Spoštovani,

Zdi se mi, da sem prav bedna, ko takole iščem pomoč, pa vendarle ne vidim drugega izhoda. S partnerjem se bližava 40-im, skupaj nisva dolgo, kmalu po začetku najine zveze sem zanosila. Ob skupnem življenju se je tako naenkrat pojavilo veliko težav, ki jih po zagotavljanju partnerja vidim in čutim le jaz, on da je zadovoljen. Pravi, da kompliciram. Zdi se mi, da je odsoten kot partner in se bojim, da bo tudi kot oče odsoten. Kako se to kaže? Problemi, ki jih občutim, so naslednji: partner veliko dela, je blazno ambiciozen in vse podreja svoji karieri (tudi športne aktivnosti). Tako npr. ne upošteva, da kot nosečnica ne morem aktivno športno živeti, kar se mu ne zdi ovira za to, da še tisto nekaj časa, kar je prost (ob večerih in konec tedna), ne bi sam odhajal na te aktivnosti. Jaz ostajam doma. Posvečam se pripravi doma na prihod otroka in poteku nosečnosti, kar pomeni, da sem v celoti prevzela odgovornost za to, to pomeni, da sem jaz tista, ki ugotavlja, kaj bo potrebno urediti, kupiti, načrtujem, kdaj naj bi se to izvedlo. Sam ne le da je pasiven pri tem, ne drži se dogovorov glede izvedbe. Tako je namesto njega otroško sobo preurejal moj oče, med nakupom vozička sva se sprla, ker kljub izredno dobremu standardu meni, da ne potrebujeva novega, pač pa bi se lahko zadovoljila z rabljenim, ko sva izbirala ime za otroka, je vztrajal pri svojem predlogu, ki meni ni bil všeč, vendar sem po približno dveh mesecih nanj pristala. Naslednji dan po mojem pristanku je ob prihodu iz službe dejal, da se je glede svojega predloga premislil, saj mu je sodelavka rekla, da je otrok s tem imenom zelo veliko. Ko se preselil k meni, ni želel v skupno blagajno prispevati nič, češ naj vsak vzdržuje svoje stanovanje, on pa da pri meni zaradi svoje odsotnosti itak nič ne potroši (ne za vodo, elektriko, hrano …). Po večkratnih hudih prepirih, ko sem ga skoraj postavila pred vrata, sedaj prispeva svoj delež. Moj predlog, da bi imela skupne finance in da bi skupaj kupila večje stanovanje, zavrača. Ko sva se pogovarjala o poroki, je dejal, naj prevzamem glavnino organizacije, ker je sam prezaposlen. Na praktično vsak moj predlog, kako naj bi bila poroka organizirana, je imel pripombe, nič mu ni bilo všeč, tako da sva jo preložila na čas, ko naj bi imel on več časa za skupno načrtovanje. Najino spolno življenje je bilo pred nosečnostjo zadovoljivo, sedaj razpada. Pravi, da me vidi le kot mamo njegovega otroka, da ga ne vzburjam. Piko na i je postavil spor glede mojega značaja – ta vikend mi je očital, da ne znam motivirati ljudi, ne v službi ne doma. Ko sem ga vprašala, če se tega lahko priučim oz. kaj bi mi svetoval, je prhnil, da pač taka sem – samo kritiziram, kar okolico odbija od mene. To me je zelo prizadelo, saj se počutim popolnoma nesposobno aktivirati najino partnerstvo. Občutek mi daje, da je kot mahjen otrok, s katerim bi morala znati manipulirati, da bi dosegla, kar si želim – da bi konstruktivno vstopil v skupno življenje in začel z mano krmariti barko, na kateri sva. Sedaj najino razmerje doživljam, kot da sem jaz deklica za vse, on pa leži na palubi in nezadovoljen in odsoten čaka, kaj se bo zgodilo. Sicer ga okolica doživlja kot izredno prijaznega in toplega moškega, v družbi mi pogosto izkazuje veliko nežnosti. Če bi se razšla, bi okolica verjetno mojo interpretacijo in doživljanje razmerja razložila kot napačno. Resnično imam občutek, da bom po rojstvu otroka imela na grbi dva otroka, za katera bom morala skrbeti. Tega si ne želim. Zase mislim, da sem močna in odločna ženska, ne bojim se živeti sama z otrokom, v resnici mislim, da bi bilo to precej bolj enostavno, kot je trenutno stanje. Tudi v materialnem smislu to ne bi bil problem, partnerjev denar mi nič ne pomeni, ne daje mi večjega občutka varnosti (konec koncev do njega niti nimam dostopa). Vljudno vas prosim za nasvet, ne vem več, ali sem res prezahtevna in večno nezadovoljna, kakor mi on očita.

