita z možem čas zase! Pri uveljavljanju “železnega” ritma bodita dosledna, ker en pravi dnevni ritem ustvarja dobre navade! No, to je ena možnost, ko otrok s trmo želi vso pozornost zase. Druga možnost je, da mali nosi v sebi veliko jeze. To naj na konstruktiven način izrazi, tako da se je bo počasi osvobodil. Predpotopen način vzgoje ni dovoljeval izražanja nakaterih čustev, potem smo pa videli, v kakšne psihosomatske bolezni vse je to pripeljalo. Pravico imamo izraziti, kar čutimo, otrok pa sploh. Toda, na zdrav in kulturen način je za izrazit, kar se kopiči v nas! Svet odraslih bi moral to že obvladati, ampak ne gre tako gladko….je pa otroka za naučiti, tako da ga razumemo, ga usmerimo v času primerno fizično aktivnost, bodisi v skakanje, tek, brcanje žoge, kričanje, metanje po blazinah…. v glavnem, jeza mora po primernem kanalu ven. Mirne duše ima pravico povedati, da je besen, razočaran, siten…naj spozna vso paleto svojih čustev in jih pravilno imenuje. Še ena stvar je, namreč otroci tudi od staršev poberejo en del neozaveščenega materiala, pa se zato še vidva z možem dajta poglobit v lastno notranjost in poiščita, kaj je tisto, kar bi vama lahko šlo na živce. To ni za potlačit (pometit pod preprogo), ampak se je z odprtimi očmi za soočiti, si priznat svoja občutja, ker s tem je več ko pol že narejenega. Vse po občutku in zdravi pameti, pa bo. Tudi tri po ritki nič ne škodi, če jih otrok rabi. Nikakor ne sme biti redna praksa, in tudi ne iz maščevanja, ampak iz ljubezni. Ko smo druge vzgojne ukrepe že izčrpali, sta jih tudi naša dva dobila. Pa sta zrasla v urejena mladeniča, brez odvisnosti in kakšnih stranpoti.
Če nisi kos otroški trmi poišči strokovno pomoč pri psihologu.Takšno obnašanje ki si ga opisala pri otroku verjetno ima korenine v vaši karmični povezavi,to pomeni da ste se srečali v tem življenju da poravnate dolg iz preteklosti. Otroci in starši,mi in naši partnerji, prijatelji ,sodelavci se srečamo takrat ko je za nas najbolj optimalno da dokončamo reči ki so bile prekinjene v preteklosti. Ne glede ali verjameš v inkarnacijo ali ne ,poišči strokovno pomoč.Štiriletni otrok nemore določat iin postavljat meje staršem.Res je da se sami veliko naučimo od otrok,samo je razlika vtem da smo mi odgovorni zanj ne pa obrnuto. Osebno nisem imela teh problemov ker sem še v času nosečnosti postavila sebi ene meje katere nisem prestopila. Danes ko gledam svoje vnuke se velikokrat vprašam kako moje hčere zdržijo pri takšni hiper aktivnosti. Tudi verjamem da včasih prileti kakšna klofuta in to upravičeno,zaradi tega ni treba imeti občutke krivde. Vse kar otrok počne , počne z določenim namenom. Če mu sedaj dovolite da se tako obnaša kaj bo ko odraste. Prepričana sem da ima tudi vaš otrok slabo točko samo je treba otkriti.
Iskrena hvala vsem trem. Res ste me potolažili. Pa tudi naš junak se je unesel. Saj ne, da se naju boji, ampak določili smo mejo. Fajn, od tu dalje železna disciplina in ritual. E, to vem, je na naju.
Bistvo, da sem sploh napisala ta mail je ravno v tem, ker vem, da smo ga od začetka nekje pihnili :). Tudi vem, da moram pri sebi veliko spremeniti. Edino kar mi ni jasno je to, da nikoli nisem imela občutka, da živi v pomanjkanju pozornosti in aktivnosti. Prej bi rekla, da je tega preveč. Tudi pri hiši in okrog hiše pomaga.
In ko smo ravno mislili, da smo to trmo dvo-tro letnikov prerasli, smo nabasali na kaj?
Res, hvala vam za razumevanje in podporo. Sem vendrale dobila smernice, ki bodo lajšale trmaste ure vsem trem.
Pa lep vikend vam želim, S.
