Pozdravljeni,
Pravzaprav ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Poročena sva 8 let in imava dva majhna otroka. Živiva v hiši mojih staršev kamor sva se preselila na njegovo zamisel, žal je kmalu po tem moj oče hudo zbolel. Od takrat naprej se po malem prepirava glede tega, da živimo pri mojih in da bi se morala selit (v mislih ima 70 km oddaljen kraj), jaz pa se čutim na nek način dolžna pomagat, saj tudi oni ogromno pomagajo nam. Mož ima namreč svoje podjetje in le-to ga 100% obremenjuje – terensko delo, boj za delo, stranke, ki jim je treba ustreči,… Gospodinsjkih opravil ne vidi, otroke ima zelo rad in kadar si vzame čas zanje, poskrbi za njih, a kaj ko ga največkrat ni. Še ko sem pri starosti 2,5 let prvorojenke iz porodnišnice prišla z drugim, sem že prvi dan ostala doma sama z obema. Pomagali so mi moji starši. Pa sem si želele le moža ob strani kak dan. In tako je bilo tudi vso porodniško (prvo in drugo): on na terenu, jaz doma z otroci, doma nenehni strah, če bo z očetom vse OK, popolde še malo pomagat v moževi pisarni,.. Po pordniški pač v službo (vsak dan 50 km v eno stran), popoldnevi pa so več ali manj bili podobni : jaz z otroci, ta manjšega sta čuvala moja starša, ta velika je bila v vrtcu, od koder jo je pripeljal dedi, naš očka pa v službi ali doma v pisarni. Ko je treba na hiši kaj zrihtat nima časa, če pa ga že prisilim v to, pa je tečen in kar naprej ponavlja, da tukaj samo stanuje in ne zares živi in da kdaj bomo že navarčevali, da se odselimo iz te hiše. V vmesnem času je bilo stanje malo boljše, ker je bil oče na operaciji, kjre naj bi ga tako poštimali, da ni bil več v nenehni življenski nevarnosti in se je seveda takoj lotil dela, ki ga pri hiši vedno je. Tako je moj možiček lahko mislil na službo in zasluženi počitek ob vikendih in teženje okrog dela doma je tudi z moje strani ponehalo. Nakar je zbolel moj mož in moral na operacijo. Tri mesece postelje in ko je ozdravel, je bila spet prva služba. No in zdaj je ponovno explodiralo pri mojem očetu : urgentna operacija, rešili so ga kot po čudežu, pa ne enkrat ampak v zadnjih treh mesecih kar trikrat. Vsakič so zdravniki povedali, da je konec, da tega pač ne bo preživel in tako so šli tedni groze in jutranjih telefoniranj v bolnišnico, če je preživel noč in nenehni boji. In ko že zgleda bolje, se spet kaj zakomplicira in seveda je mojemu možu že vsega dovolj. Ker ne skrbim dovolj za dom (njega in otroke), ker mora večkrat poskrbet za otroke on, ker me preveč skrbi za očeta,… Že deset dni ne komunicira ne z mano ne z mojo mamo, teži pa mi že od prvega tedna te zdravstvene kalvarije. Pa saj se trudim. Kolikor se da, ne hodim v LJ na obisk, čez praznike sploh nisem šla, da bi bili skupaj. Pa to potem izgleda tako, da jaz dopoldne kuham in pospravljam, dam otroke spat, možiček pa tudi zadrnjoha z njima. Mimogrede, on že mesec dni ni šel na obisk v bolnico, ker nima časa.
Ne vem več, kaj je prav in kaj ni. Mož mi kar naprej dopoveduje, da sem takškega stanja kriva sama, da sem slaba žene (še posebno, ker mi v teh treh mesecih ni ne vem kako veliko do spolnosti), da pa se bo še kar držal name in naj sama ugotovim, zakaj se drži, da je to tak test, če mi je sploh kaj do njega.
Vem, da sem nadolgovezila, ampak samo z dvema stavkoma ne bi mogla prikazat sitacije v kateri sem se znašla. Sem pa še vedno srečna, ker imam dva čudovita mala vražička, ki vem, da me imata rada in jih imam tudi jaz. Najbolj na svetu.

Prosim, v katero smer naj grem in kako naj popravim vse ???