Ljuba duša , kaj ne vidiš da delaš popolnega idiota od sebe. Kje je tvoje dostojanstvo, če sploh veš kaj to je.Kako misliš da boš vzgajala otroka ob popolnem imbecilu, to je moje mnenje.Problem razrešiš samo na taj način da mu postaviš stvari pred vrata in najameš dobrega odvetnika za dodro preživnino katero borabil tvoj otrok. Pa ime mu sama izberi ,ker ti ga nosiš 9 mesecev in ti ga boš rodila. Veš ,porod ni puljenje zob ,ko nekaj gnilega daš ven. Porod je prihod novega bitja skozi bolečino katera nas osvobodi glupih prepričanj ,in na hkrati spremeni vrednote.Reši se dokler je čas,tudi miši bežijo z ladje ko ladja tone,tokrat naj bo on ta podgana!!!!!!!!!!!!

Glede na to, da samo kritizira in od daleč opazuje, mislim, da se niti malo ne potrudi in ne zmiga. iz napisanega lahko razberem, da je velik egoist, ki ga nujno moraš postavit pred dejstvo. zagrozi mu, da ga boš zapustila in to lahko resno misliš. potem boš pa videla, koliko mu pomeniš, morda bo začel malo delati na vajinem odnosu tudi on. če se bo odločil za alternativo brez tebe, nikar ne jokaj, tako je še najbolje! še posebej, če si dovolj močna za vzgojo in preživljanje otroka.
skratka – nujno ga postavi pred dejstvo – z leti bodo stvari postale le še slabše, če ne boš ukrepala.
želim ti, da se ti vse dobro izteče – z njim ali brez.

Jaz mislim, da je čustveno nesposoben življenja z enakovredno partnerko. Ali je podrejen ali pa nadrejen, druge opcije pri njem ni.

Tudi jaz mislim, da ga moraš prizemljit in postavit pred dejstvo kako in kaj si v življenju želiš. Pol pa itak pridejo kompromisi in pogajanja idr. Ampak on mora začet živet s tabo kot ženo in ne kot s sosedo.

Glede na to, da sta oba starša temu otroku imata OBA pravico izbirati. Vsak od vaju ima pravico ugovora in z imenom se morata OBA strinjati. Torej išči in imej vedno na zalogi predlog ali dva. Če se ne strinja zahtevaj od tudi njega več predlogov. In tako naprej.
P

Pozdravljena,
moje mnenje je, da nisi prezahtevna. Bi pa rekla, da je tvoj partner moški, kot jih je večina. Egoist do skrajnosti.
Občudujem te, da se trudiš in vztrajaš. Jaz bi mu postavila ultimat , ali naj se spremeni ali pa odide.
Ne oziraj se na okolico. Okolici se ni potrebno spopadati s pomanjkanjem čustev, podpore, pomoči in varnosti. S tem se spopadaš sama. Torej si pomembna samo TI in seveda otročiček.

Želim ti veliko sreče pri odločitvi, oziroma pri iskanju rešitve.
LP
Sofija