Otrok je na poseben način izredno odziven na čustvene potrebe celotnega družinskega sistema in je obenem izredno občutljiv na vse kar v družini ni izgovorjeno. Če tega ne bo mogel doseči bo s svojim nepravilnim in uporniškim vedenjem spodbudil vse kar je najbolj boleče in obenem potlačeno ali zanikano v očetu in materi. Takrat postane otrok nosilec jeze, besa in grobih čustev do staršev ter vse odigrava na ravni vedenja. V takšnih okoliščinah je težko biti mati, ki razume svojega otroka in ga čutiti, kar pomeni, da razume njegovo stisko ter se nanjo pravilno odzove. Da zna pristopiti k otroku, ko se ta ne vede v skladu z njenimi pričakovanji, ko ne izpolnjuje tega, kar si želi. V teh trenutkih ste ob svojem otroku skupaj z možem na veliki preizkušnji, ko otrok naravnost nasprotuje vašim navodilom, se prepira, prereka, ne uboga in se vede izključno po svojih potrebah in željah. Takšno vedenje zahteva od vas in vašega moža posebno pozornost. Premislita in se notranje umirita ter poiščita možnosti za vzpostavitev stika z otrokom, ob tem pa se soočite z dejstvom, da otrok preizkuša in hoče od vas izvabiti najboljšo mamo in očeta, od vas hoče, da zmorete razumeti, čutiti ter na novo ovrednotiti svoje materinstvo. Ob tem je potrebno otroku postaviti jasne in razvojni stopnji primerne meje ter pravila, pri katerih se bo otrok lahko naučil spoznavati posledice svojega vedenja za druge, zlasti za starše in zase. Če je prenizka raven kontrole, potem bo otrok prisiljen k izstopajočemu vedenju medtem ko pretirana kontorla onemogoči razvoj otrokove avtonomije. Kaj pomeni zdrava kontrola? Pomeni sposobnost staršev, da sprejmejo otrokova čutenja, mu jih pojasnijo ter na ta način omogočijo regulacijo, v vaše primeru jeze in bese. Majhen otrok hitro prepoznal ali se starši zanj zanimajo, ga poslušajo v njegovih čutenjih, potrebah in željah ali pa tega ne zmorejo. Ta otrok zelo upa, da ga boste nekoč slišali in razumeli, da ni hudoben. Da lahko odrešite otroka vseh teh težkih čutenj, bo potrebno da se obrnete drug k drugemu kot mož in žena in odkrito spregovorite o prizadetosti, potlačeni jezi, ki vam jemlje moč. Sprejeti boste morali polno odgovornost za svoja čutenja, si jih priznati, se umiriti. Šele tako se boste lahko približali drug drugemu. Spomnita se svojega otroštva, kdo in kako je vas umiril, ko ste bili stari 4 leta? Kaj ste si takrat želeli od mame pa vas ni slišala? Ko boste predelali blokade boste lahko ne samo vašemu odnosu temveč tudi otroku omogočili nov začetek.
Pri tem se lahko oprete na knjigo Christiana Gostečnika, Ne grenite svojih otrok.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
Spoštovana ga. Romana,
iskrena hvala. Res se bomo potrudili. Mislim da je pred menoj težka naloga. A bom že, majhen napredek je že viden. V trenutku ko je trma najhujša se začnemo sedaj lepo vsi pogovarjati in otroku je lažje, nam pa tudi. Gotovo se bom še iz knjige veliko naučila. To bo moje dopustniško branje.
Še enkrat hvala in lep pozdrav, S.
Naš najmlajši ( od treh ) je tudi imel takšne popadke. Jaz sem ga vedno vzela v naročje in ga stiskala k sebi – ne da bi ga ukleščila, samo da me je čutil vso po vsem telesu. Ko je prenesel že božanje, sem ga gladila in mu prigovarjala, nesmisle, samo mirno in ponavljajoče. Ko sem začutila, da ne kipi več od jeze, sem mu začela počasi pripovedovati o kakšni reči, za katero sem vedela, da ga zanima. Sosedov mladi muc? Ne! Maline zorijo v vrtu. Ne! Hočeš, da te čoham po hrbtu? No, jaa …
Ko se je otrok pomiril, bil je star tri ali štiri leta, pa sem mu nežno povedala, da to, kar dela, ni prav. Da nam je vsem hudo, kadar počne,
kar počne. Da vemo, da je jezen, samo ne vemo, zakaj. In naj bo tako dober, da nam pove, kadar se hoče razjeziti. Da bo potem pa res že velik.
Trajalo je kako leto, potem pa je dojel. Ali pa je to obdobje minilo samo od sebe. Danes je naš veliki sin tisti, ki mene tolaži, kadar me kaj ‘uščipne’.