Pritisk staršev
Končujem študij; pravkar sem opravila zadnji izpit in nameravam v oktobru začeti pisati diplomo. Študij končujem s precej visokim povprečjem, ki mi omogoča nadaljevanje izobraževanja. Česar pa si sama ne želim, ampak si želijo izključno moji starši. Ti me še zmeraj finančno podpirajo. Vsa štiri leta študija so me. V Ljubljani mi še zmeraj plačujejo stanovanje, in sicer zato, ker menijo, da bom nadaljevala študij. Nikoli nisem sama omenila, da si tega želim in da bom to zares počela. Nikoli me niso zanimali magisteriji in doktorati, nič takega, saj sem izbrala tudi tako smer, ki je bolj zanimiva v praksi (delo z ljudmi); sama si zelo želim delati in ne zgolj izobraževati. Ko sem svojim staršem omenila, da nameravam s septembrom delati preko študentskega servisa sta se zgrozila. Njuno mnenje je, da bom stagnirala, da tega nikakor ne smem, da bi bil to zame polom. Zame pa bi bil to pomemben vir zaslužka in glede na to, da diplomirala gotovone bom do leta 2007, bi mi to koristilo. Moji starši tega nikakor ne sprejmejo in tega ne bodo podprli. Imela sem tudisestrinno ponnudbo, da bi pazila njenega sinčka v času absolvenstskega staža, pa so mi starši zagrozili, da mi ne bojo finančno več nič pomagali in zato tega nisem mogla sprejeti. Sama namreč nima nobenih prihodkov. Moji starši so obsedenni z izobraževanjem, v ndaljevanje študija so prepričali tusi sestro, jo silili v magisterij, ki ga ni nnaredila in se z njo nenehno prepirajo..kako ničesar ni dosegla jo obsojajo itd. No, rekli so, da bi v primeru, da bi jaz pazla na nečaka, uničila svojo prihodnost, kariero, ne vem kaj. Odkar sem zaključila z zadnjim izpitom mi dan za dnem govorijo o tem, kako moram nadaljevati študij. Mama celo želi, da se vpišem na medicinsko fakulteto..naj povem, da z izborom študija niso bili zadovoljni..oni so hoteli medicino ali farmacijo in še danes po štirih letih mi očitajo, da sem izbrala drugo smer. In naokoli razglašajo drugim, kako nameravam nadaljevati študij, študirati medicino. Silijo me, da moram se it pogovorit z neko doktorico moje smeri, ki jomama pozna in predava na fakulteti. Nenehno me usmerjajo, vodijo, vplivajo na moje odločitve. Naj še povem, da če ne bi pred vpisom na fakulteto tako pritiskali name, bi se najbrž res odločila za farmacijo…ker mi je bila všeč. Tako sem nezadovoljna, poleg tega me mama skuša oddaljit od sestre, saj mi nenehno zatrjuje, kako mi je sestra vse zavida. Sestra živi na drugem koncu Slovenije in po hudih prepirih v maju, se več ne vrača domov. Sicer pa je pri nas že od nekdaj lastno mišljenje prepovedano; kar mislim jaz, ni nikoli prav, kar čutim jaz, ni prav..kar želim, ni prav. Sploh me ne vprašajo, kaj želim..nič..govorijo namesto mene…govorijo, kot da bi govorila jaz..kot da me ni. Sestri je danes po telefonu mama rekla, da bom jaz vpisala medicino. Sicer imam plan, da v septembru odidem od doma, v primeru da dobim ustrezno študentsko delo…potem bi si lahko stanovanje v lj plačala sama in imela tudi sicer dovolj ter bila neodvisna od staršev. Vem pa, da bom na ta način prekinila stike s starši, saj me več ne bodo hoteli poznati, ker ne bom študirala in bo po njihovem mnenju stagnirala. V družini imamo sicer že odkar pomnim probleme z nenehnimi prepiri..drenjem. Mama in oče se nenehno prepirata..nenehno tudi omenjata, kako slaba otroka imata. Pa naj poudarim, da sva s sestro bili vedno zelo pridni v šoli..prav dobri v gimnaziji, obe sva uspešno dokončali fakulteti…nikoli nisva delali nobennih problemov..ubogali sma na besedo..vse prepovedi nenehne upoštevali… Do mene se sicer precej boljše obnašajo kot do sestre, vendar me s temi nenehnimi pritiski dobesedno ubijajo. Če bo tako, bom morala od doma in se več ne bom vračala, če ne bojo sprejeli (kar vem, da ne bodo), da ne bom nadaljevala študija in se več ne bom vračala..Tako bodo ostali brez sestre nazadnje še brez mene. Težeko se odločam..prosim za pomoč..Naj povem, da je njim nemogoče karkoli razložit, saj imajo vedno prav.