Vsak dan se srečate z novimi in zelo bolečimi presenečenji. Mož vas vedno znova razočara potem, ko ga vi prosite naj poskrbi za otroke ugotovite, da je na vas in vašo stisko pozabil. Jasno je, da se bosta zaradi tega sprla, si dokazovala kdo ima prav in kdo ne ter si izrekla kup grobih besed, ki jih niti ne mislita niti ne čutita. Nato bosta nekaj časa tiho, vsaj mož bo ždel vi pa boste imela dolge monologe on pa bo še naprej ostajal tiho, češ da vam nima kaj povedati. Vas boli če mož kuha mulo in enostavno molči in se v tej grozi počutite osamljeno. Ostajata sama zase, brez sogovornika, brez nekoga, ki bi čutil z vama, se veselil vašega uspeha, truda, vas spodbujal. Vas je začelo motiti dejstvo, da se stvari sploh ne premaknejo in to kljub temu, da vi nenehno požirate moževe izpade in s težavo začneta pogovor saj je vas in vašega moža strah ker že vnaprej veste, da bo gotovo našel nekaj zaradi česar vas bo znova testiral z molkom. Z molkom vam hoče povedati, da je vse narobe, da je jezen, užaljen in razočaran medtem ko vas navdaja jeza, žalost in krivda saj čutite da kljub vašemu trudu ne storite dovolj. Oba sta izredno ranljiva in občutljiva in sicer vsak na svoj način. Zato bosta morala skrbno izbrati čas, kdaj se bosta pogovorila o najbolj perečih temah, ki vaju mučijo. Tu mislim predvsem na čas, v katerem se bosta morala oba umiriti. Kadar je vaš mož razbujren in vi jezna ne zmoreta biti odkrita in resniciljubna zato postane spor in prepad med vama globlji. Vsekakor je to veliko lažje reči kot storiti kajti težko se je soočiti z težkimi občutji, kjer se oba začneta braniti in ne eden ne drugi o jezi ne moreta spregovoriti. Jeza je samo maska s katero prekrijeta nekaj čisto drugega in pride na dan, ko je vas in vašega moža strah spregovoriti o resnih čutenjih, ki se skrivajo pod jezo; to pa so bolečina, strah in stiska. Ta občutja imajo globoke korenine v vajini preteklosti, brez katere ne moreta živeti obenem pa je s to kruto preteklostjo grozno živeti. Kaj storiti? Kadar sta jezna vama ni treba bruhati ognja, kritizirati in poniževati drug drugega, do onemoglosti kazati napake na drugem. Spremeniti bosta morala vzdušje in se začeti truditi, da bosta manj kritična drug do drugega, organizirajta si nedeljsko družinsko popoldne, obiske pri vašemu očetu in se iskreno pogovorita o tem, kako bi vama lahko bilo lepše. Eden in drugi se bosta morala odločiti in vzeto krmilo v svoje roke ter zajadrati v dugačne vode ob tem gre tudi za zavestno odločitev, da hočeta svojim otrokom ustvariti varno okolje v katerem se bodo lahko razvijali, odraščali ter s ponosom in gotovostjo vase odhajali v svet ne da bi bili vpleteni v razreševanju vajinih konfliktov.

Lep pozdrav in vse dobro!

Romana Žitko spec. ZDT

Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
[email protected]

Gospa Žitko ima kar prav,ko pravi,da bo treba nekaj sprememb vnesti v vajin zakon.
Tvoj mož je po sili razmer izpregel za tri mesece.Eno uro časa pa si ne vzame za bolnega tasta?Ti točno veš,da je to samo izgovor in ga ščitiš in opravičuješ zaradi njegovega prekomernega dela.
Verjetno tvoj mož tudi nikogar od tvojih domačih ne pogreša in jih raje manj vidi kot več in mu to na en način kar ustreza.

Morala bosta popustiti trmi in se začeti pogovarjati.Molk ne bo rešil nič med vama,samo slabše še bo in še bolj se bosta odtujila.
Naj se kdaj spomne tudi na tebe in otroke in si vzame vsaj malo časa za vas.Naj pokaže vsaj trohico dobre volje in ne,da hodi naokoli,kot,da je cel naoljen.

Upam,da bosta v redu rešila medsebojne konflikte in lep pozdrav!

Mene pa moti v odgovoru Romane Žitko, da se ne reče bobu bob – katkin mož je deloholik in poleg tega vidi samo sebe in svojo r**. Ona pa ostaja sama z vsem v situaciji z očetovo boleznijo … Saj je napisala, da se celo trudi, da ne hodi prepogosto v Lj. v bolnico(!!!) . In še nekaj bi bilo pri tem dobro vedet: Ima katka kaj bratov, sester? Če ne, potem je jasno, da si skrbi za bolnega očeta nima s kom razdeliti, in bi moral tudi mož pomagat, če ne drugač pri otrocih(pa mu je tudi to očino odveč!!!), ne pa, da se naprduje.
Predvsem pa mož prelaga vso odgovornost za težave v zakonu nanjo in za dobre odnose se trudi samo ona.
Če jo testira, jo čustveno izsiljuje!!!!….

Ker se mi zato zdi, da katkin mož ne bo ravno upošteval nasvetov Romane Žitko in da bo v tem upoštevanju nasvetov katka ostala spet sama, se mora zatorej najprej okrepiti ona in se postaviti zase in za to kar je prav!
Če bo kar naprej in naprej upoštevala, da je moža nečesa strah, jo bo zahodil in pohodil, ker on pač njenih strahov ne bo upošteval….

