nasedla sem
Spoštovani!
Sploh ne vem ,kako še naj nadaljujem svoj kritični zakon.
Stara sem skoraj 29,štiri leta poročena in imam dva otroka.
Največji problem je moj mož.Pije absolutno preveč in potem je vse narobe.
Navajen je alkohola,jaz ga pa še videti ne morem.Da bi se mu odrekel,se verjetno ne bo,ker je navajen piti že od mladih let.
Ne vem,ali nisem videla vse te pijače ali sem mislila,da bo potem pil manj.Zdaj mi gre že vse na živce,ker ni za delo,pomoč in oporo v družini.
Se dere na vse in nas žali,pa nima kaj.Je tudi agresivne sorte in se mu včasih raje ognemo.Za otroka skrbim sama.Enega sem imela že prej,drugi pa je njegov in mislim,da bi lepo shajala,ker se ne zanima za nas.
Rad pa nas ima pod nadzorm in nas komandira.
Kje si bila,kod si tako dolgo hodila,kdo je ta,to lahko,to pa ne…Kaj misliš,da si…
Mislim,da ne bom več dolgo zdržala,ker imam že zaradi tega slabe živce.
Vaš nasvet rabim in hvala!
Težko je v družini kjer je oče in mož zasvojen z alkoholom saj so tam strah, ponižanje in sram stalni spremljevalci slehernega dne. Vsa ta čutenja se porazdelijo tudi med vaše otroke. Vaš mož je pil že pred poroko, le da ste se vi prepričevala, da bo če ga boste imela dovolj rada in potrpela nehal priti. Sedaj ugotavljate da so bila vsa vaša prizadevanja zaman. Vsa družina s strahom pričakuje konec tedna, ko oče prihaja domov pod vplivom alkohola. Vi globoko v sebi nosite razdiralno čutenja krivde, sramu in ponižanja, jeze ter nemoči. Celotna družina je prepojena z občutkom nemoči, strahu in nemira, ki jo povzroča nepredvidljivost očeta in vse to je do vas in vaših otrok krivica. Otroci že kar slutijo kaj bo zvečer, dobro poznajo vse zgodbe, stisko in grozo. Vsemu temu se skušajo izogniti vendar nimajo moči. Njihove proseče oči, mami zakaj moramo to prenašati, so polne jeze. Čutijo se krive osramočene in negotove, njihova samozavest je krhka in ranljiva z občutkom manjvrednosti. Oče oz. vaš mož lahko še tako obljublja kako bo nehal piti, dejstvo je, da brez alkohola ne more živeti. Dokler si tega izrecno ne bo priznal, bo ostajal zasvojen in vse dokler vi in vaša družina ne bo sprevidila, da je pomoč nujna bo ta oče nadaljeval z zasvojenostjo. Vse dokler boste vi in vaši otroci sprejemali odgovornost za alkohol in si ne priznali, da je to izključno odogovornost očeta oz. vašega moža bo alkohol ostajal zvesti spremljevalec vaše družine. Moža boste morala postaviti pred odločitvjijo, kjer boste jasno zastavila svoje želje in želje otrok, potrebe ter zahteve in šele na tej osnovi se lahko začne zdravljenje.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
Spoštovani ss1977!
Forumi zahtevajo posebno obliko komunikacije, ki omogoča tudi izražanje čustvenega počutja, osebne bližine, razumevanje in toplino. Knjižni jezik tega žal ne omogoča, celo ubija vse to. Namen forumov pa je ravno v tem, da poleg strokovnega nasveta človek dobi tudi občutek bližine, občutek, da ni sam in da ga nekdo razume. To je preprosti razlog, ki ga pa bolj občutljivi na pravopis in slovnico morda malo težje sprejmejo.
Spoštovana Rožica!
Vsak pijanec ima v svoji družini ljudi, ki njegovo pijančevanje podpirajo. In pijanec nikoli sam od sebe ne neha piti. Samo nekateri najdejo pot ven, ob zunanji pomoči. Začetek pa je vedno tak, da mu mora partner postaviti ultimat – ali pijača ali ločitev.
Če ga še imate radi, potem se začnite boriti. Vedite pa, da vas v najboljšem primeru čaka deset let trdega dela in da se boste v teh letih morali spremeniti tudi vi – zato ker ste toliko let podpirali in tolerirali pijanca, je to v vas pustilo sledi.
Poiščite skupino, ki vam bo pomagala.
Veliko poguma želim!
Naj vam zaupam svojo izkušnjo. Tudi jaz sem bila v zakonu z moškim, ki je preveč pil in imel enak način komuniciranja in obnašanja. Večkrat se je tudi pokazala njegova agresivnost.
Ko se je streznil, sva se o vsem pogovorila, vedno se mi je opravičeval, obljubljal… in vedno sem nasedla. Ponudila sem mu pomoč pri odvajanju, da greva skupaj na terapie… Pa je ostalo pri obljubah.
Dokler enkrat nisem jaz znorela. Ob njegovem izbruhu sem pograbila prvo stvar in ga z njo … Za nekaj dni sem šla k prijateljici in mu zagrozila, da naj se pobere. V pogovoru po telefonu sem jaz vpila, vse je izbruhnilo iz mene. Ko je šel, sem zamenjala ključavnico, namestila verigo… Klical je skoraj vsak dan, vendar se nisem oglašala, pisal SMS, da bo odslej drugače. Napisala sem mu samo, da rabi psihiatra in naj me pusti pri miru. Prosil me je za pomoč, pa mu je nisem bila več pripravljena ponuditi.
Vendar je očitno to pomagalo. Res je obiskal psihiatra, nehal piti in po treh mesecih, ko sva bila narazen, sva se dobila in se pogovorila. Ker sem ga še vedno ljubila, sem mu dala priložnost, vendar počasi. Nisem verjela na besede, hotela sem se prepričati. Po par mesecih je prišel nazaj. Zdaj je od takrat že več kot eno leto, ni poskusil niti kapljice alkohola, najin odnos je čisto drugačen. Tudi v prepirih ostane miren, raje se umakne. Tudi jaz se še vedno prilagajam novemu načinu, včasih se še vedno pojavi strah. Vendar uspevava.
Hočem povedati to, da se človek lahko tudi spremeni, če mu je do tega. Vendar pa smo mi tisti, ki mu dovolimo, da se tako obnaša do nas. Ko si sami rečemo STOP in seveda to tudi mislimo, nam ne more nič več. Odvisno je pa seveda od njega, ali mu pomenimo dovolj, da se je pripravljen spremeniti in vlagati v odnos. Če ne, je bolje vse skupaj končati.
Nočem govoriti na splošno, vsak človek je drugačen, vendar sem hotela povedati samo to, da se marsikaj da tudi popraviti, ne samo vreči puške v koruzo.
Vso srečo!