Spoštovani!

Prosim vas za nasvet, kajti sama sebi grem na živce, ko mi misli uhajajo k njemu. Bila je najstniška ljubezen, delal se je nedostopnega, frajerja, ki ne podleže čustvom, a kljub temu mi je občasno dokazoval, da me ima rad. To stopnjo ljubezni razumem, bil je nedosegljiv, bila sva mlada in predstavljal mi je izziv…

Čez nekaj let sva postala par, dosegla sem svoje. A spoznala, da ni vreden nič, ne dopolnjujeva se ne karakterno, ne socialno in ne ..nikakor pač. Na njem nisem našla niti ene dobre lastnosti. Pustila sem ga in bila zadovoljna, da sem dokazala kar sem hotela.

Zdaj, ko sva oba čez 30 pa sva se ponovno srečala. Sama imam končano fakulteto in dobro službo, on poklicno šolo. Ostal je na nivoju najstnika, ima se za fanta, ne moškega, živi pri starših, nekaj malega zasluži pri očetu, ima pa se za mačota. Navzven. Sam pri sebi dobro ve, da ni dosegel v življenju nič, ker nima niti spodobnega avta in financ, da bi peljal kakšno ‘dekle’ kam, je pač nima (pravi da je ne rabi, ampak katera pri teh letih bi ga pa marala- išče namreč mojo kopijo, ‘mestno damo’ takšne pa ne bo dobil. Žal sem mnenja, da lahko dobi le kakšno preprosto dekle, pri teh letih celo mamo z otrokom, kar bi mu bilo pa izpod časti).

Sama sem poročena, imam hišo, hčerko, dobro službo in čudovitega moža, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Ampak misli mi uhajajo k ‘njemu’, na koncu sem jezna ob spoznanju, da bi lahko razmišljala o čem drugem kot o nekom, ki mi ne pomeni nič, pri katrerem sem dosegla kar sem hotela, v čigar družbi bi mi bilo nerodno… Ne potrebujem nekoga, ki me obožuje, saj imam za to moža.

Zakaj mislim nanj in kako naj to preprečim, vas sprašujem ter vas lepo pozdravljam.
Čudna

Kaj vas torej po vsem tem privlači pri njem? Kako vam to nudi vaš mož?
Kdaj v svojem otroštvu ste se v odnosu do svojih staršev morala dokazati, da ste prišla v stik z njima? V čem je partner iz najstništva podoben vašemu očetu?

Ko boste našla odgovore na zgornja vprašanja, se pogovorite z vašim možem. Bodite povsem iskrena s svojimi občutki. Morda mu bo malce nelagodno, vendar vas bo razumel. Po iskrenem pogovoru uhajajoče misli ne bodo več potrebne in bodo zbledele.

Še naprej vam želim ljubeč zakon!

ja čudna, res si čudna! po eni strani gledaš full z viška nanj, po drugi te pa full privlači… mislim, da je čuden že tvoj odnos do vsega skupaj ko praviš da si “mestna dama” in da imaš izobrazbo, hišo, moža, otroka in kaj vse si dosegla.
sorry, ampak ljudje imamo različne vrednote in mislim, da četudi imaš neko titulo, pač preveč inteligentna ravno ne moreš biti, če praviš, da bi ti bilo nerodno v njegovi družbi, ker ima poklicno šolo in nima spodobnega avta in financ…ja bog pomagaj no! če je to vse kar šteje pri tebi, potem pa res ne vem….