Postavi se zase, katka, jasno mu pokaži, kje so meje – mož te nima kaj testirat!!!

Draga katka2,

Tudi sama ob koncu moje “napačne” zveze nisem več vedela kaj je prav in kaj ni. Stalno sem se spraševala, sem res vse naredila prav oziroma tako kot bi on želel, ali ne. Potem so se mi pa po prebiranju mnogih odgovorov na tem in podobnih forumih, kar nekaj knjig s podobno vsebino ter dolgih in včasih morečih razmišljanjih enkrat le odprle oči. Pravzaprav mi je oči nezavedno odprla kolegica v službi, ko je rekla, da sta ona in njen mož še vedno res dobra prijatelja in kako da ji to veliko pomeni. In mi je postalo vse skupaj jasno. Želim imeti ob sebi nekoga, ki mi bo v prvi vrsti najboljši prijatelj. Da mu bom lahko zaupala vse stiske in težave, da mi bo znal prisluhniti, včasih pomagati z nasvetom ali pa prav konkretno, kadar bom pač pomoč potrebovala… Seveda mi ni treba razlagati, da sva po tem odkritju šla z bivšim takoj narazen…

Tako kot opisujete vašo situacijo in kot jo jaz na podlagi vašega pisanja (neobremenjeno) vidim, vidva niti slučajno nista prijatelja. Če ste v stiski (zaradi zadev z očetom), bi vas mož moral tolažiti, spodbujati, predvsem pa bi vam moral pomagati. Kot bi storil pravi prijatelj (prava prijateljica). In ko se bo naslednjič zgodilo kaj, pri čemer ne boste vedeli ali ravnate prav, samo pomislite, kaj lahko pričakujete od pravega prijatelja in vam bo vse jasno.

Kaj pa v konkretni situaciji storiti, pa seveda težko svetujem. Vsekakor je treba možu postaviti jasne meje, kaj sme in kaj ne. Vsekakor ne sme krivde za vse zvaliti na vas in to mu je treba jasno povedati. Če se s čem ne strinja, naj pač gre. Od njega trenutno že tako ali tako nimate kaj dosti, saj ga večino časa tako ali tako ni.

In pomislite, bi vam bilo v tem trenutku lažje z njim (ko stalno računate nanj in ste vedno znova razočarani) ali sami (ko točno veste, da ga pač ni in se nanj in na njegovo pomoč ne zanašate)? Po izkušnjah se moški, ki znajo imeti radi svoje otroke, dejansko več in predvsem bolj kvalitetno začno ukvarjati z otroci šele, ko gredo stran…

Vse dobro in veliko življenjske modrosti vam želim…

Barby

Spoštovana Katka?

Na koncu se sprašujete. kako naj popravim vse? Enostavno, kar čarobno palico v roke, pa malo čarajte – očetu zdravje, možu manj dela in več prijaznosti, itd.

Nimate je, te čarobne palice in to vam želim povedati – ne morete popraviti vsega. Ni vse odvisno od vas. Pravzaprav gre življenje večinoma nekako po svoje, ne glede na to, kaj ljudje delamo.

Ko vam mož govori, kaj vse ne delate prav, je to psihično nasilje, poplnoma vas je že zmedel s tem, da sami ne veste, kaj in kako. Namesto da bi vam pomagal v stiski – mislim da je vajin zakon že v zadnji fazi pred popolnim propadom, samo vi tega še niste uspeli opaziti.

V življenju pride dobro pa tudi slabo, pravi zakonec bo v dobrem užival z vami, v slabem vam bo pa pomagal – tega vaš mož gotovo ne dela – on je ves čas v službi, zraven pa vam še na veliko soli pamet.

Vi pa ste prevzeli preveč odgovornosti – za svoj zakon, za starše – mislite, da je vse odvisno od vas in vaših dejanj, pa to sploh ni res. Vsak človek sam nosi odgovornost za svoje življenje. Upam,da se boste tega počasi zavedli in da boste začeli delati na sebi.

Veliko vztrajnosti vam želim!

Hvala vsem, ki ste se odzvali. V tej zmedi se niti ne sprašujem, kaj rabim jaz, saj pa je toliko drugih, ki potrebujejo mojo pomoč. Pa tudi ne rabim dosti, da bi se le to nažiranje končalo. In se trudim, vsaj mislim da se. Pa tudi očeta smo dobili iz bolnice. Je sicer potreben nege, ampak to ima čez mami, upam, da bo zdržala. Tako da se mu trudim posvečat, ampak on sedaj samo še o selitvi govori. Malo sem ga pa tudi angažirala. Po sili razmer bo moral mali v vrtec in na uvajanje ga pelje zdaj mož. Sicer mi vsake toliko pove, da mu je to čisto preveč, ampak ne morem, že psihično me zdeluje, ko vem, da gre mali v vrec, da bi pa še tam gledala ko joče, ne morem. Pa saj se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha se tolažim.
Hvala in lep dan.