Kako naprej?
Pozdravljeni,
stara sem 40 let in imam ze štiri leta deset let mlajšega partnerja. Ko sva se spoznala sem bila dve leti samska, pred tem pa sem imela za sabo dve dolgoletni zvezi, in kljub starostni razliki, zaradi česar sem imela na zacetku pomisleke, ali naj sploh stopim v to zvezo, so prevladala čustva. Po dolgem času me je namrec nekdo privlačil in sem se zaljubila. Na zacetku se je najin odnos razvijal pocasi, veliko sva se pogovarjala, govorila o svojih obcukih, izražala ljubezen in naklonjenost z malimi pozornostmi….Zame je bilo vse to nekaj novega, saj nisem bila navajena odkrito govoriti o svojih obcutkih. Pri tem partnerju pa sem čutila, da se lahko odprem, spregovorim. Ko sva se spoznala, sem jaz imela uspešno kariero, on pa je bil v zadnjem letniku študija. Čeprav je pred najino zvezo študiral bolj počasi, je začel več energije vlagati v študij, saj je zelel čim prej koncati študij, da bi lahko začela razmisljati o skupnem življenju. Zagovarjal je tezo, da mora prvo koncati študij, si poiskati službo, da si bova lahko ustvarila družino. Na začetku ga je namrec precej obremenjevalo, da sem jaz uspešna ženska s kariero, stanovanjem, on pa brez vsega. V enem letu je opravil večino izpitov do konca študija, nato pa se je ustavilo. Začela so se tudi prva nesoglasja v najinem odnosu. Pogovori med nama so bili se vedno zelo intenzivni, veliko sva se pogovarjala o občutkih, pogledih na življenje, a vedno več je bilo ob tem tudi bolečine, ki so izhajali predvsem iz občutka nesprejemanja drugega, valjenja krivde na drugega, kritiziranja… Če sedaj pogledam nazaj vem, da sem velikokrat kritizirala, dajala sebe za vzgled…. Tega svojega obnašanja takrat nisem prepoznala. Kljub tem težkim debatam, sem čutila, da je to odnos v katerem rastem, se učim. Po priblizno enem letu in pol je nastala resna kriza. Slučajno sem izvedela, da si pošilja smse z neko žensko. Ko sem ga s tem soočila je bilo zelo hudo. Na vse načine se je branil, mene obtoževal za to, da išče stike z drugimi ženskami preko smsov, interneta. Zanikal je, da bi v tem času, ko sva skupaj s katero spal. Ta pogovor je bil pol čustev, tako da sem imela na trenutek občutek, da se mi bo zmešalo. Vseh teh lastnih občutkov sem se ustrašila. To je bil tudi trenutek, ko sem se odločila, da bom naredila nekaj zase. Odločila sem se za individualno terapijo. Zelela sem predvsem odgovor, zakaj sem v tej zvezi, kaj se je zgodilo, da sem doživela tako intenzivne obcutke… Ker nisem zelela koncati najine zveze, pa tudi partner ne, sva se odločila tudi za skupno terapijo. Najina skupna terapija nama je pomagala prebroditi to krizo, naju naučila boljsega komuniciranja, zlasti mene, ki sem sele takrat spoznala, da skoraj ne poslušam, da se ne vživim v partnerja, ampak sem usmerjena samo nase…. Ko sem mislila, da nama gre dobro, sem dozivela naslednji šok. Nekega dne se ni javljal na telefon, zato sem sla k njemu na obisk. Tam sem doživela presenečenje. Pri njemu je bila na obisku neka punca. Njegovo obnašanje je bilo čisto panično. Pobegnil je iz sobe, tako da sem ostala sama s to punco, ki sem jo vprašala kdo je. Odgovorila mi je samo, da je njegova prijateljica, kaj več pa naj vprasam njega. Zaradi obnašanja svojega partnerja, ki je kar pobegnil, izdajstav, ki sem ga občutila, nezaupanja, nespoštovanja in predvsem