Imam problem v razmerju in pocutim se kot v zacaranem krogu. Fant je star 33 let in živi pri starših. Finančno bi bil lahko samostojen, vendar svoje dinarčke rajši spravlja na kup in pusti, da ga starši delno financirajo (stroški za stanovanje, delno hrana…). Jaz si želim, da bi šla na svoje in zaživela samostojno. To sem mu predlagala že ko sva skupaj hodila leto in pol. Poskusiva? Njegov odgovor je bil: “Nisem pripravljen.” V redu, sem pustila. Nisem več težila in omenjala predloga. Sedaj sva skupaj tri leta in temo sem zopet vrgla na plano. Ko mi je zopet rekel, da ni pripravljen sem mu povedala, da pač jaz nisem več pripravljena čakati in, da lahko ostaneva prijatelja. Strinjal se je. Čez štiri dni pa me pokliče, da si je premislil, da imam prav, da morava iti naprej v vezi in, da naj ga razumem, da je imel in ima trenutno težko obdobje. Sem zadevo premislila in, ker se ujameva na velikih področjih rekla “V redu pa poskusiva.” Jeseni naj bi si začela iskati gnezdece. Problem pa je v tem, da se sedaj on obnaša nezainteresirano, me ne pokliče, ko se dogovoriva, niti ni dosegljiv takrat, dovoljuje, da vsaka stvar pride med naju, se dela nedostopnega.. V glavnem je neznosen in destruktiven do najine veze. Doma imajo čudne odnose. Mama nosi hlače, odloča o vsem. Ni prave čustvene topline. Fant vztrajno vpije, da ni niti slučajno navezan nanjo, vendar ostaja pri njej. Do nje se vede prej kljubovalno kot uslužno, vendar ostaja pri njej… Oče je bolj lutka. Ljubezni med partnerjema ni. Fanta je strah, da sem jaz prevec posesivna. Jaz pa mislim, da je ta strah pred posesivnostjo prenesel iz svojega odnosa mati – sin. Ne vidim izhoda.

Spoštovani!

Prebral sem Vašo zgodbo. Glede na to, da fant pravi, da ni pripravljen, in je to rekel po poldrugem letu in enako po treh letih, potem pa spet poklical, da se je premislil, je res vprašanje, ali je samostojen in še bolj, ali zna pretrgati popkovino. Če sta se namenila, da bi začela skupaj, zaživela skupaj, pa je nezainteresiran – še vedno, nekaj “ne štima”. Gotovo je v ozadju, da ga mama navezuje nase ali da sam ostaja pri njej, posluša njeno mnenje, ne misli pa s svojo glavo (kar pa mora oz. bo moral).

Čas je, da ga postavite pred dejstvo, da se odloči. Če odločitev ni zrela ali je on sam čustveno in osebno nezrel, je slabo zanj in bo slabo za oba, če bosta stopila na skupno življenjsko pot.

Darko Ž.

Znašla ste se v začaranem krogu, kjer se čutite brez moči, kjer vas preliva negotovost, osamljenost ter strah pred izgubo vsega, kar sta skupaj zgradila v odnosu. Želite si samostojno zaživeti zrelejši, intimnejši odnos skupaj z vašim partnerjem, kjer bi bila neodvisna od staršev.

Da bi stopila iz začaranega kroga ste tvegala in mu povedala, da niste več pripravljena čakati nanj, temveč nadaljevati le prijateljstvo. Začutila ste razočaranje in zavrženost in hkrati je bil za vas šok, ko se je vaš partner kar strinjal z vašim predlogom.

Oblaki so se razkadili, ko vam je ponovno prišel nasproti po nekaj dneh in se strinjal z vašim predlogom. Kmalu zatem se je v vas ponovno naselil dvom, saj ni pokazal pravega interesa, da bi skupaj prišla do zastavljenega cilja. Poleg njegovega interesa si želite, da bi sam vložil iniciativo, zastavil strukturo poti za dosego vajinega cilja in pričel z akcijo.

Po nastalih zmedenih občutkih se sprašujete kaj sedaj, kaj lahko še naredim?

Kje in kdaj v vaši preteklosti ste se najglobje srečala z občutkom negotovosti, zavrženosti, osamljenosti, strahom pred izgubo? Potrebno bo ponovno vzpostaviti stik s temi bolečimi občutji, ki jih ponovno doživljate, saj vas bodo sicer znova in znova spremljali in vas obvladovali. Tudi vaš parnetner bo moral priti v stik s svojim strahom pred intimnostjo, se soočiti in odločiti, s kom želi živeti. Odgovoriti si bo moral tudi na vprašanje, zakaj je njegova potreba po čustveni skrbi za njegove starše tako močna? Kaj bi se zgodilo, če bi odšel od doma in zaživel življenje z vami? Bi lahko vzdržal posledice, ki bi se zgodile v odnosu med njegovima staršema?

Da bi skupaj dosegla zastavljen cilj, si zastavita ustrezno strukturo (kdaj in kdo bo kaj storil), kako bosta dosegla svoj cilj in razdelita odgovornosti.

Želim vama uspešno skupno sodelovanje in moč za soočenje z vsemi bolečimi občutji!