Grozljivka. Sledi sestrinemu vzoru. Cimprej diplomiraj, najdi si delo, odseli se od doma in zivi svoje zivljenje cim dalj stran od starsev. Imas izredno toksicne starse, ki ne bodo nikdar zadovoljni z nicimer, kar bos dosegla (se enkrat, uci se na trpkih izkusnjah svoje sestre in prihranjeno ti bo lastno trpljenje).
starši so le starši in zavetje lastnega doma tudi veliko pomeni, ampak če pa nimaš svobode lastnega izražanja in odločanja O SAMI SEBI??? je to pa too much pri teh letih. nehaj že drugim ugajati, začni delati zase, najdi si službo, pa tud če ne bo takoj sanjska, važno da bo da bo denar in pojdi kot je šla tvoja sestra!!! postavi se zase!!! pa že ta trenutek išči službo in piši prošnje vmes pa diplomo piš
Družina je najsvetejši kraj na tej zemlji, je kraj kjer se deli brezpogojna ljubezen, saj sta oče in mati edina človeka, ki nas ljubita, če sta seveda oče in mati v pravem pomenu besede ter če je njun zakonski odnos urejen. Oče in mati postaneta prava starša, ko otroka začutita, ko ga začutita v njegovih potrebah in željah, ko ob otroku doživita notranjo pripadnost in sprejetost. Če te harmonije ni, zlasti, kot opisujete v pismu, če oče ali mati ne začutita vas kot otroka, če njun odnos ni urejen potem se življenje samo še zpleta. Vrženi ste v svet brez varnosti, ponosa, vere vase, ki jo vi ne samo nujno potrebujete ampak je brez nje ogroženo vaše preživetje. Takrat lahko govorimo o konfliktih, ki so odsev domačih družinskih odnosov, ki pa jih nevede prenašamo kasneje tudi v partnerske odnose. Sedaj, ko zaključujete svoj študij ter izražate svoje želje in zahteve po samostojnosti, se je kriza šele začela. Želite se osamosvojiti in se hkrati bojite saj imate malo priložnosti, da bi si lahko pridobili izkušnje. V očeh staršeh pa ničesar ne ostaja dovolj dobro za vas, da bi naredili nekaj po svoje. Ob tem se počutite kot bitje brez lastnega razuma in volje ter nosite neuresničene, nerazrešena in nesprejemljiva čutenja svoje matere. Vi poznate njen notranji čustveni svet in ga izražate navzven s svojim vedenjem in čutenjem. Vi ste prava žrtev čustvene zlorabe saj ne veste kako pristopiti do matere in očeta na način, da bi vas slišala. Ob tem trpite ne samo vi ampak tudi vaša sestra, jočeta v brezupu a se zavedate, da boste morali narediti korak, in poskrbeti najprej za sebe ter nato stopiti k materi, kajti ona globoko v sebi ve, kaj je tisto, kar bi vas pomirilo in v vaše življenje vneslo vsaj malo veselja. Vašo družino bi lahko opisala kot ladje na morju, ki se srečujejo samo še ponoči in se bojilo da bi trčile druga ob drugo, ker so vsi kompasi pokvarjeni. Edino na kar se lahko zanesete so vaša čutenja a se vedno znova znajdete ob materi in v nepredvidljivh sitacijah, ko se oba starša odzivata na način, ki je vam tuj. Vi pa se trudite, da bi jih razumeli, jim čustveno ugodili, oni pa vas samo podcenjujejo, kritizirajo, nikoli ne pohvalijo in da dajo zaslužene pohvale, saj je vaš uspeh konec koncev njihov. V takšni družini je vse kar si želite samo razumevanje, sodelovanje in pogovor, pri čemer si želite imeti občutek, da imate pravico do svojega čutenja in razmišljanja. Z drugimi besedami, koliko žalosti in neizjokanih solz je v vas? Koliko razočaranj in neizpoljenjih pričakovanj, da bi starša sprejela vašo drugačnost? Ni vam potrebno sprejemati jezo in bes saj je to preveč zahtevna naloga za vas in vašo sestro. Kakorkoli čudno se to sliši, da se ob takšnih starših počutite ponižano a kljub vsemu želite poslati eno samo sporočilo: da bi se želeli počutitit varno, ljubljeno in želeno a ob tem vedite, da se vam ni potrebno odpovedati svojim željam in potrebam.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapitljska ulica 2
8000 Novo mesto
boga boga, mene starsi niso financno podpirali od 20 leta, sama sem si morala placevati studij in sama vse,
kaj poreces na to,sedaj imam 25 in nekako sem si s stradanjem priborila vse kar rabim,, mami mi ne da niti tolarja,,
zakaj nevem? ker sm imela v srednji soli popravca na koncu leta in sem pac ZInaredila kasneje big deal. Spartanska vzgoja pac
prov fous sm ja fous vsem ki jim mamice in tatice vsaj malo pomagajo med casom ko studirajo.. pa cetudi se kregate. so whut.
Edino kar mam sreco je, da zivim v metropoli in je moznosti sorazmerno veliko, malo srece pa gre.
Spomnim se kako sem delala v sparu vsa sestradana, o bog res bod srecna da mas za jest.. ne zelis si studija my ass, brez studija ne bos nic