nezmožnosti, da mi pojasni situacijo….. sem mu povedala, da ne morem biti v takšni zvezi. Trdno sem bila odločena, da zvezo koncam. Rekla sem mu, da je konec in mu vrnila vse stvari, ki jih je imel pri meni. V tem času sva še hodila na skupno terapijo. Čeprav sva se razšla, sva naslednjič prišla oba in se odločila, da kljub vsemu, še vedno hodiva na terapijo do konca. To, da sva se srečevala na terapiji naju je ponovno zbližalo. V tem obdobju mi je zaupal marsikaj iz svojega otroštva. Izvedela sem, da je imel težko mladost, da je bil fizično zlorabljen otrok. Grozote, ki mi jih je pripovedoval si clovek težko predstavlja. Ponovno sva zacela graditi najin odnos. Tudi on se je odločil, da gre v individualno terapijo, saj mora veliko predelati. To me je navdalo z upanjem za najin odnos. Z odnosom sva nadaljevala. Problem, ki je v odnosu vseskozi prisoten je nezmožnost pogovarjanja o nekaterih temah, zlasti o njegovem ravnanju, ko kar “izgine” oziroma mi tik pred zdajci pove, da ga ne bo za vikend ali se ne javi na telefon… Če ga vprašam, kam gre, kaj je počel, kako se je imel dobim izredno suhoparne odgovore. Marsikdaj sem ga ujela na lazi… a pojasnil ni bilo le strašni obrambni mehanizmi so delovali. Ob tem mi je zelo hudo, občutim veliko bolečino, saj se čutim nesprejeto, zavrnjeno, boli me neiskrenost, nezaupanje… Nehala sem se truditi, spraševati, ampak bolj poslušam, pustim njemu iniciativo… Sedaj se stvari počasi spreminjajo. Še vedno je veliko obrambnih reakcij z njegove strani, dnevov, ko me ne pokliče, ali se ne vidiva, a počasi mi je začel zaupati nekate stvari in se pogovarjati. A, ko pride do situacij, ko se ne javi na telefon, ali se nekaj dni ne vidiva in ne dobim zadostnega pojasnila se čutim nemočno, ne čutim zaupanja in spoštovanja v najinem odnosu. Ne vem, kakšno perspektivo sploh ima ta odnos, čeprav ga ljubim in kadar sva skupaj mi je zelo lepo.
Pozdravljena
ne vem,če ti bom povedala,to kar želiš slišati.Mislim,da je vajina zveza prerasla prvotne okvirje razmerja,ko sta se enostavno samo ljubila in vama je to zadoščalo.Morda se motim,a menim,da je zveza uspešnejša,če dva nista tako globoko drug v drugem kot sta vidva.Ob branju sem najprej pomislila,če sploh imata kaj prijateljev(ne skupnih),če počneta kaj drug brez drugega,če imaš ti prijateljico,s katero ob kavi izmenjuješ ženske novičke…Sama bi težko zdržala v taki zvezi,kjer bi me partner poznal do obisti in ga ne bi mogla z ničemer več presenetiti.In bi morda začela iskati koga,ki me ne in ga lahko šarmiram,se pokažem v luči,ki mi je ljubša.Saj ne,da bi iskala avanturo,le malo samopotrditve,da še zmorem,da sem še vedno jaz-jaz in da nisem jaz-moj partner.
Hočem reči,zrahljajta zvezo,odprita okna in prezračita odnos,ne vlagajta toliko energije v zadržanje odnosa,namesto da bi ga samo živela.
Fant beži,Toni,ker ga duši…
Pa upam,da se motim.LP
Jaz se bom pa dotaknila nekaj drugega. Vajina leta! Oprostite, toda tukaj ne vidim perspektive v odnosu. Če bi bili vi mlajši 10 let, bi razumela, da pa je partner 10 let mlajši, sem mnenja, da ta zveza ne bo dolgo trajala. To govorim iz lastnih izkušenj. Pa saj si konec koncev ni težko zamisliti vas pri 50-tih in njega pri 40-tih. Če že drugega ne, boste težko živeli ob vseh občutkih, ki vas bodo navdajali ob pogledu v ogledalo. Zelo kruto, priznam, toda tako je!