kako z možem
Prosim za pomoč ali za vaše mnenje. Stara sem 52 let in sem na nekem razpotju, ki mu ne vidim konca. Poročena sem 33 let, otroka sta že samostojna. Moj problem je moj mož. Stara sem bila 16 let ko sem se zaljubila, poročila pri 19 letih in do sedaj je on edini. Hišo sva si postavila kot dvojček pri njegovih starših. Ko si mlad pač ne razmišljaš najbolj pametno. Mož je zelo delaven in tudi dober po srcu. Vendar imam problem. V hiši njegovih staršev živi tudi njegova sestra, druga pa ima hišo kar čez cesto. Obe imata vso komando o urejanju okolice okrog moje hiše. Že vseh 33 let si želim, da bi lahko po svoje uredila okolico hiše, vendar nimava nič svoje zemlje. Mama in sestra pa sta si prisvojili še tisto zemljo,ki ni njihova. Sedaj imam priložnost kupiti del zemlje, ki bi bila samo moja in bi si jo lahko uredila po svoji zamisli. Mož se je najprej s tem strinjal potem pa je ponorel in mi očital, da hočem zemljo samo zato, da jo bom prevzela mami in sestri. Rekel mi je naj se že enkrat sprijaznim, da sem zanj tuja baba, ki je prišla k hiši, da pa sta mama in sestra pred menoj. To me je dokončno prepričalo, da me res ne more imeti rad in me ne spoštuje. On nikoli ničesar ne reče ne mami in ne sestri ker pravi , da se ne bo prepiral. Ker že vseh 33 let požiram in ne morem narediti ničesar sem na poti ko premišljujem o ločitvi. Ali sem res samo preveč občutljiva.
Tvoj mož pravi,da se ne bo prepiral?Saj se že vsa leta s tabo,pa čeprav bolj na tiho.Saj vendar vidi tvoje slabo razpoloženje,ko so vsi bolj pametni in več vedo kot ti.
Če si ti zanj tuja ženska po 33 letih,potem si je on tudi sam sebi veliki tujec.On še sebe ne registrira,le kako bi še naj tebe,revež.Revež,pa predvsem zato,ker so mu edine in udomačene ženske tiste,ki so iz istega gnezda kot on in tista,ki ga je na svet prinesla.
Toliko let samo biti tiho in požirati ne gre,ker je enkrat mera polna.Če gre za del tvoje hiše imaš ti besedo,ker si ti njen gospodar,ki v njej živiš in delaš.Kaj ti imajo one pamet za soliti?Saj nisi neka smrklja,ampak gospa z izkušnjami in pravico,da si urediš tako,kot si sama želiš.
One naj bodo šefice na svojem,ti pa se jim ne podrejaj.Le zakaj?Zato,da bodo imele občutek,kako ti rabiš nekoga,ki te bo usmirjal in vodil?Ne,hvala!Dovolj si stara,da se jim postaviš po robu.Le kaj se nekateri gredo!
Mož,če se noče prepirat,se pa na tako neprimeren način tudi naj ne vtikuje.Sama boš zmogla rešiti situacijo, saj takšen kot je, ti ni v nobeno pomoč in oporo..Če bi ti bil,bi že zdavnaj postavil meje vtikanja sester in mame v vajino življenje.
Najbolje,da se dol uleže,pa da ga sestre in mama še fizično pohodijo!
LP!!
draga nesrečna….kako si lahko to požirala 33 let mi ni jasno….mislim pa da je sedaj pa prepozno solze točit saj so tako navajene zatto ker si jim ti to pustila. da se pa mož ne potegne zate in da ti po 33 letih reče da is tuja baba – no na to pa sploh nimam komentarja. se mi pa zdi da je tu še kak drug problem zadaj…. čas je (že bil) da postaviš tega tvojega možička malo pred dejstvo.
Pa veliko sreče in upam da boš dobila svojo gredico in rožice!
O grdo. Zakaj se mi zdi, da je tale cvetka, ki jo je izustil tvoj moz, samo vrh ledene gore?
Mislim, da pri vsem tem sploh ne gre za zemljo, ki je bolj ali manj simbolicne narave. Gre za to, da se ne cutis cenjena in ljubljena ne s strani moza ne s strani njegove druzine. In to povsem upraviceno.
Neverjetno, kako mocne so zenske, ko se odlocijo, da bodo nekaj prenasale in prenasale in prenasale v imenu ene ideje ljubezni, ki to sploh ni. S strani tvojega moza jljubezni ni. Ljubezen je spostovanje, pomoc in partnerstvo, ki je prioritetno pred nekdanjo druzino. Tvoj moz je navaden mamin sincek in odrasle ljubezni ni sposoben. mama in druzina dobro poznajo njegovo sibkost in po njem bodo hodili celo njegovo zivljenje, se zlasti pa bodo to z velikim uzitkom poceli tebi, ker vedo, da se jim on nikoli ne bo uprl.
Vglavnem, zdrzala si trideset let, zdaj pa koncno premisljujes o locitvi. Edino vprasanje pri vsem tem je, kdaj ti bo dovolj. Nekaterim zenskam nikoli ni dovolj.
Če si prišla do spoznanja, da te mož nima rad, potem v takem zakonu ni za obstat, to je več kot jasno! Vzami si čas in dobro razmisli o svojem bodočem življenju. Pa da te ne bi pri načrtovanju sprememb oviral kak nesmiseln vzorec, da si za spremembe že prestara! Taki in podobni mehanizmi nas zadržujejo v ustaljenih kolesnicah nesrečnega življenja. Večina ljudi se prav zaradi ležernosti nikamor ne premakne, četudi že desetletja stopicajo na enem in istem mestu. Njim je lažje ostati v dobro znanem okolju, polnem gorja, kot se spokat v novo in neznano! Ampak, poglejmo, kaj nas dela čile, ustvarjalne in žive v polnem pomenu besede! Samo raziskovanje neznanega! Torej…korajža velja!
Jaz bi pa pred odhodom poskusila še kaj narediti. Še posebej, če je res tako kot praviš, da je mož sicer dober, vendar nekako brez hrbtenice nasproti in z občutkom krivde nasporti svoji družini in v tako stanje je potegnil tudi tebe. Po vseh letih je še vedno raztrgan med družino in teboj, zato te včasih občuti kot tujko. Tudi jaz se strinjam s predhodnicami, da se nekako čustveno ni mogel odpreti in predati, zemlja je samo delček.
V tej drži po vseh teh letih je najbrž zacementiran, zato te verjetno ne more niti razumeti, niti poslušati. Pa vseeno poskusi.
Zakaj neki mož misli, da bi tisto zemljo prevzela mami in sestri? Kdo je sedaj lastnik? Če nimajo predkupne pravice, potem jo lahko kupi vsak (če pustimo ob strani dejstvo, da je lastnik noče prodati vsakemu). Jaz bi se v miru pripravila na nakup, možu dejala, da si po 33 letih želiš tudi nekaj svoje zemlje in vrta in da njegovi lahko tudi pridejo k tebi na vrt na obisk. Bolj bi govorila da si jaz želim vrta in vrtnarjenja, morda gojenja zelenjave, ne pa v smislu “da bom imela mir pred tvojimi…” in podobno. Tako nekako, da mož ne bi občutil napada nanj=njegovo družino.
Težko si predstavljam, da bi zmogel prepoznati in govoriti o svojem odnosu do družine. Morda bo nekoč ob posedanju na svojem vrtu začutil veselje, da lahko tudi on živi nekaj svobode.
Srečno in pogumno!